Peter Semolič REFLEKSIJA

Peter Semolič: Pred praznim listom papirja 01

Sedim pred računalnikom in strmim v sveže odprt dokument. Danes bom napisal pesem. Toda ali se pesem res lahko napiše na ta način, da se odločim zanjo? In četudi jo lahko napišem, ali bom to pesem sploh imel za pravo pesem? Ali pa je prava pesem samo tista pesem, ki me zasači nepripravljenega, v trenutku, ko sploh ne razmišljam o poeziji in se izlije na papir ali v računalnik sama po sebi in brez preostanka?

Sem izrazito kampanjski pesnik, torej takšen, ki k pisanju poezije sede le sem ter tja, na vsake toliko let, v upanju, da mu bo pero steklo, ga tipke ubogale. Zaradi tega sem se vedno počutil nekoliko krivega. Spomnim se, kako sem se v prvi polovici devetdesetih, ko sem živel v Parizu, dobil s Tomažem Šalamunom, ki je bil gost neke umetniške rezidence. Sedla sva na trg St-Sulpice, pila kavo in Tomaž me je vprašal, ali kaj pišem. Ja, sem rekel, pred dvema tremi meseci sem res nekaj poskusil, a pesem mi ni uspela in sem odstopil. Tomaž, ki je bil takrat v Parizu kakšna dva tedna, me je malo čudno pogledal in rekel, da je od prihoda v Francijo napisal že okoli sto pesmi. Zdaj sem ga čudno pogledal jaz.

Kot mlad pesnik sem verjel v navdih. Prepričan sem bil, da mora pesem poiskati in najti mene, ne jaz nje. Še vedno sem bil globoko prežet z romantičnim pojmovanje umetnosti. Romantični pesniki, kot na primer Shelley, so navdih pojmovali na podoben način kot Stari Grki, bil je stvar norosti in iracionalnosti, le da ni več prihajal od Boga ali bogov, ampak od mističnega vetra, na katerega je bil pesnik še posebej uglašen. Takšnemu pojmovanju so se uprli modernistični avtorji, ki so pesem videli predvsem kot posledico racionalnega dela, pesnikova delavnica je bila za njih delavnica za izdelovanje verzov.

Zanimivo mi je slediti pojmovanju navdiha skozi čas. V Starem svetu je bil navdih, tako kot ustvarjalnost na sploh, last bogov in šele s pojavom psihoanalize sta se navdih in z njim ustvarjalnost preselila v človeka, pri Freudu v nezavedno in pri Jungu v arhetipsko. Prav na Freuda so se navezali Breton in njegova pisana druščina Nadrealistov in skozi princip avtomatičnega pisanja vzpostavili sodobni koncept navdiha. Navdih obstaja, vendar pa se ga da z različnimi tehnikami spodbuditi.

Sedim pred računalnikom. Danes bom napisal pesem. Ne vem, ali bo tekst, ki ga bom napisal, tudi res pesem. Ne vem, ali mi bo uspela. Ne vem, ali bom med pisanjem deležen, rečeno z Edvardom Kocbekom, »srečne ure obiskanja«. Nevrologija je z merjenjem možganskih valov ugotovila, da pesmi izvirajo iz desne možganske hemisfere in da so valovi ob pisanju ali branju pesmi skoraj identični valovom ob izgubi bližnjega. Ne vem, ali bom samo pisal ali pa bom prešel v stanje pesniške blaznosti (furor poeticus) in tudi izkušal. Danes bom napisal pesem …

 

Peter Semolič
Latest posts by Peter Semolič (see all)