“Trideset let po padcu berlinskega zidu se ameriški predsednik krčevito bori za postavitev zidu na meji z Mehiko. Zgodovina se ponavlja. Farsa kaže zobe. Otroci novo nastajajoče

zgodovine ne gledajo ali nočejo videti obraza zgodovine. Zid kot simbol zgodovine. Zid kot znamenje časa. Zid kot učna ura politike. Tu. Pred nami. Čeprav poezija nikoli ni posedovala zidov, nasprotn…o, njeni ustvarjalci_ke so se trudili za preskakovanje zidov oziroma jezikovnih ovir s prevajanjem ali s širjenjem primarne človekove potrebe po poeziji, ki se prenaša in ohranja ali skozi pesniške nastope ali skozi individualna branja, je njena družbena pozicija obdana z zidom medijske ignorance. Zato se mora poezija javno manifestirati, četudi to ni nujno njena izhodiščna funkcija, ni nujno njeno najbolj temeljno bistvo. Družbene pozicije poezije so se spreminjale kot poezija sama. Diktat pozicije je diktat poezije. In obratno. Stari Grki, Homer, Odiseja, mit in zgodovina z roko v roki. Trubadurji in njihovo pesniško poslanstvo. Novalis in njegove Himne nôči in kako je poezija postala »neizmerni cvet življenja«. Mallarméjev Met kocke, ki ne bo nikdar odpravil naključja. Celanova Mrtvaška fuga, ki s črnim mlekom preplavi znameniti Adornov stavek, da je pisanje poezija po Auschwitzu barbarsko. Ob tem v trenutku zasveti pesem Jalova setev Daneta Zajca. In tako dalje in tako naprej. Poezija kot tok. In največja pesniška manifestacija 21. stoletja Za svet brez zidov, ki vključuje nepregledno množico pesniških nastopov, ki se množijo, pesniških glasov in jezikov po vsem svetu, predstavlja globalno zapolnitev družbeno manj opaznega prostora, ki mora spregovoriti, ne da opozori nase, na pomen poezije, ampak da prevpraša svojo pozicijo in svojo možnost.”