Vera Pejovič: Poezija estonske pesnice Kätlin Kaldmaa

S poezijo estonske pesnice Kätlin Kaldmaa sem prišla v stik decembra lani, ko sem dobila v roke knjigo »Ljubezen je.« v prevodu Bojane Vajt.

Estonska književnost v Sloveniji je bolj znana poznavalcem te književnosti, jaz gotovo ne sodim mednje. Sama sem pred tem poznala le eno zgodbo estonskega pisatelja Mehisa Heinsaara, ki smo jo v Luxembourgu objavili v antologiji mladega evropskega pisanja leta 2005 (»May Day«).

Z zanimanjem sem prebrala pesniško zbirko, ki prinaša tri različne cikle po izboru prevajalke, »Reka ljubezni«, »Morje ljubezni« in »Ocean ljubezni«. Nekatere pesmi so bile izvirno napisana v angleščini, druge v estonščini, nekaj jih je pesnica napisala v finščini, na primer »Mislim na medveda, kar naprej«. Ta in druge pesmi so me prestavile na sever Evrope, v začetek sedemdesetih let, ko sem se v angleščini dopisovala s šestimi finskimi fanti in dekleti. Zakaj sever? Na to nimam odgovora. Najbrž me je takrat privlačilo neznano, nekaj, kar je bilo precej oddaljeno od Mediterana, ki sem ga poznala. Takrat sem navdušeno prebirala Selmo Lagerlöf in Halldórja Kiljana Laxnessa. Ob branju pesmi Kätlin Kaldmaa so te severne pokrajine oživele, ugotovila sem, da so vtisi izpred desetletij še živi. Gozdovi, jezera, živali in posebna svetloba, ki jih najdemo predvsem v zadnjem ciklu, »Ocean ljubezni«, so me ponovno uročili. Na predstavitvi knjige, ki se je je prek videokonference Trubarjeve hiše literature udeležila tudi avtorica, je prevajalka potrdila mojo slutnjo, da je knjiga dobila naslov »Ljubezen je.« po analogiji na verz »Ocean je.« iz te pesmi.

Zadnji cikel pesmi se precej razlikuje od prvih dveh ciklov, ki so bolj kozmopolitske; v njih se sprehodimo čez lep kos sveta, se srečamo z ljubimci, ki jim lirski subjekt pravi »moj ljubimec iz…«, potem pa smo prestavljeni v ljubimčev svet. Dostikrat je ta svet napolnjen z vojnimi grozotami, vendar tudi z blaziranostjo, ki je z njimi v kontrastu (»Moj švicarski ljubimec«). Ne morem, da ne bi omenila humorja, ki ga je v teh verzih polno, a tudi ironija ima v njih svoje mesto. Zbirka bi lahko nosila podnaslov »Geografija ljubezni«, saj je ljubezen osrednja tema te zbirke. Naj sklenem: ljubezen je: njen obstoj je neizpodbiten.

Želela bi si še več prevodov iz estonske poezije, s katero sem se preselila v nordijski svet, ki je zame svet mitov, skrivnosti, teme, obenem pa beline in svetlobe, ki sega do neba in čez. Prevajalki Bojani Vajt gre zahvala, da so verzi Kätlin Kaldmaa sočno zazveneli v slovenščini, Založbi KUD Zrakogled pa pohvala, da se je pogumno lotila objave estonske poezije v slovenščini in nam s tem omogočila, da smo se odpravili na pot po neuhojenih poteh.

…

deželo odkrivaj počasi, lezi nanjo, plazi se po njej, po vseh
štirih, grabi jo s prsti na rokah, na nogah, lezi nanjo z golim
telesom, obrni se odznotraj navzven in občuti, kako pronica
v notranjost tvojih celic, vse do tvojega jedra, v srce tvojega
srca, kajti to je dežela, ki jo je treba odkrivati počasi.

(deželo odkrivaj počasi)

Luxembourg, 14. marec 2021

objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

About
Latest Posts

Vera Pejovič

Rojena v Kopru-Capodistrii v Sloveniji, v Luksemburgu živi od leta 2004. Objavila je pesniško zbirko »Devica in samorog«, skupaj z Danetom Zajcem, Nikom Grafenauerjem in Petrom Semoličem pa dvojezični izbor »Štirje slovenski pesniki/Quatre poètes slovènes«. Njena poezija je bila objavljena v številnih antologijah in literarnih revijah, nazadnje v Ameriki v umetniški antologiji »Estuary: A Confluence of Art and Poetry«, ki je prejela nagrado Saboteur Award 2013 za najboljšo mešano antologijo. Njene pesmi so prevedene v angleščino, italijanščino, nemščino, francoščino, srbščino in hrvaščino, makedonščino in bolgarščino. Je pesnica in prevajalka, predvsem poezije.

Foto (c) Radovan Čok