Pred letališčem,
vse kar mi je ostalo,
je zmečkana zemlja,
ki se prilega moji dlani.
Na obrazu trepetavi sončni žarki
jeznega in onemelega sonca.
Vse od slanega peska Dasht-e Lut
so prišle sanje, ki so mi razgibale prste,
zaradi njih sem izgubila živce, tihi vetrič,
vrtinec
se je privrtel s peščenih sipin
in vse do konca naše ozke uličice.
Ali lepiš razrezane koščke mojega obraza zato,
da bi me nasmejal?
Kratek skok, ne daljši od dlani,
točno tiste dolžine, ki si jo predvidel,
do ogromnega groba,
v katerem naj bi prespali najdaljšo noč v letu.
“Spanje je odšlo z naših vek na druge pašnike,
odvrglo sidro ob obalah ribnikov po vrtovih,
izsušene, razpokane ustnice so se mu usule,
ubogemu revežu.”
Ali lepiš razrezane koščke mojega obraza zato,
da bi me nasmejal?
S škarjami – rez, rez – nekaj režejo.
Ostružki abecede, raztreseni po tleh,
so to črke našega imena?
Z vsakim rezom si ujel
mamin dih,
njene stopinje bledijo
v sipkem pesku.
Ali lepiš razrezane koščke mojega obraza zato,
da bi me nasmejal?
Ne!
Dežela nenavadnih oblik
se izrisuje na obzorju.
Ne bom se vrnila.
Za seboj sem pustila čevelj, enega od parov,
da si ga obuješ in mi slediš.
Iz angleščine v sodelovanju z avtorico prevedel Peter Semolič
Avtor portreta je Naser Nasiri.
- Rosa Jamali: Teheranska ulica pred odhodom - 3. 6. 2023
- Rosa Jamali: Koti okvirja - 28. 5. 2023