Imam telo. (To vem, ker me včasih boli.)
Kaj naj zdaj z njim?!
Lahko bi ga, na primer, naselila.
Ker, priznam, malo me že mika vanj …
(Kaj pa tebe, dragi prijatelj?)
Čeprav, po drugi strani,
se mi zdi,
da je čisto predaleč zame.
To telo.
Preveč predaleč in povsem odveč.
Kaj naj zdaj z njim?
Lepega nedeljskega jutra povabim telo na sprehod.
Pripnem ga na vrvico, da ga ne bi izgubila.
Kot psa, pa ne zaradi zvestobe,
ampak ker mačke se pač ne pripenja.
In mečem mu žogico.
Telo pa nič.
Premika se
okorno kot kakšna duša.
Imam telo.
Ti dve njegovi levi roki sem.
Tamara Matevc se je rodila leta 1972 v Ljubljani, otroštvo je preživela v Tolminu, poletne počitnice pa pri stari mami v Prekmurju. Najlepše spomine ima na učiteljico slovenščine Heleno Čujec Stres, na tabornike in na poletne gledališke šole ter seveda na GILŠ.
Diplomirala je iz primerjalne književnosti in filozofije. Nekaj let je bila zaposlena v Centralni medicinski knjižnici, zatem na Inštitutu Jožef Štefan, od leta 2008 pa je samostojna kulturna ustvarjalka: piše drame, kratke zgodbe in pesmi. Ob Samu M. Strelcu in Gregorju Matevcu je ustanoviteljica, avtorica in vodja slovenskega gledališkega portala SiGledal.
Objavlja v Sodobnosti, Lud Literaturi, v Mentorju, njena drama »Aus Anstand – La Siesta« pa je bila leta 2013 na Tednu slovenske drame nominirana za nagrado Slavka Gruma.
Foto (c) Smiljana Golja
Latest posts by Tamara Matevc
(see all)