Ob odhodu je oče rekel:
»Košček neba mora iti v žep«,
jaz pa sem pomislil kako pravkar dežuje
in da ni čas
za preseljevanje sivine.
Strehe brezbrižnosti
so zmečkane z dlanjo, ki nima črte življenja,
zato je mati prezgodaj odfrlela
v krošnjo mandljevca pred džamijo.
»Košček neba mora iti v žep!«
je divje ponavljal oče,
ko je dvigoval roke proti brezkončni livadi,
kjer smo pustili košare
polne mirnih svitanj.
Vpil je, jokal dobri človek,
ko je polnil žepe z domovino,
jaz pa sem skril v oko
in v njem ponesel
mali nežni
mandeljnov cvet.
Prevedel Marko Skok Mezopotamsky
Latest posts by Sandra Džananović Bakaj (see all)
- Sandra Džananović Bakaj: Košček neba mora iti v žep - 23. 11. 2015