V nekem intervjuju ob prejemu Nagrade Prešernovega sklada si povedal misel, ki je – vsaj meni – dala veliko misliti, misel, s katero se nočem strinjati, četudi se ne nazadnje z njo moram strinjati: »Pesniki se, tako kot matematiki, po neki določeni starosti ne naučimo več veliko.« Morda lahko to svojo misel malo bolj razložiš, razširiš?
To je statistična resnica. Če razširimo merilo opazimo, da podobno velja še za nekatere veje znanosti, dočim za glasbenike ali slikarje tega ne bi mogli trditi v isti meri … Kazuo Ishiguro je, ko jih je imel nekaj čez petdeset, izjavil, da ga dejstvo, da je bila večina velikih del napisana med dvajsetim in štiridesetim letom navdaja s strahom. Ne vem, če je njegov strah še upravičen. Od izuma penicilina se življenjska doba daljša, tako da zdaj pisatelji pri petdesetih pišejo kot tridesetletniki, kar seveda tudi ni dobro. Za šahiste, matematike, fizike, pesnike … je nedvomno ugotovljeno, da dosežejo vrh prej kot na primer biologi, kemiki, zgodovinarji ali literarni znanstveniki. Pravijo, da sta tu odločilna način dela in razmišljanja. Po moje pa nekaj šteje tudi mladostna nabitost z energijo in sposobnost kontinuirane koncentracije pri optimalni psihofizični kondiciji. Avantgarda je po definiciji mlada. V tistem intervjuju sem tudi opozoril, da to ne velja kar počez. Chaucer, Yeats, Williams, Gradnik, Glazer in mnogi drugi so najboljše napisali šele po štiridesetem letu. Frost je izdal svojo prvo zbirko pri devetintridesetih. In tudi če vzamemo Prešerna, je krivulja ustvarjalnosti nedvoumna. Najboljše pesmi je ustvaril med leti 1830 – 1840, v zreli dobi svojega, že za tisti čas kratkega življenja.
Vsekakor drži, da so konceptualna področja primernejša za zgodnejše izbruhe genialnosti, bolj diskurzivne in eksperimentalne dejavnosti pa zahtevajo večjo akumulacijo znanja in izkušenj, preden se človeku odpre.
Kje, kdaj in kako je poezija vstopila v tvoje življenje? Kdaj te je prvič nagovorila in kdaj si sam poprijel za pero?
Moja izkušnja je, gledano z današnjimi očmi, dokaj nenavadna. Kot otrok sem si izmišljal pesmice na melodije, ki smo jih ob nedeljah prepevali pri maši ali zvečer doma. Takrat še nisem znal pisati in sem svoje štirivrstičnice brezsramno prepeval po gmajnah in gozdovih pa tudi raznim tetam, ki so me hotele poslušati. Nekoč mi je ušlo in sem to storil pri maši. Kaplan me je opazil in sem dobil klofuto. Tako se je začelo. Resneje pa sem začel pisati v sedmem in osmem razredu osnovne šole, takrat že pod vtisom Udoviča, Strniše in Zajca pa tudi Špancev in Američanov, ki so jih takrat prevajali. Hvala bogu sem razen neke malenkosti, ki mi jo je med uro zaplenila tovarišica in je kakšno leto kasneje izšla, vse pogubil ali pometal proč.
V tvoji prvi pesniški zbirki, Izlet v naravo (1990), najdem vse, od pretanjenih liričnih pesmi, ki bi jih lahko napisala tudi Murn ali Kosovel, do daljših narativnih pesmi, kakršna je na primer Newbury Park. V kolikšni meri, ko sedeš k pisanju, že v naprej veš oziroma se zavedaš, v katero smer bo »zavila« pesem? Imaš občutek, da jo izbereš ti ali da ona izbere tebe?
Odkrito rečeno, pojma nimam. Samo nekaj me žene, da se moram spraviti k papirju. Ugotovil pa sem, da je prvi vzgib za takšno razpoloženje skoraj vedno nekaj, kar bi lahko imenoval ‘pesniška situacija’. To mi buta v glavi in mi ne da miru, dokler ne pride, po Freudu, do ‘zamaskirane sprostitve potlačene nagonske energije’ v obliki, ki prenese vse – se pravi, na papirju. Ne gre torej za ‘izbiro’, prej za srečanje, za srečo. Pesmi se nekako ‘posrečijo’. Kako, pa res ne vem. Nekoč sem pisanje primerjal z govorno napako. Kontrolo izgovorjenega dosežeš z obvladovanjem. To pa je mogoče samo z distanco, z vzpostavitvijo razdalje do sebe in predmeta.
Za tvojo pesništvo je značilna oblikovna strogost. Kako sam vidiš in seveda ob pisanju doživljaš razliko med obliko in vsebino? Kaj je tisto, kar te prej »zapelje« v pisanje: oblika ali vsebina? Ali se pri pesmi to sploh da ločevati …
Že iz povedanega sledi, da tega ni mogoče ločevati … Vsaj jaz ne ločujem. Morda kasneje, pri redakciji, kjer so popravki lahko tudi precejšnji, a po nekaj kilometrine ni več dileme. Popravljam in izgotavljam oboje v enem.
Kateri pesniki, pesnice so najbolj vplivale nate, na tvoje pesniške začetke in po kakšni poeziji najraje sežeš danes?
Različni v različnih obdobjih. Veliko berem mlado, takorekoč sprotno poezijo, ker sem bil pač v takšni službi in mi je navada ostala. Če pa govorimo o nekakšnih stalnicah … ruska poezija, od Puškina naprej, že zelo zgodaj tudi Prešeren, potem pa vse drugo, kar sem pač znal prebrati. Bolj kot pesniki so name vplivale pesmi, to se vidi iz moje Angleške antologije. Med kasnejšimi vplivi lahko vsaj z nekaj pesmimi omenim Lavinio Greenlaw in, z eno pesmijo, Ano Pepelnik. Sicer pa običajna primerjalna evrocentrična lektira, Nemci, Francozi, Španci, a tudi Marulić, Tin Ujević, Marko Ristić in cela vrsta naših, od Murna do Jureta Detele itd., nemogoče je našteti vse. Tu so seveda tudi ljudje, ki niso samo pesniki, npr. Swedenborg, Blake, Borges, Melville … In potem seveda tisti, ki sem jih delal: staroangleški anonimci, Chaucer, Shakespeare, Milton, med metafiziki Donne, Voughan in Marvel, med romantiki Clare, kasneje Lawrence, E. Thomas, Stevie Smith, Medb McGuckian. Tudi prijateljstvo s Sidneyjem Leajem je vplivalo name, drugače sem začel brati ne samo transcendentaliste in Emily Dickinson, celo Williamsa, Marianne Moore in Frosta, ki sem ga tedaj že dolgo prevajal. Prevajati sem poskušal še druge, recimo Pasternaka … Ko sem nekoč ponoči ali zgodaj zjutraj posedal z njegovimi verzi, sem dobil občutek, da nekdo stoji za mano. Ko sem se hotel obrniti, sem začutil težo, nekaj kot roko na rami. Mislil sem, da me bo kap. Na kraj pameti mi ne pade, da bi še kdaj poskusil. Podobno se mi je godilo z neko Frostovo pesmijo. Nikoli si je nisem upal prebrati do konca, šele ko sem oddajal rokopis, sem se je lotil. Takrat se mi je strgal film. Naj se Frost kar sam prevaja, če hoče.
Na zavihku zbirke Pokrajine s senco (2006) piše, da so pesmi iz te zbirke nastajale četrt stoletja. Sam izjemno težko vključim v zbirko, ki jo sestavljam, kakšno starejšo pesem. Na kakšen način ti doživljaš časovno razdaljo do starejših pesmi? V zaključni pesmi iz zbirke Vreme, kamni, krave (2010) zapišeš: »Napisal sem pesem. /…/ Davno pred dnevi, / pred mesecem dni / pred tedni, pred leti …« …
Pesem, ki jo omenjaš, je po svoje res zanimiva. Po prvi operaciji sem imel dlje časa težave s kratkoročnim spominom in tudi pisati nisem mogel. Dogodek, o katerem govori pesem, je prvo, česar sem se spomnil: drobec konkretnega spomina, prva tipajoča sled osebe, ki se zaveda sebe in se poskuša izraziti. Ugotovil sem, da se sebe ne spominjam, ker se jemljem kot anekdoto, v kateri pa mi manjka konteksta. Tudi pri pesmih odloča kontekst, in to sem, mogoče malo na silo, hotel doseči z izborom v Pokrajinah. Mislim, da sem se takrat dokončno izgubil. Izgubil v smislu, da se nisem več (z)našel, čeprav se mi je spomin vrnil.
Na kakšen način se lotiš sestavljanja zbirke?
To je pa velik problem. Ker v glavnem ne vem, kaj pišem, tudi ne vem, kaj bo na koncu napisano. Poskušam stvari zložiti po občutku, kot se mi zdi, da bi se lahko brale. Na splošno pa si s tem nočem greniti življenja. Enkrat se spomnim ene stvari, drugič druge, nazadnje se vse zloži samo od sebe, se še ni zgodilo, da se ne bi.
Seveda ne morem mimo tvojega izjemnega prevajalskega opusa. Toda vprašanje bo vseeno »pesniško«. Marsikje po pesniških delavnicah in šolah kreativnega pisanja prakticirajo tudi prevajanje poezije kot del učnega postopka. Sam si ne enkrat rekel, da sta zate pesnjenje in prevajanje poezije dva ločena svetova …
Res je. Prevajanje je samo diskurzivna oblika uvoženega branja in ni da bi se s tem hvalil. Če je prevod dober, nagrada prevajalcu nagrajuje avtorja. Tega, da se da tako tudi kaj naučiti pa ne zanikam. Če gre za velike pesnike – predvsem spoštovanja in nekaj skromnosti v pesniških zadevah.
V pesmi Ob koncu dneva iz zbirke Vreme, kamni, krave berem: »Igra je fer, če so vaše možnosti / izenačene z vložkom.« Kaj je tisto, kar pesnik vlaga v pesem in na kakšen način, v kolikšni meri, če sploh, se mu lahko to povrne?
Redko se kaj povrne tako kot pričakuješ. Bolje, da s tem ne računaš. Glede vložka pa: v pesem vlagamo sebe, kaj bi drugega? In to tako kot je v pesmi omenjeno: več ko vložiš, bolj boš na izgubi. Obstaja pa fizikalni zakon, ki govori o ohranitvi mase in energije: nič ne gre v nič, in razmerja v poeziji so v tem podobna razmerjem v naravi, v ljubezni itd. Ta pesem sicer ni najbolj posrečena, zdi se preveč ‘šolska’, govori pa z nekaj domišljije o nečem, kar se dotika tudi Frosta. Pokaže namreč, da je dobitek v življenju/poeziji takšna redkost, da je že skoraj slučaj. Razmerje, ki ga omenjam je 1 proti številu, ki je tako zelo majhno, da ga ni mogoče misliti. Ta ključna razlika do nič je, če sem malo patetičen, enaka tisti, ki jo kot prikrito možnost najdemo v pesmi Roberta Frosta Dve poti. Če ste izbrali to pot, si upam reči, da v vašem življenju ne bo gneče: sopotniki so že zdavnaj zavili drugam. ‘Two roads diverged in a wood and I,/ I took the one less travelled by/ And that has made all the difference.’
Poti sta se razšli in jaz, jaz to
izbral sem, kjer jih manj je šlo,
in v tem bila je vsa razlika.
Pogovarjal se je Peter Semolič
- Marjan Strojan: Patriciji Burda Janečkovi, 1998 – 2023 - 6. 12. 2023
- Marjan Strojan: Govori tiho, ko gre za ljubezen - 18. 11. 2015
- Pogovor z Marjanom Strojanom - 7. 6. 2015