včasih ne grem niti do vrat svojega stanovanja
moj dom je kot krsta
predihan zrak stoji in se ne premakne
skozi dvojna okna gledam svet
kot da je film v upočasnjenem posnetku
če dežuje ležim na boku obrnjen proti oknu
vidim del strehe na nasprotni strani
ko se znoči se prižge ulična svetilka
takrat vidim dolge niti dežja
ki drsijo mimo bele svetlobe
vem da še vedno dežuje
zdi se mi da sem že dolgo mrtev
pobiram reči ki so ostale za ženskami
copatki od tiste ki je bila najdlje
od druge parfumček na polički ob umivalniku
vonj nekega značaja ki je hotel in hotel
dokler ni bilo preveč
škatlica tamponov small od malo večjega otroka
knjiga ki jo je brala
kaj mora ženska vedeti o sebi in moškem
da bi odkrila skrivnost
naj jo vržem proč ali si želim
da bi jo prišla iskat
stemnilo se je
ne vem točno v meni ali v svetu
mirujem mirujem mirujem
spreminjam se v stene
vrata na stopnišče so zaklenjena
nikogar ni
vse sem odgnal
- Vinko Möderndorfer: Poljubi 1979 - 9. 3. 2016
- Vinko Möderndorfer: Odhod - 11. 11. 2015
- Pogovor z Vinkom Möderndorferjem - 17. 5. 2015