Čeprav si hči glasbenikov, si se odločila svoje umetniško stališče ubesediti. Kaj ti pomeni pisanje?
Kdo bi vedel, menim pa, da je zame najpomembnejše to odraščanje z glasbo iz, naj se tako izrazim, prenatalnega časa. Ena mojih priljubljenih, seveda črno belih fotografij, je tista, na kateri sva z mamo, jaz v “astronavtskem oblačilu”, posneti od zadaj. Mama sedi na pručki in vadi za izpit (študirala je ob delu, družini in otroku), najbrž igra svojega priljubljenega Chopina. Jaz opletam okoli klavirja in se s prsti dotikam tipk tako, kot so se, domnevam, drugi otroci igrali s kuhinjskimi pripomočki ali varnim orodjem, medtem ko so starši nekaj popravljali, kuhali … Torej vstopam v zgodbo tako, kot je treba, kakršna tudi je – igra. Vsekakor sodim k tej veliki večini, ki verjame v moč besede, vendar to sploh ne moti občutka, da vse, kar obstaja, temelji na notnih besedilih z različnimi harmonijami, nedvomno v ravnovesju. Ko si to “zapisano v glavi” zapišem, si po navadi najprej izberem zvezek in navadni svinčnik. Toda to, kar je po mojem mnenju pisanje, in to je delo z besedilom, je zelo podobno skladanju. In to počnem s pomočjo tipkovnice. Uspelo mi je evoluirati od mehanskega pisalnega stroja do prenosnega računalnika, pri čemer še nisem stara tristo let! Citirala se bom iz nekega intervjuja, ker gre še vedno za resnico, vsaj takšno, kakršno sama čutim – tipkovnica je zame pogosto klaviatura, tako kot v angleščini – keyboard.
Tvoja proza je polna življenja, sokov in energije, od kod vsi ti gejzirji in izviri?
Najlepša hvala, da tako doživljaš moje pisateljevanje! Če artefakt ne oponaša prepričljivo živega organizma do takšne mere, da takšna iluzija postane resnica v nekem trenutku, je vse zaman.
Vem, da bo zvenelo trivialno, toda s svojimi sedanjimi izkušnjami se ne izogibam navidezno obrabljenim izrazom, če so slednji točni. Torej, res imam rada življenje. To je začetek in zaključek odgovora na tvoje lepo vprašanje. Vse me zanima. Znanosti, igra oblakov, kako nekdo gradi hišo, kako si ptica spleta gnezdo, pripravljanje hrane …, da ne omenjam umetnosti in potovanj, katerih nimam nikoli dovolj, potujem, kadarkoli imam priložnost. Naslov ene mojih knjig je Uličarke (Pocestnice). Pri meni ima vse nedvomno pet smislov, poglavitni pomen pa je poskus apoteoze ulice in njene šole. Sem peška. Menim, da mesta, kraja, ne spoznam, če ga ne prehodim vzdolž in počez. Sem opazovalka in udeleženka hkrati, ta sorta. Po naravi ne opazim mej in se skrivaj čudim, ironično povedano, uspehu konceptov tipa – narod, vera, religija … Vse navedeno so le koncepti. Človeško bitje (in ne le to) je projektirano tako, da je nomadsko. Mislim, da je vse, kar sem napisala, prežeto v osnovi z nomadstvom. Naša naravna lega je gibanje, ne pa stanje na mestu – to je bolezen. In tujka sem tam, kjer začutim čredo, praviloma takšno, ki ne sprejme tistih, ki niso replike istovetnih članov črede. Omenjena knjiga Uličarke vsebuje pesem Tujka. Zelo grenka pesem! In zelo avtobiografska.
„Umetnost kot striptiz“ – iskrenost sama zase, ki pa ima svojo ceno? Kako prenašaš to iskrenost in kaj vse ti ta prinese?
Hvala za vprašanje, lahko rečem – še vedno sem tu. To je replika iz enega od kakšnih desetih zame najpomembnejših filmov. To je film Metulj (Papillon), komorni, v katerem je vse podobno gledališki igri, ki bi jo lahko napisali Kafka, Ionesco, Beckett … Gre za ujetnika, mislim, da v dosmrtni ječi, njuna prokleta avlija* pa je otok sredi oceana, dobro “zavarovan” z morskimi psi in močnimi vodnimi tokovi. Stražarjev skorajda ni, beg je skoraj nemogoč. Toda človek je takšen, kot Job, bori se, dokler diha, išče izhod. Eden od njiju, igra ga Steve McQueen (drugega Dustin Hoffmann), ima domnevno nekakšen načrt, kako preslepiti tokove in zaigrati rusko ruleto z morskimi psi. V zaključni sceni se znajde v vodi, čofota, vendar ima občutek, da stoji na mestu in da nima niti privida gibanja pri tem plavanju. In pravi: Damn it, I’m still here!
To je zelo citirana replika, recimo v devetdesetih sem v nekem njujorškem kabareju gledala predstavo znane stand up komičarke Sare Bernhard, ki ji je res bilo tako ime. Kaj mislim s striptizom? V bistvu iskrenost. Vsak se zna sleči, vendar je vsem znano tveganje ogolelosti in logično je, da ga ne sprejmejo vsi. Ko sem bila predavateljica, sem rada uporabljala najbolj trivialne primere, ki so se izkazali za najboljše učilo. Če na primer, pišeš zgodbo in tvoj lik zelo asociira na najboljšo prijateljico, mamo, brata … ne bo izvedljiv, če ne razkriješ kakšne svoje “skrivnosti”, ki je potrebna kot nekakšno tkivo za gradnjo, kot nekakšno lastništvo! V takšnem primeru smo lahko ali pogumni in tvegamo izgubo prijateljice, ki se bo prepoznala in se razjezila, ker smo, o bog, napisali “zgodbo o njej”, razočaramo mamo, sebe, itn., ali pa je boljše, če se vnaprej umaknemo in se ukvarjamo s kakšnim bolj donosnim poslom. Opustite umetnost, če je njena prioriteta ugajanje. Znano je, da so po vsem svetu dekoraterji veliko bolje plačani od umetnikov.
Izhajaš iz večnacionalne družine, s koreninami, ki segajo globoko na Balkan. V sodobnem svetu je beseda Balkan obremenjena tudi z nezaželenimi predsodki. Toda pri tebi “… je Balkan zakladnica melosov, ritmov, harmonijskega bogastva – zato bi lahko rekli, da je fenomen, saj takšna raznolikost prebiva na relativno majhnem prostoru. Morda je to eden razlogov, da na tem Balkanu nastaja krasna poezija. Nobenega razloga ni, da bi bila s tem izključena vrhunska proza, drama, kakršni imamo in kateri izvirata iz, kot smo rekli, poezije.” Prosim, predstavi slovenskim bralcem vonjave, okuse in sliko Balkana.
Glej, Balkan je tudi sod smodnika – imamo najmanj dva zorna kota in najbolje bi bilo, če bi ju uskladili. Rekla bi, da zaobjemam oboje … pri observiranju nasploh, tako tudi Balkana. Ali vsaj poskušam zaobjeti. Vračam se na tisto o nomadih. Kaj sploh vemo o tem, kdo so bili v resnici naši predniki?! Ugotavljam, da so zdaj moderne nekatere precej drage DNK analize, na podlagi katerih lahko detektiramo svoje prednike v precej oddaljeni preteklosti. Številne znane osebnosti se odločijo za to avanturo in njeni rezultati jih prevzamejo. Vendar ne bi poveličevala vloge DNK. To, kar vem o svojem poreklu in kar imam enostavno rada, ne glede na to, kako pomembno je z znanstvenega stališča, so primorski kraji! Vsi moji sorodniki so Primorci, izpade, da sem edina, ki se je rodila na celini. Moja duša pa hrepeni po morju, kot bi se natančno reklo v vsakdanjem jeziku. Kar zadeva majhen Balkan, tako poln raznolikosti, ves čas čutim tisti širši obroč, ki mu pravimo Mediteran. To, čemur danes rečemo multikulturalnost, je bilo nekoč poglavitna značilnost pristanišč. Vseh pristanišč sveta. Tam so se pripravljali tisti dragoceni koktajli, kot jim sama pravim, okusov, melosov, ljubezni in otrok, ki so se rojevali kot potencialna zakladnica različnih tradicij! Spet ti tako imenovani trivialni primeri – ko slišim obrabljeni kliše ,,Srbija među šljivama/Srbija med slivami’’, se moram vsakokrat smejati (čeprav sicer obožujem in spoštujem humor). Krasno je, da je Šumadija še vedno pod preprogo sliv namesto plastike in toksičnih kopov, toda slive so doma v Aziji! Znanstveniki pravijo, da je bil celo nogomet izmišljen na Kitajskem. Fantastično!
Vendar me sprašuješ za dejanski Balkan. Vidim ga kot čudovito začetno pozicijo za samoumevno navdušenje nad vsem tistim, kar potniki spoznajo na svojih pohodih. Morda je celo idealna pozicija za to. Termin ,,balkanizacija’’ je političen, ergo, grd da grši ne bi mogel biti. V tem idiotskem nizu lahko vsak hip pričakujemo nastanek ,,ukrajinizacije’’. Raznolikosti ne vidim kot dobičkonosne možnosti za sejanje razdorov, pač pa kot plodovita tla za nastanek omenjenih koktajlov z vsemi možnimi sestavinami, s katerimi narava izpopolnjuje to, kar je najpomembnejše – modrost in lepoto.
Priče smo velikemu preseljevanju narodov in hkrati poraznemu spoznanju, da je človek nemočen pred močjo narave in njenimi zakoni. Istočasno opazujemo, kako v enem delu sveta ljudje umirajo zaradi pomanjkanja solidarnosti drugih ljudi, ki niso pripravljeni pomagati. Bombardiranje Srbije leta 1999 in “Angela usmiljenja” si podoživljala na drugi celini, o čemer pišeš v svojih romanih Ekaterini in Avto. Ali je po tvojem mnenju selektivna empatija pomanjkanje dobrega okusa ali bolezen človeštva, ki se širi z veliko hitrostjo?
To se je nujno moralo pojaviti v vsem, kar pišemo, ne le jaz, mi, ki živimo tu ali izviramo od tod, vseeno, v času, v katerem smo. Če v tistih letih in tisto leto, ki ga omenjaš, ne bi bila v Ameriki, bi morda tudi jaz rekla ,,bombardiranje’’ namesto vojna. Kajti ravno tako kot to, kar se dogaja v Ukrajini, ni ,,intervencija, vojaška operacija…’’, pač pa agresija, vojna, je leta 1999 Amerika objavila vojno takratni verziji Jugoslavije. Žal odkar obstajajo zapisi, ki jih sprejemamo kot zgodovinske, ti kažejo da imamo na 400 dni vojne le en dan miru! Navedeni podatek sem našla v poemi Margareth Atwood, pozneje pa sem ga preverila v zgodovinskih zapisih. Ves čas moramo ponavljati, kaj je vojna, katerakoli, vsaka. Vojna je ropanje, pika! Zelo nevarna je cenena romantizacija tipa “nekaj mora izginiti, da lahko nastane nekaj novega …”. Nasilje je nasilje! Zločin je zločin, pika. Ljudje pa so širok pojem. Kar je zelo dobro, ko premisliš s hladno glavo. V moji temeljni delitvi, ne spomnim se, kje sem to napisala (morda v Knjigi o pogrešanju/Knjiga o nedostajanju), obstajajo ljudje, ki znajo ljubiti in tisti, ki tega ne znajo. Slednji so potencialno nevarni za življenje. Toda to je ustroj sveta, v katerem živimo, obstajamo.
Ko ljubiš, te nihče ne nauči teh “tehnik”. Prepuščaš se, plešeš, kajti rekli smo, da je vse glasba. Strastno in empatično in … Toda zlo je vitalno, kot pravi Battaille, dodala bi, tudi zapleteno. Čeprav hkrati banalno. Nagnjena sem k mnenju, da se v človeški naravi nič bistveno ne spreminja. Mislim v nekakšnem elementarnem smislu. Tako da mi je ta zgodba o nekakšni domnevni današnji odtujenosti “razmajana”, liki, ki na primer na družbenih omrežjih trobijo o sanjah Nikole Tesle, so zame tragikomični! Na koncu prideš do tega, da nekdo je ali ni. Ko imaš za seboj potovalne izkušnje, se ti izostrijo instinkti za prepoznavanje, da ne rečem, da se naučiš zavohati tiste, katerim lahko verjameš. Zdi se mi, da je bilo vedno tako.
V romanu Avto pišeš o svojem zavračanju vsiljenih izborov. Ali je zavračanje deklariranja vseh vrst osebni pogum ali pa vprašanje osebnih svoboščin? Neprijeten občutek, ko te skušajo potisniti in opredeliti, vendar iz vsakega predala štrli najmanj en kos tebe?
Res je, vendar ne smemo prezreti, da je prva oseba ednine, v kolikor je resnično knjižna, vedno retorična prva oseba. Torej ne jaz, pač pa glas, ki govori in vodi pripoved. Če bi me vse navedeno vprašala pred dvajsetimi leti, kar bi bilo v mojem primeru kakšnih petdeset let življenjskih izkušenj, bi odgovorila čisto drugače. Danes bolj umirjeno rečem: “Ne vem, nisem prepričana”. Smešni so mi ti prihajajoči analitiki, ki so kompetentni za vse. Dvomim v izvirnost, njeno precenjenost še pred Foucaultom, Derridajem in v bistvu vsemi uslužbenci nove svetovne misli ali kaj takega. (Glede tega priporočam v obvezno branje dela Laurenta Bineta in njegovo Sedmo funkcijo jezika.) Brez hlastanja, da mora biti obvezno najdeno, je treba iskati, torej uživati pri temeljnem iskanju teh liminalnih prostorov med vsesplošnim, tistim, čemur po navadi pravimo delo anonimnega avtorja, in tistim, kar je samo naše, ne nujno dobro, če je naše. Toda treba je raziskovati, vsaj tako mislim, prostor med povsem zasebnim in sprejetim, z drugimi besedami – živeti v zasledovanju lastne identitete. To je poanta Odiseje. Po mojem branju je roman Ekaterini nekakšna travestija Odiseje, z Uliksom v ženski obliki, toda ženske, ki kot Orlando pri Virginiji Woolf povsod s seboj prenaša tudi svojo drugo plat – Penelopo. Roman Avto pa vidim kot hommmage on the road romanu in romanu toka zavesti, dodam naj le še to, da je eno možnih branj naslova grška beseda avto – to. Srednji spol kot oznaka tega liminalnega prostora, ki premore fluidnost, pretok – proces. Kar ni proces, ni od življenja – v to sem prepričana. Iskreno ne vidim možnosti, da tisti, ki svoje potovanje skozi življenje doživlja odisejsko, ostane lojalen le eni čarovnici, pa najsi bo ta Kirka.
V tvojih besedilih izstopata ironija in humor. Je to nekakšna obramba ali pogled od zgoraj?
Hvala še enkrat, danes sem dobila veliko komplimentov! Resnih. Lahko bi bila gostobesedna tudi na to temo, vendar se bom zadržala, čeprav težko. Humor je na kratko najmodrejši produkt delovanja možganskega satja. Ekstrakt lepote resnice. Ali vsaj tega ideala, ki mu nekateri sledijo, jaz vsekakor. Krepitev imunskega sistema je samoumevna.
„In morje vedno, neskončno morje …“ Kaj ti pomeni morje?
Uf … Najraje bi rekla vse! V bistvu bom to tudi rekla.
___________________
*Prokleta avlija – roman Iva Andrića, pomeni prekleto dvorišče (op. prev.)
Pogovarjala se je Dragana Bojanić Tijardović, ki je pogovor tudi prevedla
Živi v Beogradu kot samostojna prevajalka in sodna tolmačka za slovenski jezik.
- Pogovor z Marijo Knežević - 25. 4. 2023
- Pogovor z Bojano Stojanović Pantović - 29. 11. 2022
- Dragana Bojanić Tijardović: Spreminjanje teme v svetlobo – beseda, zabita v čelo - 6. 1. 2022