Tvoj knjižni in tudi režiserski opus je zagotovo med najbolj pomembnimi opusi slovenskega gledališča, filma in književnosti zadnjih štirideset let tako po svojem obsegu kot po kvaliteti in raznovrstnosti. Vendar si začel kot pesnik. Svojo prvo pesniško zbirko Prodajalna slik si objavil leta 1976 v samozaložbi. Kako gledaš danes nanjo, na tisti čas, morda na tistega Vinka Möderndorferja?
Pred kakšnim letom sem ponovno dobil v roke svojo prvo pesniško zbirko, izdano pred skoraj štirimi desetletji. Vsa leta sem se jo izogibal, nisem prebiral starih pesmi, zdele so se mi nezrele, mladostne, skratka slabe ali pa vsaj premalo dobre. Bal sme se jih. Zdelo se mi je, da sem samosvoj pesniški izraz odkril šele kasneje. Potem pa sem Prodajalno slik našel na policah antikvariata in sem jo (s strahom) prebral. Bil sem presenečen, nikakor nad kvaliteto, pesmi so res mladostne, presenečen sem bil nad spoznanjem, da se v vseh teh letih moj pesniški izraz v resnici ni bistveno spremenil. Pesniški jezik je še vedno isti kot takrat, notranji ritem prepoznaven, celo svet pesniških podob je zelo podoben … Razlika je samo v osebni, čustveni in človeški zrelosti in seveda v izpiljenosti, ki jo prinese pesniška kilometrina. V resnici pesniki zelo hitro najdemo svoj jezik, samo izbrusimo ga kasneje. Če seveda vztrajamo v pesnjenju in življenju.
V začetku osemdesetih let minulega stoletja si se znašel na čelu gledališča Glej, torej v samem središču umetniškega ustvarjanja in vrenja tistega časa pri nas. Kako se spominjaš tistih let? V čem se je takratna umetniška scena, seveda s tem tudi literarna in še poudarjeno pesniška, leta 1981 ti je izšla tudi druga zbirka pesmi Mah, razlikovala od današnje?
Ko sem odkril gledališče, sem za nekaj časa izdal poezijo. Čeprav je gledališče neke vrste nadaljevanje literature, pa je vse vseeno precej drugače. Poezija v gledališču je nekaj drugega. Je samo eden izmed elementov v gledališki sliki. Hkrati pa mi je moje delovanje v gledališču osvetlilo literaturo na drugačen način. V gledališču se začneš zavedati besede v prostoru, besede v zvoku, besede, ki pade med gledalce na posebno živ način. Gledališče me je obogatilo kot pesnika, čeprav kar nekaj let nisem pisal. Po Mahu je bila tišina.
V tistem času je bilo gledališče Glej zelo živo gledališče. No, pa ne samo Glej, tudi Mladinsko gledališče je bilo v svojem silovitem vzponu. V Gleju smo uprizorili Rožnati trikotnik Martina Shermana in v slovenskem prostoru odprli kar nekaj novih, do takrat tabuiziranih tem.
Mogoče slovensko pesniško snovanje v tistem času ni bilo tako množično, tako raznoliko kot danes, tudi knjigo je bilo veliko težje izdati, smo se pa pesniki med sabo več družili. V Ljubljani je bilo kar nekaj lokacij, kjer si ob vsakem času našel koga (Kava, Gledališki bar, Komuna, Medeks, Šumi, Mrak, kasneje Vesolje, pa gostilna Pod skalco, bife Džerdap, nazadnje tudi bife na železniški postaji itd.). Seveda se na takšnih srečanjih nismo pogovarjali o poeziji, sploh ne, obravnavali smo bolj tekoče zadeve. Tisti čas je bil tudi politično zelo zanimiv. Jugoslavija je bila za kulturniška srečanja zelo odprta. Bilo je veliko razno raznih festivalov, gledaliških, pesniških itd. Ko se spomnim tistega časa, se spomnim na Sarajlevićevo pesem SLOVO OD VELIKE UMETNOSTI, v kateri opisuje tisti čas. Pesem konča z verzi: …
Nikdar več
tiste strasti ustvarjanja.
Tiste radosti druženja.
Tistega sijaja zvezd
v verzih mladih pesnikov.
Obdobje velike umetnosti je proč.
Jaz sem
vsaj
v njem živel.
Po moje si z ozirom na pesniške postopke eden najbolj raznovrstnih in tudi inovativnih pesnikov pri nas: v tvoji poeziji najdem od tako rekoč tradicionalne lirike do pesmi, ki so blizu modernizmu ali pa se približajo celo vizualni poeziji, kot je to primer s pesmijo Molitev očeta štirih otrok iz zbirke Pesmi iz črne kronike (1999), od intimistične ljubezenske lirike do socialne lirike. Kdo so tisti pesniki, ki so najbolj vplivali nate? Ob branju tvojih pesmi imam občutek, da gre kar za najrazličnejše pesnike, pesnice …
Drugi pesniki so največja inspiracija za pesnika. Pesniki najbolje beremo pesnike. Smo najboljši in najbolj zvesti bralci poezije. Bojim pa se, da smo v tem divjem času, ko ni več časa, vedno bolj tudi edini bralci poezije. 🙁 Ja, tako da so name vplivali mnogi poeti. In še vplivajo. Včasih se mi zdi, da pesniki samo nadaljujemo pesem, ki jo je napisal brat pesnik. Seveda ima vsak od nas svoje grlo, svojo intonacijo, svoj glas, svoje pesniško čustvene registre, ampak pesniško vesolje je pa isto. V njem krožimo, se zbližujemo in oddaljujemo … Name so v različnih obdobjih vplivali različni pesniški glasovi. Od slovenskih pesnikov brez dvoma Kosovel, Kocbek, Kajuh, Seliškar, Fritz, Šalamun, Svetina, Brvar in mnogi drugi … Preveč jih je, da bi imelo smisel nadaljevati z naštevanjem. Podobno je s pesniki drugih narodnosti. Tudi danes vsak dan prebiram poezijo. Vsepovsod po stanovanju imam pesniške knjige. Tudi v avtomobilu. Včasih sem tako zaljubljen v kakšno pesniško knjigo, da jo poljubim, preden jo odprem. Ravno sem poljubil Sarajlićevo knjigo, ko sem v njej iskal verze, ki sem jih pripisal svojemu odgovoru na tvoje prejšnje vprašanje … 🙂
Če se navežem na prejšnje vprašanje: ali misliš, da so delitve na tradicionalno in modernistično ter kasneje postmodernistično poezijo sploh relevantne?
Pesem in pesnjenje ne pozna delitev. Čeprav v praksi ni vedno tako. Tisti, ki delijo pesnike na takšne in drugačne, ki delijo pesniške stile na te in one, po navadi sami niso pesniki, ampak nekakšni pesniški teoretiki, v najboljšem primeru bivši, odmrli pesniki. Zame je najpomembnejša misel, ki žari skozi verze. Ali še bolje: iskrenost pesniške emocije. Pesnjenje je najbolj resno delo na svetu, najbolj odgovorno in tudi najbolj smrtonosno. Skozi poezijo se kristalizira resnica. Tudi resnica o nas samih, zato je pesnjenje velikokrat tudi avto destruktivno dejanje. Resnica pesmi je praviloma zelo osebna, če pa so časi primerni, je ta resnica lahko tudi bolj splošna, angažirana, kritična, udarna. Pesnik je vedno na barikadah. Pesem je res upesnjen sen, kot je to odlično povedal pesnik Boris A Novak, je pa tudi krik. Pesniki so na pravi strani resnice. Zato ni naključje, da so med drugo vojno partizanski pesniki ustvarili najmočnejšo, najbolj silovito pa tudi najlepšo poezijo vojnega časa. O izdajstvu je pač težko napisati dobro pesem. Izdajstvo je laž in prevara. Z lažjo v srcu je nemogoče biti dober pesnik. Mislim, da za pesnika niso pomembne nikakršne delitve. Samo pesem.
V svoji poeziji se suvereno sprehajaš med najrazličnejšimi oblikami. V kolikšni meri na primer pisanje bolj ali manj metrično pravilno oblikovane pesmi ali pesmi v prostem verzu vpliva na izbiro tematike, motivike in v kolikšni meri tematika in motivika izsilita obliko? Kako pravzaprav pri tebi nastane pesem?
Oblika pesmi je zelo pomembna. Oblika pesmi, vsaj pri meni, določa tudi notranji pomen pesmi. Pesem ne govori samo z vsebino, z besednimi zvezami, metaforami …, ampak tudi s dolžino verza, s prehodom v novo vrstico, z razmiki, presledki … Vse to je jezik poezije. Zapis poezije je v resnici podoben notnemu zapisu. S tem se bodo še bolj strinjali pesniki, ki pišejo metrično pravilno oblikovane pesmi. Jaz tega nisem nikoli niti znal niti poskušal, čeprav moje zadnje zbirke zapolnjujejo nekakšni soneti. Pravzaprav zelo svobodni soneti. Zadnja zbirka, ki je pravkar izšla pri založbi Litera, KOT BELO KOT LJUBEZEN, je sestavljena iz samih sonetov. Ne vem, zakaj sem se tako odločil. Najbrž je odločitev za to obliko prišla spontano. Napisal sem nekaj pesmi v formi soneta in se je moj glas uglasil na to obliko. Samodejno sem začel razmišljati pa tudi čustvovati v tej obliki. Sicer pa sem od soneta vzel samo formo in nekakšno notranjo ritmično zgradbo. Sama oblika soneta me je tako zavezala k selektivnosti, k zgoščenosti. Okvir soneta me je omejil in mi hkrati dal svobodo. Znotraj v naprej določene oblike sem moral povedati vse tisto, za kar bi v pesmi bolj svobodne forme lahko porabil več besed, več metafor, več podob, več vsega. Forma brez dvoma narekuje tudi vsebino. Pri formi haiku pesmi se ves svet zrcali v točno določenem številu zlogov. Kako pa nastane pesem? Pojma nimam. Kar zgosti se. Kar brizgne. 🙂
Pišeš poezijo, prozo, dramatiko. V čem se razlikuje pisanje proze in dramatike od pisanja poezije?
Dramatika in poezija imata veliko skupnega. Dramatika je tudi pesem. Res da je drama pesem, ki je sestavljena iz različnih glasov, ki tvorijo dialoško sliko sveta, vendar ima dobra drama tudi vse tisto, kar mora imeti dobra pesem. Predvsem emotivno in dramsko nabitost. Pesmi so čustva. In tudi drame so čustva. V dramatiki se dramski konflikt poraja v dialogu med različnimi osebami. V pesmi pa se dinamika nekakšnega dramskega konflikta zgodi med pesnikom in svetom. Rezultat tega konflikta, tega neskladja, je potem pesem. V dramatiki pa se te napetosti rojevajo sproti, med različnimi dialoškimi glasovi. Ni naključje, da so bili v stari Grčiji gledališki festivali v bistvu pesniška tekmovanja. Pesniki so nastopali v svojih dramah kot igralci (verjetno tudi kot režiserji). Tako da je drama brez dvoma pesniško delo. Proza – kratka zgodba, novela, roman … To pa je nekaj drugega. Roman je veliko bolj odprta forma. Roman je raztegnjen skozi čas. Skozi čas pripovedovanja zgodbe, pa tudi skozi čas branja zgodbe. Roman odložimo, pa spet nadaljujemo z branjem, pa spet odložimo in razmislimo … V romanu je tako lahko zbranih veliko dram, lahko ima več stopnjevanj, več začetkov in več koncev, ni tako zgoščen, v resnici je bolj zavezan realizmu kot pesem ali pa drama. Proza je skratka veliko bolj ohlapna forma in v primerjavi s poezijo in dramatiko precej trivialna umetnost. Vendar vseeno umetnost. Veliko težje napišem dobro dramo kot dobro novelo. 🙂
Pisanje se dogaja v pregovorni samoti, ko je pesnik sam s sabo, s svojo tišino … Priznam, da me je groza, ko pomislim, da bi moral po intenzivnem pisanju poezije na primer še isti večer stopiti v vrvež gledališča, opere, snemanja filma. Kako ti usklajuješ to vsaj zame tako skrajno nasprotje?
Gledališče zahteva celega človeka. Tako kot literatura. Tako kot film. Kadar delam v gledališču, ne morem pisati. In obratno. Ker pa ne delam v gledališču kar naprej, mi tako ostane dovolj samote za pisanje.
Tvoja pesniška zbirka Prostost sveta (2011) je pretresljiv in hkrati reflektiran krik proti kapitalizmu, zbirka, v kateri so prišli do besede ponižani delavke in delavci. Zbirko zaključi »pridiga« Sveta jeza, ki se z nagovorom »Moji lubi Slovenci!« navezuje na Trubarja in v kateri pišeš: »Dvajset let, moji lubi Slovenci, so zlorabljali besedo, se delali norca iz nje /…/ Poenostavili so jo, zdaj služi ceneni reklami za njihove barabije.« Ali je po tvoje pesniška beseda danes še svetotvorna? Ali še ima moč upreti se »poenostavljeni besedi« ali pa je – kot so to v sedemdesetih letih trdili lakanovci – poezija zgolj prežitek, relikt minulih časov? Kakšna je pravzaprav vloga poezije v svetu, družbi in kakšna naj bi bila?
Verjamem, da lahko beseda, pesem, umetnost … spreminjajo svet. Če ne bi tega verjel, ne bi vsega tega počel. Name so življenjsko pomembno vplivale nekatere knjige, nekatere pesmi, gledališke predstave, filmi, slikarska in kiparska dela … Poezija, umetnost, me je zgradila kot človeka in kot ustvarjalca. Spominjam se, kako drugačen sem prišel s kakšne gledališke predstave, Korunovo Pohujšanje, Strehlerjev Kralj Lear, kako spremenjen sem bil, ko sem prebral Sofoklesovo Antigono, kako se mi je življenje zasukalo, ko sem poslušal Shostakovichevo peto simfonijo, ko sem prebral Rožančevo Ljubezen, Kovačičeve Prišleke ali pa Zajčeve verze. Prepričan sem, da lahko umetniška dela vplivajo na naše življenje, da nas lahko, v drobcih sicer, spremenijo. In če lahko pesem spremeni človeka, potem lahko človek spremeni svet. Naivno? Mogoče. Vendar žar naivnosti in vera v nemogoče sta že velikokrat popolnoma obrnila tok in tek časa. In še ga bosta.
Kar pa se družbeno reflektirane in tako imenovane angažirane poezije tiče … Takšno pesnjenje ima dolgo tradicijo. Najbolj absurdno je, da je prav socializem prekinil s to tradicijo, pod pretvezo, da v socializmu ni socialnih zgodb, ker ni več socialnih krivic. Pa so bile. Krivice takšne in drugačne. Če zdaj pomislim, pravzaprav nikoli nismo imeli popolnoma socialno pravične družbe. No, kakorkoliže, zbirka pesmi Prostost sveta je nastala iz pesnikove pretresenosti nad podobo nove slovenske države, ki je vse prej kot socialna in pravična. Prav imaš, pesmi v tej zbirki so krik. In tudi to je naloga pesnika, da kriči, kadar je svet preveč gluh, da bi slišal subtilno govorico duše. 🙂
Pogovarjal se je Peter Semolič
- Vinko Möderndorfer: Poljubi 1979 - 9. 3. 2016
- Vinko Möderndorfer: Odhod - 11. 11. 2015
- Pogovor z Vinkom Möderndorferjem - 17. 5. 2015