Svet slam poezije doživlja v Italiji pravi bum. Ne gre za kakšno nepopravljivo ali uničevalno eksplozijo, marveč za neke vrste razsvetljenje, za eno tistih lepih presenečenj, ki te navdušijo, bolj ko jih odkrivaš.
Na začetku je bil slam stvar maloštevilnih: nekdo ga je organiziral, kdo je sodeloval, mnogi (med maloštevilnimi gledalci) so prišli iz radovednosti. Šlo je za dogodek; za nekaj, kar pač počneš zvečer, za eno v vrsti prireditev, ki jih organizirajo lokalne skupnosti, knjižnice ali festivali – za nekakšno čudaštvo.
Zdaj pa gre za pravo praznovanje, ki se lahko dogaja povsod. Dali so nam prostor na trgu? Priredili ga bomo sredi med ljudmi! Ga hoče kdo organizirati v svoji sobi? Skakali mu bomo po postelji! »Pub imam!« »Torej nas časti med rundami!«
V preteklih štirih letih pa je to praznovanje zraslo v nekaj zares velikega. Tako kot vse fine igre je poleg maloštevilnih pravil dojelo, da je njegov cilj doseči čim več ljudi, zabavati čim več ljudi, jih vključiti, navdušiti, jih čim več pritegniti in izobraziti. Sprejelo je svoj značaj družabne igre in si ustvarilo svojo publiko.
Po zaslugi Italijanskega združenja za slam poezijo LIPS (Lega italiana poetry slam), Slam Italia, vseh društev in ljudi, ki so spoznali, da je lepše združevati kot ločevati, je italijanska slamovska scena doživela velik porast dogodkov in vztrajno izboljšanje kvalitete, tako da je vsak sodelujoči majčkeno ponosen, da je del tega.
Nekateri slam turnirji trajajo mesece, nekateri termini so stalni in nekatera prizorišča »vlečejo« bolj kot druga. A poleg velike vneme gre za skupni namen sodelujočih.
Ko se srečamo in trčimo ob to, za kar upam, da bo še naprej duh slama (ne le italijanskega, ampak TUDI italijanskega), se kakršna koli neizpolnjena želja po tekmovanju, kakršen koli poizkus averzije, kakršna koli pretveza za kritiziranje, kakršno koli blatenje ali sovraštvo (vse to je tudi po zaslugi interneta očitno postal priljubljen šport mnogih) sesujejo in razpletejo v trepljaj po rami, objem, nasmeh ali povabilo na pijačo.
Mislim, da sem videl le malo slamov, kjer se ob koncu iz publike ne bi oglasila najmanj ena oseba in rekla: »To vendar ni poezija!«. Ali pa: »Vedno zmaga kabaret!«, »Ne recite temu POETRY slam!« in tako naprej. Ko se mi je zgodilo, da sem s temi osebami utegnil govoriti (mogoče po zaslugi mojega nadležnega drezanja), smo se na koncu strinjali, da poezija pozna nešteto odtenkov, da jo lahko na nešteto načinov predstavimo publiki, da bi veliko vidikov lahko izboljšali (tako v slamu kot v poeziji), toda če je le enemu slamerju uspelo pretresti (v pravem pomenu besede) vsaj enega poslušalca, je bil namen slama dosežen.
Kot pogosto ponavljam (ker pač stalno drezam): pomen in lepota slama je MEDSEBOJNO SPOZNAVANJE (prav v vseh pogledih).
In če razlog za srečevanja, odpiranje drug drugemu, medsebojno sprejemanje in povezovanje vodi k novim vezem, izkušnjam, idejam in projektom, potem te igre nobena kritika ne more uničiti (kajti ne smemo pozabiti, da gre za igro).
Kot pri vseh dobrih družabnih igrah sta mi pri tem gibanju še vedno všeč kolegialnost, združitev moči za skupni cilj. Za organizacijo finala državnega prvenstva LIPS (govorim le o tem, ker edino to poznam, in nočem govoriti o nečem, česar ne poznam) se skličejo srečanja, glasovanja, posvetovanja in vklopijo se ljudje, ki sicer počnejo nekaj čisto drugega. Določanje datumov in prizorišč, promocija, ohranjanje v pogonu takšno mašinerijo, ki vključuje na tisoče slamerjev, stotine mest in, upajmo, vedno večjo publiko, zahtevajo zavzetost, ki jo v drugih okoljih težko najdemo. A ne smemo pozabiti, da govorimo o kulturi, pa čeprav le delno.
V Italiji
Leto 2018
Pri tem gibanju mi je všeč, da se ves čas posodablja, si utira svojo strugo in raste: nekateri slamerji so začeli z nekaj drobci in neko idejo, zdaj pa po državi nastopajo s celimi performansi; nekateri performerji se radi preizkusijo tudi v tej dimenziji; kljub manj močnemu odrskemu nastopu nekateri premočrtni pesniki s konkurenco pometejo ob zvenu brezhibnih besedil; kakšni organizatorji so zanič slamerji, kakšni slamerji so zanič organizatorji, nekateri odlični slamerji so tudi odlični organizatorji in nekateri slabi slamerji so tudi slabi organizatorji … a najlepše je, da so. In da so še naprej.
Fino je, da v polnem slamerskem duhu še vedno kdo poskrbi za presenečenje in da vedno, kjerkoli že, nekdo odkrije ta neobičajen način ustvarjanja poezije – in to v državi, ki kot prva »pesnike« vedno uvršča med »svetnike« in »svetilnike«. V Italiji ima slam nalogo, kot ga je imel spočetka v Ameriki: »pomladiti« in prebuditi svet, zazrt v suhoparna in samoreferenčna branja, v visoko doneče in dolgočasne gledališke predstave. Slam ima nehvaležno vlogo, ker želi te paradigme omajati zato, da poezijo prinese širši publiki.
Še vedno me preseneča odklonilen odnos, ki ga imajo nekateri pesniki ali kritiki do tega sredstva. Tako je, govorimo o sredstvu, o instrumentu, ki se ga lahko koristi ali ne, o posodi, ki za svojo vsebino ali za njenega uporabnika ne nosi ne krivde ne zasluge. Mislim, da nasprotniki, ki pravijo, da gre za komercializacijo poezije, ki da znižuje poetično raven, da gre le za performans in da zmagujejo besedila, ki niso poezija, pozabljajo, da ko je poezija res poezija, to tudi ostane, kjer koli se že pojavi: v knjigi, gledališču, filmu …. Kjer koli. Prvi in edini način, ki nam je na voljo za to, da ohranimo visok nivo poezije je, da pišemo dobro poezijo.
In ko nekdo vstopi v veliko družino poetry slama (v Italiji in po mojem opažanju tudi drugod), se nauči prepoznati odtenke ter veliko in miroljubno soudeležbo tistih, ki v tem sredstvu vidijo odskočno desko za to, da dosežejo nekaj, kar si prej mogoče niso zamišljali. Vsekakor posameznik doseže večjo publiko, kot če bi se oprl le na lastne moči, sooča se z več pesniki, uči se, posmehujejo se mu, »tekmuje« in najde nove spodbude. In ko enkrat zgubi, drugič zmaga, ko ga raztrgajo, prezirajo, hvalijo in še in še, končno pokapira, da je tekmovanje le pretveza, da se publiko prilepi na predstavo, in da morajo v prid tekmovanju vsi veslati v isto smer.
Dobro se mi zdi, da se slam poezija v Italiji danes še lahko obrani mnogih zlonamernosti (nepotrebnega komolčarstva, poskusov sabotaže, neutrudnega blatenja in ravnodušja) in da še vedno neprekinjeno napreduje in raste. V dobrem in slabem postaja slam vedno bolj prepoznaven, prodoren, univerzalen in koristen. Prestopa prag televizije, je že vstopil, a mora se še prebiti; najdemo ga v založništvu in vedno pogosteje se o njem govori v časopisih in na spletu. Je čudovit val in naša naloga je, da ostane živ in čislan.
Prav ta spodbuda je iskrica, ki jo obožujem, v tem svetu, je živo upanje, da lahko zgradimo nekaj dobrega. Prav slam – čeprav se še razvija in je treba vse šele definirati – nam daje neprecenljivo moč, da ga lahko oblikujemo, kakor hočemo, ga usmerimo proti lepemu … in da nas nič ne stane, če ga za spremembo zgradimo dobro.
Slamu v Italiji želim dve stvari:
- da ima med prireditelji in promotorji še naprej tako prizadevne ljudi,
- da še naprej odkriva nova prizorišča in nove glasove zato, da bo vedno boljši, brez nepotrebne tekmovalnosti.
In nazadnje, kar zadeva mene: upam, da bom še naprej del tega gibanja in da bom pripomogel k njegovi rasti in da bom vedno imel v mislih (tako jaz kot kdor koli ga bo odkrival): »Najboljši pesnik nikoli ne zmaga!« … kar smo že na široko prikazali.
Prevedla Kristina Jurkovič
- Simone Savogin: Slam poezija made in Italy - 2. 9. 2018