Ustvarjaš ritem v jutro.
Koraki božajo razmočen beton in
ti si v napol mrzlem in sončnem času
času obhitela trenutek.
Japonska bratca in sestrico si
tokrat zamudila.
Pes za ograjo že voha za gospo-
darjem. Prehitiš kolesarja, tečeš,
zelena odpira pot in nekaj
pridobljenih sekund ti ne bo
speljajo skupine otrok z Downovim
sindromom. Pozdraviš jih in
vživeti v odpadle listje se
sprašujejo, kje bodo za novo
leto.
Nič te ne ustavi, a tvoje
misli ne usmerjaš v konec in
začetek. Vse zlivaš v en sam
kaos.
Novo leto. Boš bolj odločna
in boš priznala, da so te ujeli nepripravljeno?
Pretreseno se spomniš Marka Samca. Ja, samo
poezija me zmore hraniti.
Latest posts by Tonja Jelen (see all)
- Tonja Jelen: *** - 17. 2. 2016
- Tonja Jelen: *** - 3. 7. 2015