Si človek, si bog, si žival,
krvni sorodnik, baobab sredi otoka,
steklena trava, kamnita veja,
prijateljica, ki bolna čaka v postelji …
Zgodnja jesen je, sonce bolj daleč,
lena svetloba se razteza preko pokrajine;
če bi dobro prisluhnil,
bi slišal, kako pade oblak za sosednjo hišo.
Spočit bi odprl okno,
se zazrl do roba parkirišča pred blokom
in v dimenziji govorice
bi si zaželel avtobiografsko preteklost
z dobro mero fantazmagorije v naročju,
z morda nekoliko trpečim pogledom,
a s kančkom cinizma na robu ustnic.
V patološkem stanju subjektivne norije
bi svoji senci omenil večnost,
a žival, ki obljublja,
je tudi polna laži.
*F. Nietzsche, Genealogija morale.
Zoran Pevec, rojen 1955 v Celju, pesnik, kritik, esejist, urednik. Končal je znanstveni podiplomski magistrski študij književnosti na temo ženski liki v slovenski poetični drami po letu 1960. Je član Društva slovenskih pisateljev, bil je predsednik Komisije za prireditve, sedaj pa je njen član. Je odgovorni urednik revij za književnost »Vpogled« in »Vsesledje«, je član uredniških svetov revije za poezijo »Lirikon 21« in revije za poezijo in poetično »Poetikon«. Pesmi objavlja v vseh pomembnejših literarnih revijah v Sloveniji. Prejel je tretjo nagrado na natečaju za Evropski mesec kulture v Ljubljani za pesem »Mesto«, prvo nagrado strokovne žirije na pesniškem turnirju v Mariboru za pesem »V neki točki«, leta 2013 pa nagrado čaša nesmrtnosti-velenjica za vrhunski desetletni pesniški opus, ki pomembno zaznamuje umetniško literaturo XXI. stoletja. Njegove pesmi so revijalno prevedene v več tujih jezikov. Izdane pesniške zbirke: »Orbis pictus« (1986), »Zapisi pozabljenih« (1996), »Pod silikonskim nebom« (2000), »Moški v sobi« (2004), »V neki točki« (2006), v zbirki »Glasovi slovenske poezije« je izdal izbor svojih pesmi, prevedenih v angleščino (2010), »Hasidski pevec« (2011), »To ni Michel Foucault« (2015) in priročnik za pisanje poezije –»Kako narediti pesem« (2006).
Foto (c) Murr
Latest posts by Zoran Pevec
(see all)