Zbirka poezije iraškega pisca Muniama Alfakerja Oblak na begu in druge pesmi je bila objavljena leta 1988 na Danskem, torej v državi, ki mu je ponudila zatočišče, potem ko je več let potoval po svetu kot begunec. Čeprav je do objave v našem jeziku minilo skoraj dvajset let, pesmi v tej zbirki niso bile še nikoli bolj aktualne. Kot da so napisane prav danes, v trenutku, v katerem ves svet pretresa še ena begunska kriza, ki je v glavnem marginalizirana, vendar pa periodično prerašča v globalni fenomen, ki nas vse zadeva. Zaradi vprašanja beguncev se sprejemajo in prevprašujejo pomembne politične odločitve, pojavljajo se vprašanja o človekovih in državljanskih pravicah, o ogroženosti in zaščiti nacionalnih interesov, o humanem in humanitarnem aspektu krizne situacije, a pred našimi očmi grejo mimo reke nesrečnih ljudi, ki jim pravijo emigranti, azilanti, apatridi, premeščeni ljudje, na poti med repatriacijo in asimilacijo. In živimo v upanju, da se vse to dogaja nekomu drugemu in nekje drugje. Na žalost nas je naša sodobna zgodovina spomnila, da lahko usoda beguncev postane tudi naša resničnost. Izmenjujejo se samo krizna območja, begunstvo pa postaja permanentno stanje človeštva.
John Simpson, urednik fascinantne knjige The Oxford Book of Exile (1995), v kateri so zapisane izkušnje beguncev iz vsega sveta in različnih zgodovinskih obdobij, zapiše zanimivo tezo, da odkar sta bila Adam in Eva pregnana iz raja, je begunstvo postalo del ljudske izkušnje. Človekovo življenje je vedno neka vrsta izgona iz raja, ki se zančne z izgonom iz materine maternice, s čimer se ukvarjajo praktično vse psihoanalitične teorije. Zato gre avtorica Germaine Greer v besedilu, ki je bilo objavljeno v britanskem časopisu The Guardian (»The Adopted Home is Never Home«, september 1993.) še dlje, ko trdi, da tuzemski dom v resnici ne obstaja, da je to fikcija. Edini kraj, kjer lahko najdemo dom, je nebo, a ker ni mogoče spustiti neba na zemljo, naše tuzemsko potovanje ni nič drugega kot kontinuirano zapuščanje fiktivnega doma. Izgnanstvo je človeško stanje in niti ena vlada nam ne bo zagotovila prevoza, ki nas bo nekoč vrnil domov.
Begunec je mogoče postati zaradi vojne, političnega preganjanja, ekonomskih razlogov ali naravnih nesreč. Okoliščine, zaradi katerih morajo posamezniki ali celi narodi zapustiti svojo domovino, so različne in številne. Najprej se zdi, da so vse begunske zgodbe podobne druga drugi, ker jih vedno povezuje vznemirjujoče in zastrašujoče izkustvo samote kot tudi ambivalenten občutek v odnosu do domovine, ki jo je človek zapustil, in poskus najdevanja svojega mesta v državi, v kateri se je po sili razmer znašel. Si je sploh mogoče ustvariti dom brez domovine? Prav o tem bolečem procesu odhajanja in poskusov, da si ustvari dom kje drugje, piše v svoji pesniški zbirki iraški avtor, pesnik in dramatik Muniam Alfaker. Rodil se je leta 1953 v Bagdadu. V izgnanstvo je moral leta 1979. Odšel je preko Maroka in Libanona, v Sirijo pa je prišel leta 1982. Tu je objavil svojo prvo pesniško zbirko s pomenljivim naslovom Daleč od njih. Begunska pot ga je odpeljala na Dansko, kjer je leta 1986 dobil status begunca in tamkajšnjemu občinstvu predstavil zbirko pesmi z naslovom Oblak na begu.
Verjetno ni naključje, da se v naslovu zbirke pojavi oblak, ki živi v prostranstvih nebes. Pesnik že s samim naslovom nakazuje na krhkost človekovega begunstva, ker oblak ni nič drugega kot skupek vodnih kapljic v atmosferi. Te se lahko v kateremkoli trenutku razpršijo in izginejo. Ta oblak ima na razpolago vse nebo, ker je na begu, saj niti nebo ne predstavlja varnega doma. Njegov obstoj je sam po sebi varljiv, ker so si oblaki različni in neprestano menjajo svojo obliko, vetrovi jih lahko razpihajo na različne strani, odvisno od okoliščin. Begunci so ljudje, ki gredo mimo, ljudje brez svojega mesta, brez stalnega prebivališča, nekje med pravnim in brezpravnim, nahajajo se v izrednem stanju, v katerem ne veljajo običajna pravila, nanje se pogosto gleda kot na nevarnost. Z odhodom iz domovine niso izgubili samo doma, ampak tudi poklic in jezik, svoje življenje pa živijo v začasnosti.
Pesniška zbirka Oblak na begu in druge pesmi je razdeljena na uvodni del in štiri tematsko organizirane dele, ki so naslovljeni tako, da lahko bralec sledi begunski poti samega pesnika. Peti, zaključni del, pa ponuja iluzijo, da je pesnik našel neko vrsto pomiritve in doma. Pesniku v tej poetični zgodbi sledimo skozi zelo konkretne, fizične situacije, v katerih se je znašel, pa vse do duhovnih dilem, vprašanj, strahov, izzivov, spopadanj in odločitev. Uvodni del zbirke tvorita dve pesmi: Graditi hišo in Vojak. V prvi pesmi nam takoj postane jasno, da je hiša, ki jo ima pesnik v mislih, ograjena z bodečo žico. Okolica, iz katere pesnik začenja pisati, je okolica nesvobode, konkretno vojne in izgube življenja: »Nekega dne bom vzel malo peska,/ nekaj rastlin, malo vode/ in na tisoče kilometrov bodeče žice./ Tako si bom naredil dom./ Ga poimenujem Irak?« (Graditi hišo, str. 9, 1-5)
V pesmi Vojak je usoda večine ljudi v Iraku znana v naprej, moški postanejo vojaki in njihova življenjska pot je jasna: »Na svoj prvi dopust/ se je domov vrnil s kamionom./ Na svoj drugi dopust/ je prišel z avtobusom./ Na svoj tretji dopust/ je prišel v krsti.« (Vojak, str. 10, 7-12)
Medtem ko je v uvodu pisec prikazal širši družbeni kontekst, pa se v prvem delu z naslovom Irak v mukah tematsko usmerja na slike, ki se tičejo njega osebno, njegove družine, usoda katere je podobna usodam vseh drugih družin v Iraku. Gre za vsakdanje izgube, ljudje umirajo naravne smrti ali pa jih ubijejo. Izmenjujejo se slike mame v idilični družinski atmosferi: »Moja ljubljena mama/ še vedno spi.« (Speča mama, str.15, 5-6), nato dedka, ki mirno sedi na stolu. V naslednjem verzu pa se ta slika, polna življenja, spremeni v prah: »Na stolu sedi moj ded/ na stolu prah.« (Ded, str. 16, 11-14) Jasno nam je, da pesnik pred nami niza spomine. Te pesmi nosijo naslove Otroštvo, Hiša, Bolečina, Družina … Pesnik nam daje slutiti tudi razloge, zaradi katerih je zapustil lastno državo:
»Iz mojih ust
ne morete
narediti
zaporniške celice,
v kateri bo moj jezik
zaprt
do smrti.«
(Irak v mukah, str. 11, 1-7)
Vprašanje svobode govora ni edini razlog njegovega odhoda, ampak tudi zavedanje, da se v državi, kjer divja vojna, vsak dan normalna družinska atmosfera spreminja v nesrečo in izgubo. Vsako jutro začne s kavo »med sirom in olivami« (Družina, str. 17, 3). Oče zajtrkuje, odhaja v službo, deček bi rad, da bi mu prinesel čokolado, materi daje poljub in izgovarja enostaven stavek: »Zvečer/ se bom vrnil.”(Družina, str. 17, 9-10) Prelepo družinsko sliko, ki izžareva čisto ljubezen in v kateri lahko vonjamo hrano na mizi, okoli katere je zbrana družina, Alfaker šokantno prekine z naslednjimi verzi:
»Zvečer:
deček stoji na balkonu,
mama je v kuhinji,
oče v mrtvašnici.«
(Družina, str. 17, 11-14)
Pesnik se je v pesmih Otroštvo in Hiša že poslovil od svoje države. V Iraku so ostali njegovi spomini: »Na poti proti dvorišču/ otroštvo teče po meni navzdol./ Zemlja ga vpija.« (Otroštvo, str. 19, 1-4) Če ne more več živeti v svoji hiši, jo bo odnesel s seboj, hiša/ »spi z vsem svojim pohištvom/ v meni,/ da bi zlomila mojo dušo.« (Hiša, str. 20, 3-7)
Odhod iz domovine nosi s seboj niz odločitev in mešanih občutkov. Po eni strani je tu krivica in neke vrste tiha izdaja zaradi nezmožnosti ostati in se soočiti s posledicami. Po drugi strani pa gre za strah pred negotovostjo in stalno prevpraševanje posledic odhoda. Zato drugi del knjige nosi naslov Odsev v vodi, kot odsev v ogledalu, ki nam v otroštvu pomaga, da se začnemo zavedati svojega jaza. Tudi tu gre za prevpraševanje lastne identitete in vsega, iz česar je ta identiteta sestavljena. V pesmih se boleče srečujeta preteklost in prihodnost, nizajo se spomini, polni veselja in žalosti, prehodijo pot od evforije do obupa. V pesmi Zveza se pojavi tudi motiv neuresničene ali izgubljene ljubezni: »Zdaj vem:/ Na vrtu sem pustil/ ljubkovanje moje roke po/ tvojih laseh./ In odšel.« (Zveza, str. 34, 11-15) Ampak odločitev je sprejeta in tisti, ki odide, ne odneha. Pesem nosi naslov, ki ima tu vsekakor dvojni pomen, Veselje: »Stopala moja!/ Hodite pred mano!/ Samo malo bom zaostal,/ da bom odvrgel/ stare strahove mojega srca.« (Veselje, str. 30, 1-5)
Kot logično nadaljevanje pesnikove begunske poti po vseh težkih odločitvah prihaja Noč v tišini, naslov tretjega dela, ki nam pripoveduje zgodbo o pesniku v samoti, v popolni samoti, v mraku, v katerem poleg sveče gori pesnikova duša, ki grozi, da lahko v vsakem trenutku ugasne. Dnevi se merijo z nočmi, kot da dan sploh ne obstaja: »Ko ura odbije dvanajst,/ se zidovi sobe zrušijo name/ in od mene ne ostane nič.« (Opolnoči, str. 39, 1-3)
/…/
Svoje najlepše sanje nosim v sebi,
da v njih zaspim.
In kdo postanem?«
(Opolnoči, str. 43, 55-57)
Četrti del knjige poskuša odgovoriti na vprašanje iz prejšnje pesmi (»In kdo postanem?«). Avtor odgovori že naslovom: Drugačen. Kako se vklopiti v nov svet in ostati isti? Je to sploh mogoče? Kako bolijo kompromisi in ali je izgnanstvo prineslo samo trpljenje ali morda tudi olajšanje? V tem delu pesnik občuti celo pahljačo čustev od besa in resignacije do pomiritve in krhke obljube samemu sebi, da je mogoče najti način preživetja, ne da bi izgubil sebe, da je mogoče ohraniti stare vrednote in selektivno sprejeti nove. Ta del knjige vsebuje tri pesmi, ki kažejo na to, kako pesnik v novem svetu išče svoj glas. Prva pesem Drugačen ima samo tri verze. V njej je zapisana odločitev o tem, kako bo živel svoje življenje. Točneje, kaže na to, kar zagotovo ne bo njegov način soočanja s svetom: »Glasen jok je/ borbena pesem/ barbarov.« (Drugačen, str. 49, 1-3)
Druga pesem v delu Beg kaže na odločitev o prekinitvi vseh vezi s preteklostjo, pa tudi na dejstvo, da bi se v prihodnosti formirale kakršnekoli vezi. Pesnik je v nikogaršnji državi, nikomur ne pripada, popolnoma prepuščen je sam sebi. Njegov zdaj, v katerem živi, je skoraj brez barv in vonja, ki smo jih lahko zaznali v prvem in drugem delu te zbirke, ko je živel v spominih. Stihi so tudi kratki, bridki, kot da z njihovo pomočjo odlaga neko breme, ki ga nosi. Našteva odločitve, ki niso prepričljive, še sam jim ne verjame. Zvenijo kot samoopogumljanje. Ustvarjajo iluzijo, da ima človek vsaj nekaj pod nadzorom: »Odšel bom/ po poti,/ ki ni moja.« (Beg, str. 50, 1-3)/…/ Menjal bom nebo,/ kot menjam srajce,/ in državo, kot menjam hlače.« (Beg, str. 50, 12-14)/…/ »Sedel bom sam/ v svoji družbi./ Bom srečen, srečen/ zaradi svoje žalosti.« (Beg, str. 51, 35-38)/…/ »Praskal bom svoje rane,/ da si moja bolečina/ ne bo mogla odpočiti.« (Beg, str. 52, 64-66) Tretja pesem Prevarana vdova je spoznanje, da pesnik živi samo v svojem telesu, duša je utihnila in si bo težko opomogla. Telo je samo »kraj za prevaro vdov.« (Prevarana vdova, str. 54, 38) V njem zeva ogromen razkol, kako ponovno najti sebe in oživiti dušo, ko so izginili vsi razlogi za življenje? Zato svojo pozicijo definira že na začetku te pesmi / zgodbe:
»Jaz,
gost svoje duše.«
(Prevarana vdova, str. 53, 13-14)
Bolečina je vsakodnevna in neizbežna, tako velika, da »Eno telo/ ni dovolj/ za bolečino, ki jo čutim.« (Prevarana vdova, str. 57, 1-3) Vrnitve s poti, na katero se je podal, pa ni: »Moji koraki so vse, kar imam. -Po kateri poti?« (Prevarana vdova, str. 57, 14-15) V temi noči mu preostane samo, da se pogovarja s svojo dušo: »Vsako noč se ti in jaz/ slečeva/ in skočiva v ocean sanj,« (Prevarana vdova, str. 60, 1-3) saj so sanje edino »varno« mesto, kjer lahko vidim slike svoje domovine. Stalno je prisotno vprašanje identitete in občutek izgube le-te: »Jaz,/ kdo sem jaz…/ neki deli telesa/ v hlačah.« (Prevarana vdova, str. 62, 16-19)
Pesnik sam sebe opogumlja z življenjskimi modrostmi, ki se jih spominja iz prejšnjega življenja in po katerih poskuša živeti, kot da se z njihovo pomočjo lahko zasidra v oceanu, po katerem pluje: »Ne postani cvet v tuji vazi in/ ne dovoli, da te doleti njegovo venenje./ Ne polagaj svojega zaupanja v koga…/ Zaupanja ni mogoče položiti.« (Prevarana vdova, str. 64, 6-9)/…/ »Ne sprejmi tistega, kar ti bo uničilo jutro in/ omejilo tvoja prostranstva./ Položi eno roko v drugo. In preživi/ dan v pogovoru s seboj.« (Prevarana vdova, str. 64, 14-17) Zdi se, da so ti verzi odmev glasu iz otroštva, kot modrosti, ki jih je izgovoril človek, ki mu je bil ljub in pomemben, ki je v pesnikovem življenju pustil sledi in na kogar se pesnik obrača v trenutkih pomembnih življenjskih odločitev. Spoznava, da ne obstajajo bežanje, umik, prenehanje, pa ne glede na to, kako boleča izkušnja ga čaka. Čeprav v tem delu sledimo pesniku v sedanjosti, je preteklost ves čas prisotna. Kraj, kamor se mogoče nikoli ne bo vrnil, postaja in ostaja obsesija:
»To niso vrata,
ki bi jih lahko zaprl,
niti okno, preko katerega
bi lahko spustil zavese.
To je
moje življenje,
vedno odprto na stežaj.«
(Prevarana vdova, str. 65, 1-7)
Nov dan prinaša tudi nove odločitve, pesnik se bo zjutraj zbudil, »spakiral svoje raztresene spomine/ v kovček pomnenja,/ spral bo svoje odlike/ in se povlekel/ skozi/ ograje svojega življenja.« (Prevarana vdova, str. 67, 4-9) Da bo spral svoje odlike, pomeni, da bo dojel, da mora potisniti na stran vse, kar je oblikovalo njegovo identiteto, da bi lahko zgradil novo življenje. To pomeni, da mora na neki način pristati na brezosebnost, postati mora človek brez obraza. Pesnik pa gre v svoji odločitvi še dlje. Odloči se, da se bo »spremenil v kamen«. Sprejme odločitev, da bo živel kot kip v parku. Od zunaj bo podoben pravemu človeku, realističen bo, ampak samo pesnik ve, da je ta »človek« od znotraj kamen. Razmišlja celo, da je njegov obstoj tako krhek, da ga lahko zruši že en udarec. V zadnji kitici sprejme odločitev, kako bo živel: »Bolje kip kot ruševina.« (Prevarana vdova, str. 70, 13)
Zaključni del zbirke nosi naslov Kriki so konji duše. Govori o pesniku, ki skozi pisanje poskuša najti svojo dušo oziroma zbrati njene izgubljene dele. Zato so verzi zelo kratki, da so stavki, tudi kitice, sestavljeni iz treh ali štirih verzov, kot da bi skušal spregovoriti v nekem tujem jeziku. Besede so težke, pazljivo izbrane in boleče. Vse je okleščeno, kot da živi in piše, ker mora, ne pa zato, ker to želi. S poezijo poskuša najti razlog življenje. Pesmi v resnici zvenijo kot sporadični kriki njegove duše. Telo je tukaj, on je fizično prisoten v telesu, duša pa tava in se nikakor ne more pomiriti. Pesnik nam nakaže, da kot begunec prestaja celo vrsto ponižujočih situacij, telo dela nekaj, duša pa želi nekaj drugega: »Vsakič,/ ko bi rad potrkal na neka vrata,/ me izda roka.« (Duša in telo, str. 76, 14-16) Pesnikovo življenje tako mineva v stalnem boju med svetlobo in temo, v kateri se je izgubilo nekaj resničnega sebstva. Ta boj je mogoče videti tudi v kratkih kiticah: »Jaz sem/ slika/ sveta,/ ki ni/ moja« (str. 78.) Je začetno resignacijo zamenjala misel, da je on samo neka mala pojava v neskončnosti vesolja, samo ena od milijon zgodb, ena od milijon usod: »Jaz sem/ neskončna/ zbirka/ vesolja.« (Svetloba in tema, str. 79, 1-5) Jasno je, da pesnik nima več iluzij, obstaja samo trpljenje in zavedanje, da se notranji mir ne more vrniti. Življenje je prišlo v fazo teme, celo »belina je/ otrok/ črnine« (Svetloba in tema, str. 88, 1-3) Pesmi ne dajejo vtisa vere in upanja, ker je vera za pesnika samo »obup/ človeka«. (Svetloba in tema, str. 83, 3-4) Ampak kljub vsemu v tem obupu
»srce je
domovina
ljubezni,
um je
njeno zatočišče.«
(Svetloba in tema, str. 92, 1-5)
Kot mnogi pisatelji in pesniki, ki so svoje življenje preživeli kot begunci, se tudi Muniam Alfaker zaveda, da ga bo ta izkušnja zaznamovala za vedno. Razumljivo je, da izkušnja begunstva formira človeka, ki v sebi nosi dve civilizaciji. Nikoli se ne more umiriti v državi, v katero je prišel, hkrati pa ga leta, ki jih je preživel izven domovine, dovolj spremenijo, da se poraja vprašanje, ali se bo kdaj želel vrniti tja, od koder je pobegnil? Vse, kar človek ustvari, prihaja iz notranjih predelov njegovega bitja, lahko rečemo, da prihaja iz domovine. Vse, kar pa je izven njega oz. mesto, v katerem si je ustvaril dom, mu koristi za to, kar ustvarja. Gertrude Stein v svojem besedilu »Kaj so mojstrovine« (What Are Masterpieces?) iz leta 1933 piše o občutku razpolovljenosti med domovino in domom, za katero pa ni nujno, da je tako tragična. Kot Američanka, ki je pol svojega življenja preživela v Parizu, je imela Ameriko za svojo domovino, Pariz pa za dom. Prvi del življenja, ki ga je preživela v Ameriki, jo je formiral, drugi del, ki ga je preživela v Parizu, pa je ustvaril njeno delo, tisto, po čemer je postala znana. “Remek-dela” pravzaprav lahko nastanejo s pomiritvijo teh dveh svetov, ki jima človek na koncu enako pripada. Muniam Alfaker se zaveda tega dejstva in živi v dveh svetovih. Kadarkoli lahko, vztraja pri tem, da so njegove zbirke pesmi objavljene v maternem jeziku in v jeziku države, v kateri bodo izdane. Tako sta tudi zbirki Oblak na begu (1988) in zbirka Skupaj (1998) vzporedno objavljeni v danščini in v arabščini. Knjiga Štiri muke (1994), v kateri so zbrane štiri pesniške zbirke, ki so bile prej objavljene v danščini, je objavljena tudi v arabščini v Kairu. Svojo kariero dramskega pisca je začel v Iraku in nadaljeval na Danskem, kjer je s pesnico Marianne Larsen napisal dramo Voz otroštva, ki je bila leta 1994 izvedena na sceni Fiol teatra v Kopenhagnu. Od proznih del je najbolj znan njegov protivojni roman Cafe Marrakesh (2007), ki je bil objavljen v Kairu. Na Danskem je objavil tudi pesniško zbirko Nepričakovana radost (2011). Najnovejša zbirka Rane večnosti (2015) je objavljena v arabščini, izšla pa je ponovno v Kairu. Muniam Alfaker je tudi osnoval arabsko-dansko kulturno društvo Al Sununu (Lastovica), ki promovira kulturno izmenjavo vzhoda in zahoda ter se aktivno ukvarja s prevodi danskih pesnikov v arabščino in obratno. Alfaker je tudi predsednik tega društva. Njegovo poezijo najdemo v antologijah na Danskem, v Iraku, na Norveškem, v Franciji, Tuniziji, Egiptu, Maroku in Jordaniji. Njegove pesmi so prevedene v številne svetovne jezike. Mirno lahko rečemo, da je s svojo poezijo v sebi pomiril dva sveta. Danska je postala njegov dom, domovino pa ustvarja s svojo poezijo, hkrati pa ustvarja vez med svojo preteklostjo in sedanjostjo v upanju, da bo bodočnost manj mučna.
Prevedla Neža Vilhelm
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Prejela je številne nagrade na domačih in mednarodnih gledaliških festivalih, med drugim je dobitnica nagrade Actor of Europe (2018). Uvrščena je tudi v knjigo Create, objavljeno v New Yorku, v kateri se nahajajo intervjuji z nekaterimi najpomembnejšimi sodobnimi umetniki, kot so Robert Wilson, Christopher Plummer, Alec Baldwin, Anne Bogart, Edward Albee, Robert LePage ...
Končala je podiplomski študij na oddelku za primerjalno književnost Filozofske fakultete v Sarajevu, kjer je tudi magistrirala in doktorirala na temo poezije Sylvie Plath in Teda Hughsa.
Ukvarja se tudi s pedagoškim delom kot univerzitetna profesorica in je redna gostja na mednarodnih znanstvenih konferencah, svoje tekste pa objavlja v številnih revijah in časopisih, med drugim v Životu, Izrazu in Ostrvu. Dobitnica je nagrade Sloboda Mednarodnega centra za mir za doprinos k humanizmu, boju za človekove pravice in svobodo v BiH, Evropi in svetu.
Živi in dela v Sarajevu.