Pesniška zbirka »Svetlina v katedrali« italijanske pesnice Claudie Piccinno, ki je prejemnica Mednarodne nagrade za poezijo Aco Karamanov leta 2021, vsebuje 60 skrbno izbranih pesmi iz njenega velikega ustvarjalnega opusa, ki so bile prej že objavljene v slovitih literarnih revijah ali v posebnih pesniških izdajah v italijanskem in/ali angleškem ter srbskem jeziku. Vse pesmi spadajo v različna razvojna obdobja in na svojevrsten način kažejo, da Claudia Piccinno rada eksperimentira z jezikovnimi enotami, iztrga besede iz njihove običajne rabe v vsakdanjem govoru, jim vdahne dušo ter z njimi gradi pesniške slike, ki se globoko zarežejo v bralčevo zavest.
Nekatere pesmi so napisane enostavno, z minimalno uporabo semantičnih stilskih izrazov, vendar so globoko čustvene, saj se pojavlja občutek, da ves čas živimo le v trenutku, ta trenutek pa je sublimiran v kapljici solze, ki, čeprav ima svoj tok, ni sama, kajti vsi pritoki vanjo nosijo svoje vode, misli, spomine, čustva in vse teče v isto morje.
Tako vemo, da na tem svetu nismo sami, z drugimi ljudmi si delimo svojo bolečino in naš čas bo čas nekemu bodočemu jazu, ki bo kapljal v srca človeštva in dajal upanje, da bomo kot ljudje obstali.
Takšna je na primer pesem »Žalostna mati«, v kateri individualna bolečina postane kolektivna bolečina, kolektivna bolečina pa v podobi korakanja običajne ženske, dekleta, mlade matere, postane individualna (Zračno korakaš/ po vodah/ ti sladko dete, ti ki si prekmalu postala mati./ Tvoje vznemirjenje prepoznam/ v utrujenih stopinjah/ vseh mater/ v bolečini zaradi katere/izgubljajo srečo./ Jaz sem solza na tvojem obrazu,/ ki sije s svojo pozabljeno/ bolečino prednikov. (str. 22)).
Takšna je tudi pesem »Bolečina, ki jo nosim s seboj«, v kateri se lirski jaz že od trenutka rojstva zaveda bolečine, lastne bolečine, tuje bolečine in naj zveni še tako absurdno – zaradi tega bremena, ki ga nosimo, nismo sami in ravno ta bolečina nas ohranja pri življenju, saj nas povezuje kot ljudi in v tem lahko prepoznamo našo človeškost. »Moja bolečina je brez imena/ nima ne gospodarja ne barve./ Ne morem je prenašati/ medtem ko berem misli drugih/ še vedno sedim na bregu/ kakor polž v svoji hiši./ Ta poln nahrbtnik/ nima ne imena ne gospodarja./ Če ga zapustim bom ostala sama/ znotraj prazna«(str.23). Z bolečino se rojevamo, z bolečino tudi umiramo, ona je začetek in konec, ona je vzrok, da smo to, kar smo in je vse tako, kot mora biti, saj obstaja nekdo, ki nas ima rad in v teh besedah odkrivamo modrost življenja, iz teh besed črpamo duhovno moč, da gremo naprej (»Ko te voda življenja odtrga …/ te dih školjke reši./ Ne jok ne krik/ le mamine besede/ pomirijo trenutek obupa/ med nami./ Tukaj smo …/ drugi niso prispeli pravočasno (str.24)).
Prehajanje iz individualne v kolektivno bolečino in obratno, je pogost motiv v poeziji Claudie Piccinno, ta bolečina živi v konkretnih likih, ki imajo svoje referente v realnosti, velikokrat pa svoj glas in besede tolažbe dobijo tudi marginalizirane družbene skupine. Takšen je na primer avtistični otrok David, ki gleda na svet v svoji parcialnosti in ki se ne zna braniti pred kaosom socialnih dražljajev, takšen je desetletni Jack, ki umira za rakom, takšna je mama v bolnišnici – zlomljena od bolečine, ki z lažnim nasmehom na obrazu opogumlja sina, ki čaka na operacijo, takšna je cela družina in vsi njeni člani, ki drug drugemu na bolnišničnem hodniku predajajo bolečino s pogledom obupa in brezupnosti, takšen je sošolec Parvi, ki je pri 38. letih storil samomor, takšen je stric Tore, ki je kot vojni veteran preteklost ohranil v zgodbah, ki jih pripoveduje svoji vnukinji, takšna je Nerina, partizanska kurirka, ki je med Drugo svetovno vojno prenašala sporočila in oskrbovala partizane, takšni so otroci iz Alepa, takšni so ”kamni spotike” z imenom in priimkom na trgu v Krakovu, ki predstavljajo padle junake, takšno je dekle, križano – obsojeno na smrt zaradi ljubosumnih žensk, ki so ji bile blizu, umrla je v imenu vseh obrekovanih žensk v zgodovini (»Njene oči so se ponosno obrnile k večnosti/ v imenu vseh čarovnic, ki so končale kot ona/ v imenu vseh, ki so nastradali zaradi povrpečnosti drugih.// Odrekla je nasmeh vsem tistim, ki so s prstom kazali nanjo/ ko je nosila burko podložnost./ In tako je odšla/križana z rameni (Križana, str. 34)).
Vsak lik živi v svojih zgodbah, vendar nas pripovedni elementi, s katerimi Claudia Piccinno neposredno, živo in avtentično prenaša pripoved, ne smejo zavesti. Ne smemo misliti, da je pripoved ena od odlik te poezije, saj Piccinno ravno te pripovedi preseka z nepričakovanimi in šokantnimi metonimijami ter metaforami, ki nas ozavestijo, zarežejo globoko v nas in nas ne pustijo ravnodušnih še dolgo po branju: »Nerina je vozila svoje kolo/ se pretvarjala, da se ji nekam mudi./ Streli so se dotaknili njenega sedeža/ njeno srce je utripalo v smeteh«. (str. 14)).
Te pesmi pa niso le pesmi o bolečini, trpljenju, ubijanju in uničevanju, o vojni, njenih posledicah, to so tudi pesmi opozorila, pesmi, ki nam ne bodo dovolile, da pozabimo na pekel, ki smo ga ustvarili na zemlji, na preslikavo zgodovine, te pesmi nas opozarjajo, da naj ne ponavljamo enakih napak. Te pesmi nas ohranjajo budne, da ne bi zlo pognalo korenin v naših srcih. Trenutek, zbran v solzi na obrazu mlade mame, nam lahko prinese odrešitev, ali pa nas ubije, še posebej, če si drznemo igrati Boga: »Ko se mati zemlja strese / Ne loči srednjeveških stolpov/ od tankega papirja/ Človeška življenja in stoletja zgodovine pogoltne/ Trenutek spremenjen v atom/ Jo spreminja v orožje/ Njena groba roka, ki brez izbire/ Seje smrt in ruševine/ In od nikoder/ Ustvarja prekletstvo/ Tisočerih evakuiranih/ Odraslim jemlje sanje/ In učencem nasmehe./ Neeksplodiran atom/ Ujet v podvodni greben/ Nas bo čakal nekje Drugje/ Iz trenutka v trenutek/Nas bo strašil iz zasede (Trenutek spremenjen v atom, str. 61 ).
Pesniška zbirka »Svetlina v katedrali« Claudie Piccinno vsebuje tudi miniaturne pesmi, v katerih nas trenutek, ki je ujet, opozarja na določene pomembne malenkosti, ki jih med hitenjem ne opazimo, vsebuje tudi pesmi, v katerih je zajeta življenjska modrost, ali pa so to globoko intimne pesmi, v katerih se odraža toplo človeško čustvo, vendar z določenim odmerkom melanholičnosti, intimne bolečine in trpljenja (Kratkometražni filmi/ mojega podstrešja/ Kakor tih kino./ Metulj ujet v jantar … to je moj um./ Teži kot obsodba/ na večno neljubezen/ na božanja, ki jih nikoli ni bilo./ Obstajam s pomanjkljivostmi svojega telesa/ čeprav se moje misli v intimnem tavanju spreminjajo v cvetni prah (Podstrešje, str. 37).
V tej pesniški zbirki so poleg pesmi (sublimirane zgodbe o bolečini in trpljenju), tudi takšne z zapleteno pesniško zgradbo in zapletenimi semantičnimi figurami multipliciranih pomenov, tako z jezikovnega stališča kot tudi s stališča oslikave pesniških slik. To so visoko stilizirane pesmi, v katerih lahko prepoznamo mojstrstvo grajenja verzov, v katerih živi današnje vsakodnevje z vsemi pomankljivostmi, manirami, kapricami, distorzijami ter s preteklostjo, ki kot spremenljivka oblikuje sedanjost, opredeljuje našo bit ter mitološko moč za preoblikovanje naše zavesti in modrosti filozofov.
Gre za refleksivno poezijo, v kateri se internacionalizmi in znanstvena leksika podredijo pesniškemu peresu in omogočijo, da te pesmi spregovorijo o smislu življenja, uresničenju individualne zavesti, o avtomatiziranem vsakdanu, ki nima lastne pameti, ki bi mu omogočile sprejemati samostojne odločitve, o avtokratski skupnosti, ki se razglaša za demokracijo in nas utiša, ko kričimo, da smo živi, o življenju v času korone, ki nam je prepovedal objeme in je kot Meduza skozi TV ekran okamenel naš nasmeh. (Negotova resnica, str. 41). Sem spadata tudi dve pesmi, ki uporabljata jezik matematike, z njim slikata čustva in na izviren način preneseta pesniško misel, in četudi sta delno hermetični, sta še vedno natančni v označevanj (Koncentrični krogi/ So resnični prijatelji – Reci bobu bob/ in ne prodaj prijateljstva/ za metastazo nečesa drugega/ Nista bili resnični paraleli/ Slednji vesta, kako prepoznati eno v drugi/ Stremimo k neskončnosti/ zaradi mirnih srečevanj.// Morda sta bili dve kateti/ na kvadrat, ki tvorita/ Hipotenuzo sence.// Slednja je razmišljala o normalnih/ moralnih križih/ Ki jih z leti deli.// Prizadevala si je, da bi te spet videla/ V nedolžnih objemih pravih kotov/ Grškega pi obsega kroga./ A le kaj ji ostane od lažne toerije?/ Zlomljene diagonale, trpljenje topih kotov in topi koti norosti (Lažna teorija, str. 60).
Za poezijo Claudie Piccinno je značilen nanašalen, čustven in metaforičen jezik, s katerim enakovredno poimenuje konkretnost in abstraktnost. Vse to zaradi iskanja vedno novega in originalnega pesniškega izraza ter visoko razvite empatije, ki je svojstvena vsakemu velikemu pesniku in pesnici. Motivi te poezije prihajajo iz intime, a so hkrati obče človeški, njen jezik je preprost, čustven in luciden, neredko srečamo znanstvene termine, toda le zato, da z njimi pesnica na adekvaten način prikaže življenje sodobnega človeka, ujetega v družbene okove, v matrico, iz katere se lahko osvobodimo le, če se naučimo živeti v svetu idealov. Zbirka se konča simbolično s pesmijo »Svetlina v katedrali«, v kateri si pesniški jaz ne zatiska oči pred mrakom, temveč se ga zaveda v enaki meri, kot se zaveda svetlobe, svetlobe, ki poleg vseh tegob in trpljenja vedno najde način, da pronicne v naša srca skozi oko milosti, se presadi na mračne in prepletene veje, a le zato, da bi še dolgo živela v popkih upanja in ljubezni.
SVETLINA V KATEDRALI
V katedrali so svetline,
ki cepijo popke svetlobe
na mračne in prepletene veje.
So nasmeški,
ki preplavljajo ugasla srca
in odslikavajo nastale gube.
So ljudje,
ki ti vzamejo dih,
da bi se najedli
na samotni zabavi
in zakopali kosti,
ribje kosti, perje in luske
ter uničili ostanke,
da ne bi pričali
o zločinu.
Mrak napade iz zasede,
guba me preseneti,
kanibal se skriva v žrtvi.
Jaz bom svetlina,
lifting svojim gubam,
plenilka svojega kanibala.
Prevedla iz makedonščine Lara Mihovilović
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
