Silvija Žnidar: V lomih ter obratih besed, jezika in obstoja

Vesna Liponik: Jabk
Ljubljana: Škuc 2023
 
Najnovejša zbirke Vesne Liponik nosi zelo kratek, a poveden in vznemirljiv naslov: Jabk. Nosilno, naslovno jabolko je postavljeno v središče, fokus zbirke, skozi in okoli njega se vrtinčijo besede in pomeni pesmi: iz same dejanskosti, fenomenologije jabolka (ljudje namreč pogosto pozabimo, da stvari so same zase, izven/mimo nas) se verižijo ostale konkretne, simbol(ič)ne in prispodobične asociacije in poetični odvodi, ki tvorijo pomensko (in jezikovno) mrežo zbirke. Jabk je delo, ki v zelo zgoščeni govorici, večinoma strnjenih pesmih in ciklih naslavlja materialnost, telesnost, visceralno fizičnost in realije bivanja, izostri odnose moči med takšnimi in drugačnimi živimi bitji (kritično izpostavi tiste, ki temeljijo na zatiranju in represiji) ter obenem slika neko silo jezika, korporealnosti, sporazumevanja, ki posameznike_ce povezuje, pri čemer še posebej izstopajo njene erotične pesmi, ki nas aficirajo kot živ, ognjen, nenehno porajajoč se in vibrirajoč ples besed in erosa (in kjer je jezik neločljivo zvezan s telesom ter skorajda postane medij fizičnega stika z drugim). Kot ugotavlja že Varja Balžalorsky Antić v spremnem zapisu, ustvarja Liponik svojstven jezik, ki se poskuša upirati simbolnemu redu (in ki podpira razne seksizme, homobobije, fašizme, šovinizme, specizme in tako dalje): pesnica ustvarja svojo skladenjsko logiko, sledi svoji stavčni sintaksi, fragmentira in lomi normativno slovnico, preigrava različne jezikovne lege, zaradi česa dobimo občutek deleuzovske  možnosti jecljavosti jezika (ki prižene jezik do/ob svoje limite), oziroma nenehnega porajanja, prekinjanja in vnovičnega začenjanja »naravnega«, organskega, nefiltriranega toka govorice. Na podoben način kot se vežejo besede, se spajajo tudi (pesemske) podobe, kot nekakšno »asimetrično«, asociacijsko, »fotografsko« in miselno kolažiranje, ki je v koraku s temeljnim ritmom zbirke. Pesmi Vesne Liponik se pogosto zazdijo kot (»closeup)« posnetki (človekovih) notranjščin in zunanjščin, ki beležijo razne transformacije teles, realij, ki ne pozabljanjo na sočutne vpoglede v takšne in drugačne družbene skupine, formacije. Pesnica pogosto na svojstven, nemoralizirajoč, nepredvidljiv način, komentira razne krivice in bolečine, ki so prizadete tako ljudem kot živalim, a pri tem ne izgublja na vitalnosti. Nasprotno, zdi se, da kljub raznoraznim upodobljenim fenomenov smrti, minljivosti, uničenja, vse »življe« »blazno zavzeto« stremi k ugrizu v sočno jabolko, ki je nekakšen ultimativen simbol, prispodoba življenja, obstoja, po- in pre- rajanja. Veliko pesmi se ponaša tudi z dvoumnim, rahlo prisotnim, porogljivim, unikatnim humorjem, ki mehča težko teksturo vsebine. Jabk nas bo očaral s posebno formalno strukturiranostjo, tesno zvezanostjo intimnega in političnega, upornega in vitalnega, končno z inovativnim pregibanjem in lomljenjem jezika, ki »zareže« globoko v meso.
 
 
Ana Pepelnik: to se ne pove
Ljubljana: LUD Literatura, 2023
 
Novejše pesmi Ane Pepelnik, konkretneje te, zbrane v zbirki to se ne pove, so eno samo življenje, (z)vezano s poezijo, z lovljenjem besed, ki bi brez nasilja, v vsej njegovi krhkosti naslikale pojave prvega. To so teksti, ki se lahko berejo tako kot vpogledi v intimo (pesnice), kot »zoomiranje«, približevanje življenja v njegovih izsekih, fragmentih, in presvetljenostih, kot beleženje njegovih lomov in drobnih eksplozij, ali pa jih celo doživljamo tudi kot čisto poezijo, nenavadno postajanje le te (kot vpoglede v pregibe jezike, duše in telesa). Ali pa sta konec koncev življenje in poezija eno in isto? V zbirki Ane Pepelnik je vse vpotegnjeno v en neločljiv, boleč – a hkrati veder –, temačen, – ampak presvetljen –, med počasnostjo in pospeševanjem (raz)zgiban ritmičen tok, ki skorajda spominja na nekatere eklektične, atmosferične, sinkopirane glasbene stvaritve skupine Radiohead, ki je intertekstualno izklicana v zbirki. Ta lirika se zaveda svojega nenehnega postajanja, metamorfičnosti, nedokončanosti, pesmi so skorajda ranljivo razklenjene, odprte na obeh »koncih«, zavedajo se pretočnosti, časovne nedoločljivosti nastajanja, vezanja besed, zvokov, ritmov, ki prečijo pesnico ob samem ustvarjanju. Teksti so polni zaustavitev miselnih momentov, ran, ki odpirajo vpogled v občutljivo tkivo eksistence same. to se ne pove se daje kot čista ogoljenost notranjega bivanja ter postajanja, bitja in zlitja poezije. Ana Pepelnik z zbirko to se ne pove znova dokazuje, da obvladuje tako najkrajše, kot tudi daljše formate pesmi, jim plete primerno umerjen utrip, takt. Njen jezik deluje na trenutke kot nerafiniran samogovor, ki se vselej pogovarja s sabo (in ob tem išče izhod, možnost stika z drugim), se vrača in obrača v svoji notranjosti, zatikajoč se ob vseh vrvenjih, preokretih misli; svojstven čar mu doda tudi barva dialekta. Pogosto se zdi, kot da so besede, stavčni členi, ki jih uporablja Ana Pepelnik preprosti, kot da »zanalašč« izbira drobne, »neobtežene« besede, da izrazi vse majhne čudeže, drobnarije sveta, vendar vse skupaj končno zaniha, zaokroži z močno silo. Močna je prisotnost predlogov kraja, glagolov, ki izražajo raznorazna bivanjska, prostorska »nahajanja«, neredka so izrazja samote, glagoli odsotnosti, ki izražajo nek strah, da nas je s časom, ustvarjanjem, vedno manj, da so stiki mimobežni. Pesmi to se ne pove se zavedajo pogojev pogosto neopisljivega prostorja v katerem nastajajo (naslov se ne nanaša na neko neizrekljivost bivanja, emocij, pojavov, ampak na nemožnost najti prave besede za točno identificiranje fenomenov (človeških) interierjev in eksterierjev); negotovost tipanja in nihanja v njem se izraža tudi z razporeditvijo besed na papirju, s premišljeno rabo (oziroma nerabo) ločil. Pod črto lahko povemo le še to, da gre tako za formalno, jezikovno in vsebinsko zaokroženo, dovršeno zbirko.
 
Matjaž Zorec: Večerna zora
Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2023
 
Pesmi Matjaža Zorca so neusmiljena vertikala, puščica, ki iz (metafizičnih) višav strmogljavlja oziroma cilja v zemeljskost, materialnost bivanja in (pesniške) produkcije znotraj tega. Zbirka Večerna zora je »pesnjenje s kladivom«, znotraj katere pesnik razstavlja, razbija človeške moralne, vrednostne strukture, anatomsko secira pozicioniranost subjekta v le te, pri čemer se izreka proti rigidnosti, otopelosti raznih iztrohnjenih modusov, sistematizacij in birokratizacij bivanja. Lahko bi celo rekli, da se njegova lirika v negaciji zatiranja čistega življenja in v sklicevanju na njegove (dionizične) afirmacije spogleduje s filozofijo tako Friedricha Nietzscheja kot Barucha Spinoze, k čemur pa doda svoj izviren poetičen premislek. To je poezija, ki se hkrati loteva velikih filozofskih problematik in tematik, ki človeku kot posamezniku, (zahodni) civilizaciji in njenim miselnim, vrednostnim strukturam ter odvodom nastavlja zrcalo, a se hkrati ne boji poseči v čiste banalnosti, momentarne afekte vsakdanjosti; ali nasprotno, ki izpostavi tudi drobne zmagoslavne trenutke radosti, zmage nad zlaganostjo, vdanostjo, normiranostjo (ki se neredko kažejo v eruptivni ljubezni ali uporni strasti, v stranpoteh eksistence). Pri tem pesnik seveda ne pozabi niti na ironičen, veder dialog s svojo avtopoetiko, držo do sveta. Temu odgovarjajo sam takt, utrip in strukturiranost poezije: besede se povezujejo, razvezujejo in verižijo v strogi vertikali, enjambementi praktično nastopajo za vsako besedo (kar po svoje »moti« bralsko izkušnjo, hkrati pa daje bralstvu svojstveno možnost, potencial za lastno ritimično interpretacijo pesmi), pomenski in motivni sklopi niso strogo ločeni med sabo, vsaka pesem je neko izlitje s svojstveno amplitudo, nihanjem, vračanjem naprej in nazaj med razpoloženji, izjavnostmi, besednimi, sintaktičnimi vezavami itd. Poezija kljub vztrajnemu jezikovnemu preigravanju, ki išče podobnosti med besedami, njihovo zvočnostjo in osnovnimi delci, deluje precej direktno, kot »šus v glavo« (pesnik ne uporablja zapletene, baročne metaforike, čeprav je na delu mnogo drugih pesniških figur, ki razgibajo tekst, ga v spregi z vsebinskim valovljenjem formirajo v nekakšen karidogram življenja). Zorec se ne boji (smotrno in organsko) uporabljati »visokoletečih« besed (ki se spogledujejo z izrazoslovjem filozofije, zgodovinopisja itd.), niti z »vulgarizimi«, ki razbijajo monotonost govorice ter hkrati izničujejo arbitrarna, uveljavljenja označevanja (spolnih vlog itd.).To je poezija, ki gre z vso silo proti dekadencam in šibkostim sodobnosti, proti birokratizacijam, zdolgočasenostim jezika, ki nas v svojem navpičnem, močnem vrtincu povleče v marširanje (nas)proti vitalni moči, zoram življenja: pri čemer seveda ne zavzame ene moralne drže, ne sedi na vzvišeni poziciji, ampak se preprosto vdaja neki pestri, končno vitalistični »orgiastičnosti« ustvarjalnosti.

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Silvija Žnidar