Glavni mestni trg v Krakovu je zame eden najlepših trgov, kar sem jih videl. Spomnim se, kako smo sedeli v eni od tamkajšnjih restavracij in si rekel, da v sedemdesetih in osemdesetih letih minulega stoletja ni bil takšen, namesto restavracij sta na njem stali dve stražarnici … Kako se spominjaš tistega časa? Kako primerjaš tisti čas in današnji čas z ozirom na poezijo? Ali če vprašam bolj natančno, na kakšen način je bila poezija umeščena v poljsko družbo takrat in na kakšen način je umeščena danes?
Mestni trg v Krakovu se je res zelo spremenil po padcu realnega socializma na Poljskem 1989 l. Osemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila čas gospodarske in družbene krize, ki se je kazala kot materialna in po neki meri tudi duhovna revščina. Istočasno je bilo takrat razmeroma živo izročilo (menda še romantičnega porekla), po katerem naj bi imela poezija izreden, vzvišen položaj v kulturi. Pričakovalo se je, da bodo pesniki in pesnice (no, odkrito rečeno prej pesniki kot pesnice) izpovedovali pomembne resnice na način, ki naj bi bil relevanten za celo družbo. V poznejših skoraj tridesetih letih razvoja tržnega gospodarstva, in ob njem tudi množične potrošniške kulture, se je to pričakovanje pač nekoliko oslabilo. Zdi se mi, da se zdaj dojema poezijo bolj kot del nekega splošnega kulturno-zabavnega kompleksa oziroma nekaj vezanega na specializirano vlogo umetnika kot nematerialnega delavca za organiziracijo prostega časa prebivalstvu.
Kdaj in iz kakšnih pobud si napisal svoje prve verze? Kateri pesniki so v največji meri vplivali na tvoje pesniške začetke?
Zgledoval sem se predvsem po avangardnem, eksperimentalnem, tudi uporniškem pesnjenju. Tako torej Arthur Rimbaud, dadaisti, surrealisti, ameriški beatniki. Zelo pomemben vzornik je bil Tomaž Šalamun, tudi po družinski liniji. Dalje, besedila rockovskih in drugih popevk, če so odsevala tovrstne vplive. Fasciniralo me je tudi pesnjenje z Daljnega vzhoda, Kitajci iz obdobja Tang, v kolikor sem to seveda lahko dojel v prevodih in preko kultur in stoletij. Pobude pa so bile tako rekoč organske, mladi um je iskal možnosti za samoizpoved. Tiščalo me je, no.
V pesmi Hrastnik iz trojezične, poljsko-slovensko-italijanske pesniške zbirke Sonce na asfaltu (2003), zapišeš: »vsake toliko je sprevodnik pomolil glavo skozi vrata / in vzklikal nekaj, česar sploh nisem razumel, / čeprav je bil to končno jezik mojega otroštva …«. Ali bi zase lahko rekel, da si dvojezičen? In ali te je kdaj zamikalo, da bi pesmi pisal tudi v slovenščini (ali pa nemara si jih)? Naj na to navežem še podvprašanje o odnosu med poezijo in jezikom: za nekatere pesnike je poezija isto kot jezik, in tu mislim na naravni človeški jezik, torej na jezik ali enega od jezikov, v katerem se ljudje sporazumevamo, za druge pa obstaja med poezijo in jezikom bistvena razlika – kako ti vidiš, občutiš razmerje med pesništvom in jezikom?
Kot otrok sem bil verjetno dvojezičen, s prevlado enega od jezikov odvisno od okolja, kjer sem trenutno bival. Zdaj sigurno ne več. Pisanje pesmi izključno v poljščini je bila zavestna odločitev, občasno pa sem si prevajal drobce oziroma fraze, ki so mi v slovenščini letale po glavi in jih vključeval v poljsko celoto. To se mi je zdelo kar v redu za Verfremdungseffekt.
Poezija je zame istočasno jezik (v pomenu sistema znakov), kot pa tudi neprestan poskus izstopa izven jezika, v zaum. (A ja, še ruske futuriste sem pozabil omeniti kot eno od zgodnjih fascinacij). Pesnjenje dojemam kot »govorico zadnje priložnosti« – tako naj bi se izpovedalo to, česar se ne da na noben drug način. Za svoje potrebe sem si prisvojil in malo izmaličil sloviti Wittgensteinov zapis: »Kar se da povedati, se da povedati jasno. O drugem lahko poskušamo pisati pesmi«. (Wovon man nicht sprechen kann, darüber kann man dichten. If you pardon my French).
Kako pravzaprav pri tebi nastane pesem? Ali naj bo pesem predvsem plod navdiha, kar je na primer zagovarjal izraelski pesnik Jehuda Amihaj, ali pa raje plod kontinuiranega dela, kar pogosto zagovarjajo ameriški pesniki? In kaj te pri pesmi bolj vznemiri oziroma te potisne v pisanje: oblika ali vsebina?
Občutim, da mora biti na začetku vedno nekaj podarjenega, nekaj od zunaj (iz vesoljskih žarkov?). Potem pač pri tem brkljam, dokler se mi ne zazdi, da nadaljnje brkljanje ne bo več kaj prida. Glede vsebine se mi ne zdijo lirske pesmi preveč komplicirane: o ljubezni ali o smrti ali obojem. Torej oblika, ki pa naj bo taka, da grejo kocine pokonci.
Še vedno sva v minulem stoletju. Si eden najvidnejših pesnikov iz kroga revije brulion, revije, ki je nastala leta 1986 in izhajala do leta 1999, in ki je pomembno zaznamovala poljsko pesništvo druge polovice dvajsetega stoletja, skozi prevode tvoje poezije in poezije vsaj še Marcina Swietlickega in Jacka Podsiadla pa kasneje tudi lep del slovenske poezije, ne nazadnje tudi moje pisanje. Ali lahko na kratko predstaviš samo revijo, njene cilje, vrenje okoli nje, ki ni bilo zgolj pesniško, ampak tudi politično … In kaj pravzaprav pomeni beseda »brulion«? In kakšna je dediščina revije v današnji mlajši poljski poeziji?
»Brulion« pomeni v poljščini nekaj kot beležnica in pa tudi zapisek, nedokončano delo. Glede na to, da je bila takrat ena osrednjih literarnih revij imenovana »Zeszyty Literackie« (»Literarni zvezki«), je bil celo naslov novonastale revije znak izziva hieratičnemu, centraliziranemu modelu takratne poljske kulture. Cilj revije je bil, mislim, priobčati kar največ visokokvalitetne literature, esejev ipd. in ob tem spustiti malo zraka v nek zatohel, kot smo ga dojemali, prostor. To je bilo zadosti, da je nastalo vrenje, tudi politično. Potem je glavni urednik (ki je bil v dobršni meri gonilna sila) doživel spreobrnitev v neko verzijo srednjeveškega katolištva in se je vrenje poleglo, skupaj z revijo. Sedanja mlajša poljska poezija pa je seveda morala izvesti ritualni zakol očetov, torej tudi poezije nastale v krogu bruliona, in je to opravila dokaj uspešno.
Vprašanje, ki slovenske pesnike in pesnice, a tudi ljubitelje in ljubiteljice poezije vedno zanima: kako vidiš, dojemaš slovensko pesništvo? Kaj je tisto, če sploh kaj, kar te je oziroma te v slovenski poeziji nagovarja in nemara tudi navdihuje?
Nagovarja in navdihuje me določena avangardna in modernistična struja, recimo od Kosovela preko Šalamuna do nekaterih današnjih mladih, ki je močnejša kot v poljskem izročilu, kjer je medtem močnejša zapuščina romantizma. Tudi to, da je slovenščina kot jezik istočasno nekako pradavna (če lahko brez slovarja beremo Brežinske spomenike!) in sorazmerno pozno kodificirana kot literarni jezik, ki skupaj vzeto učinkuje tako, da človeka kar mika za drzne poskuse in eksperimente.
Študiral si geofiziko in kasneje služboval na bližnjem vzhodu, v Siriji, Egiptu in Savdski Arabiji. Na kakšen način je tvoje pisanje zaznamovalo bivanje v teh nam relativno tujih kulturah? Ali se ti zdi, da je za pesnika pomembno spoznavanje drugih kultur, tudi drugih pesniških tradicij? V pesmi, objavljeni na Poiesis, Porumbescu po sledovih Herodota, za osnovni motiv jemlješ prav kulturno raznolikost, a tudi nerazumevanje med kulturami: »Ko bi krave in konji / pisali pesmi, bi njihove pesmi imele vsaka štiri noge.« …
Predvsem sem se zavedel da je naša evropsko-ameriška zapadna kultura samo ena od možnih variant, ne pa vsesvetovna norma, po kateri naj bi sodili vse drugo. Arabska in muslimanska pesniška tradicija sta po moje izredno bogati in inspirativni. Trdim, da brez poznavanja takih avtorjev, kot sta recimo Hafis ali Rumi (ki sta pisala v perzijščini v okviru muslimanske civilizacije), bi bili mi zapadni pesniki dejansko obubožani. Seveda se vedno nekaj zgubi ali popači v prenosu med kulturami, ampak vseeno je nujno poskušati, tako se mi zdi.
V omenjeni pesmi se pojavlja persona pesnik Porumbescu. V kar nekaj tvojih pesmih, tudi starejših, se pojavljajo različne, zdaj poimenovane, drugič neimenovane persone, kot na primer v pesmi In again again iz tvoje druge v slovenščini objavljene zbirke Vrlina špargljev (2013). Kdaj, zakaj in kako se odločiš za rabo persone v pesmi? Kako občutiš razliko pisanja v prvi osebi in kako, ko uporabiš persono?
Razlika je zame pravzaprav drugotnega pomena. Če pesnim, se to tako ali tako dogaja po Rimbaudevem principu Je est un autre, torej je pri tem neke vrste persona neizbežna, naj se piše Porumbescu ali Biedrzycki ali še drugače.
Danes vse bolj in bolj ugotavljamo, da je javni prostor izginil, oziroma da se je razmerje med javnim in zasebnim spremenilo tako v družbi kot v poeziji: veliko pesnikov in pesnic na primer svoje pesmi redno objavlja na družabnih omrežjih kot je facebook in to tako rekoč sočasno z objavami selfiejev in fotografijami pripravljene hrane. Takšna praksa spreminja poezijo iz nečesa javnega v nekaj zasebnega, priložnostnega. Hkrati se povsod opaža, da ogromno ljudi poezijo piše, jo objavlja, le malo pa naj bi jo še bralo. Kako ti doživljaš te procese, sploh v luči tega, kar je Jaroslaw Klejnocki zapisal o tvoji poeziji v reviji Tytul leta 1995: »Odkrivanje bralcu intimnih plasti lastne osebnosti /…/ je za pesnika verjetno enako pomembno kot izražanje mnenja o javnih stvareh.« … Ali ima danes poezija še moč, da odgovarja na izzive sodobnega sveta?
To reč – odkrivanje intimnih plasti lastne osebnosti vzporedno z izražanjem mnenja o javnih stvareh – je menda uvedel v našem civilizacijskem krogu Arhiloh v sedmem stoletju pr.n.št. In pri tem je potem ostalo, zato ker je to po moje učinkovit in ploden način izpovedi.
Kako dolgo bo imela poezija moč, da odgovarja na izzive sveta? Tako dolgo, se mi zdi, dokler bo jezik istočasno posvečen in posveten in svetleč – torej precej dolgo. Ker ga pač ljudje tako dojemamo.
Bralcem Poiesisa – skupaj s pozdravom in zahvalo, da ste prebrali vse do sem – bi rad predlagal sliko pripravljene ne toliko hrane, temveč pijače z nazivom »Štiri kopita« in recepturo, ki je sad improvizacije ob sestanku lokalnega ustvarjalnega krožka 21. junija letos.
Štiri kopita
češki liker Becherovka – pol kozarčka
tonik – druga polovica kozarčka
špricniti z limetinim sokom
za okras in dodatek:
košček hrenovke
košček španske salame »chorizo«
košček poljske suhe klobase »kabanos«
košček sušenega paradižnika
predlog za serviranje: prigrizniti dodatke in popiti tekočino. na zdravje!
Pogovarjal se je Peter Semolič
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved
- Peter Semolič: Let skozi noč (o pesmi Barbare Jurša “Nočni let”) - 4. 10. 2024
- Pogovor z Barbaro Jurša - 1. 10. 2024
- Peter Semolič: Samota na ozadju zgodovine (o Razstreljenih sonetih Krištofa Dovjaka) - 24. 7. 2024