ne zapiraj moje omare
brez vrat je in kljuka
bi te udarila po kolenih
v najtišjem kotu slišim premik
vzpenja se po rožnati obleki
ki sem jo nosila
na razstavi
posesala me je
in razporedila
v naborke in izreze
moje prvo telo
je resnično in težavno
vidijo ga potepuhi
z dušo golo kot prt
lačnih ljudi
misli se drenjajo
in so gnojilo
ujetnikom
z luknjo
v srepečih kimonih
zlagajo besede pod zobe
in nazaj
zato pusti omaro
naj razcveti hotenja
naj zaznamuje pesem
jutranjega hlapca
s pestjo v steklenici
naj zakriči v pajčevinasto sonce
naj bo dan
Latest posts by Vesna Šare (see all)
- Vesna Šare: Luna - 28. 2. 2017
- Vesna Šare: Tebi s ključi - 27. 7. 2015