Najin pogovor poteka v okviru 19. Festivala Pranger, s katerim si tesno povezana, če se ne motim, vsaj že od leta 2015. Kako si prišla k festivalu, kako si ga videla takrat in kako ga vidiš danes? Kaj je na festivalu takšnega, da še vedno sodeluješ pri njegovem oblikovanju in pri njegovi izvedbi?
Spomnim se predvsem kritiške delavnice – Prangerjev arhiv priča, da je bilo to leta 2012 – pod vodstvom Blaža Jelenca, ki sem se je udeležila kot študentka primerjalne književnosti in slovenščine, takrat najbrž še nisem imela samozavesti, da bi se imenovala mlada kritičarka. Moj pesniški izbranec je bil takrat Esad Babačić in kritika je bila očitno spisana dovolj dobro, da sem dobila vabilo za v – kot temu še danes rečemo – aktivno publiko. Prav veliko se prvo leto nisem oglašala, že uvodoma sem bila namreč priča zelo žolčni debati takratnih Prangerjevih kritikov Barbare Pogačnik, Jerneja Županiča in Braneta Senegačnika, iz publike sta se oglasili še pesnici Barbara Korun in Katja Perat, soočali so mnenja o odmevni zbirki Z roba klifa Taje Kramberger. Moderatorka Petra Koršič jih je komaj krotila – niti slučajno si nisem znala predstavljati, da bom kdaj na njenem mestu. In verjetno v teh letih tudi nisem zares bila.
Ne spomnim se več, kaj točno je vodjo festivala Urško P. Černe spodbudilo k temu, da me je angažirala za moderiranje, rada si prestavljam, da moja precej mirna narava. Format Prangerja nudi s soočenjem kritikov_čark, pesnikov_c, prevajalcev_k in bralcev_k edinstven okvir za zelo zgoščen in natančen pogovor o najbolj vznemirljivi sodobni pesniški produkciji; ko sem o njem pripovedovala kolegici dramatičarki, je izrazila iskreno navdušenje, češ da sploh ne vemo, kakšen privilegij je to, dobre tri dni debatirati samo o poeziji. In rada bi predvsem, da Pranger tak privilegij ostane – tudi s tem, da poskušam poskrbeti, da so denimo bolj kritični vidiki neke pesniške zbirke avtorju_ici posredovani v spoštljivem tonu, da pridejo do besede tudi tišji ali mlajši kritiki_čarke, da pozorno spremljam kakšne skoraj dvignjene roke v občinstvu in jih povabim k artikulaciji misli … Pranger ni in najbrž nikoli ne bo množičen festival, je pa gotovo festival, kjer ima kar največji delež publike dejansko prebrane knjige, o katerih teče beseda. Kateri festival ali literarni večer se še lahko pohvali s tako zavezanostjo stvari?
Pranger je pesniški, kritiški in prevajalski festival. Tu bi se posvetil pesniškemu in kritiškemu delu festivala. Sam sem imel srečo in čast, da sem se znašel na festivalu v obeh vlogah, v vlogi pesnika in v vlogi kritika, slednja vloga se mi je zdela neprimerno zahtevnejša. Kako ti vidiš razmerje kritik/kritičarka – pesnica/pesnik v okviru festivala, ko se akterki/akterja nenadoma soočita iz oči v oči in to pod neredko strogim pogledom bolj kot ne strokovne publike, ki je na festivalskih debatah nenazadnje niti ni tako malo? In v čem je takšno soočenje specifično v okviru siceršnje slovenske literarne scene, torej, kaj novega, drugačnega vnaša na sceno?
Če se še malo navežem na že povedano – najbrž drži, da delo kritika_čarke, nemara še bolj kot delo pesnika_ce, zaznamuje specifična samotnost in bralska refleksija, katere rezultat je javno objavljena kritika, s katero je recenzent_ka zaključil_a z delovnim procesom. Odzivov na kritike ne pričakuje nihče (več) – dobrih sploh ni, slabi pridejo zelo občasno od prizadetega avtorja ali urednika, in pogosto se kmalu zatem žal zaključi še življenjska doba obravnavane knjige, vsi odhitimo naprej po pogosto precej trivialnih opravkih. Pranger to monološko perspektivo preobrača – avtorju_ici ponuja možnost, da pojasni okoliščine nastajanja neke pesmi ali zbirke, kritik_čarka je lahko z njimi zadovoljen_na ali ne, mora pa prevzeti polno odgovornost za svoje besede, svojo sodbo, o katerih navsezadnje presojata tudi druga kritiška kolega oziroma kolegici, pa tudi navadno zelo izkušena publika. Prednost in za koga tudi slabost Prangerja je tako, da preprosto ne omogoča skrivanja – nikomur od vpletenih. V idealnem svetu potrebe po skrivanju sploh ne bi imeli, če se malo pošalim, ima torej Pranger zagotovljeno prihodnost.
Če literarno sceno sestavljajo avtorice/avtorji, urednice/uredniki, založbe, distribucija in bralstvo, kam se tu vpisuje kritika, še posebej, če želi ohraniti svojo neodvisnost? Ali naj se raje umesti izven literarne scene? Na primer tako, da bi bili kritičarke/kritiki redno zaposleni pri različnih medijih … Ali bi bila ekonomska neodvisnost tudi že garancija za kritiško neodvisnost? Kako je s preživetvenega vidika biti danes kritičarka v Sloveniji?
Kritiki_čarke sicer res radi beremo, tako da smo »blagoslovljeni_e« s tem, da imamo svoje delo radi_e in da se z njim celo precej identificiramo, kar je tudi eden od razlogov, da ga ne nehamo opravljati ob 16. uri, tudi če imamo otroke, ki jih je treba pobrati v vrtcu, ne. A da bi ga lahko kar najbolj osredotočeno opravljali_e, moramo imeti osnovno socialno varnost, v tem se ne razlikujemo od učiteljev_ic, voznikov_ic avtobusa, računovodij_kinj ali pevcev_k samospevov. V plačanih položnicah in prostem času ni nič trivialnega.
Redna zaposlitev je za naš profil težko dosegljiv cilj, z angažmajem na kulturnih uredništvih medijev ali na založbah, kjer opravljamo še uredniško/prevajalsko/lektorsko/organizatorsko/administrativno/piarovsko delo …, se mu pač zgolj najbolj približamo in si kupimo nekaj (začasnega) miru.
Govoriti o neki radikalni kritiški neodvisnosti se mi skratka zdi precej lepodušniško, zlasti zato, ker vem, da se kolegi kritiki_čarke izogibajo ocenjevanju del, če so sodelovali_e pri njihovi produkciji ali če prijateljujejo z avtorico_jem. Pa tudi, da jasno artikulirajo, kakšna so njihova svetovnonazorska izhodišča, če bi to utegnilo negativno vplivati na pisanje recenzije, katere naloga pa je primarno vedno zasledovati sporočilo neke knjige, ne pa kritikovih_čarkinih osebnih preferenc. Prav tako denimo med kritiki_čarkami Literature in Sodobnosti ni nekega blokovskega razkola, premalo nas je, da se bodisi ne bi medsebojno podpirali_e ali si vsaj vljudno pokimali_e z glavo, ko se srečamo na ulici. Zavedamo se, da je dejstvo, da starosti tako ali drugače nihče od nas ne bo dočakal v kritiških čevljih. Z nekaj sreče pa bomo sodelovali_e v drugih vlogah na področju knjige.
Kdaj in kako je književnost vstopila v tvoje življenje? In kdaj, kako in zakaj si se odločila, da bo premišljevanje književnosti postalo tvoj poklic?
Če bi bila manj introvertirana, bi v odgovor mogoče ponudila kakšno zabavno otroško anekdoto o mulki, ki je imela za najboljšo prijateljico mlado knjižničarko, ki je delala v bližnji knjižnici in jo naučila vse o UDK. Tako pa upam, da bo dovolj tudi dokaj klasično pojasnilo o precej bojazljivem otroku, čigar mama veliko bere in ki se je z nekakšno osamljenostjo že zelo zgodaj začel spopadati s pomočjo knjig, tako da je bilo tudi v kasnejših letih formalnega izobraževanja to najbolj domače okolje, moj medij za komuniciranje, prostor svobode … Še danes ostaja to prostor, ki mi omogoča oddih od skrbi, morda tudi oddih od sebe, gre torej tudi za nekaj dobrega starega eskapizma, mojo verzijo meditacije.
Kritika velja za hibridni žanr, ki od piske/pisca zahteva tako določeno znanje s področja literarne teorije in zgodovine, se pravi znanosti, kot tudi določeno intuicijo, občutljivost, lastno umetniškemu ustvarjanju in ki ni nujno pogojevana s teoretičnim znanjem. Kako vidiš ti razmerje med znanjem in intuicijo pri interpretaciji literarnega dela in tudi pri njegovem vrednotenju? In ali je vrednotenje nujno potreben del kritike ali pa lahko kritika preživi in zaživi tudi brez njega?
Znanje je nujno potrebno, ne bi pa ga povzdigovala nad bralsko občutljivost, predvsem bralsko kilometrino, šele prava kombinacija obojega omogoča dobro analizo in sintezo vsakič nove bralske izkušnje. Mislim, da je šel_la vsak_a od kritikov_čark v ranih letih recenziranja skozi obdobje, v katerem se nam je zdelo pomembno eksplicitno izpostaviti naše poznavanje različnih teoretičnih konceptov, večina pa je to prerasla in ugotovila, da gre v najboljšem primeru za način, kako se izogniti temu, da čim bolj jasno in naravnost poveš, kaj si o neki knjigi misliš. Iz česar mora biti po mojem mnenju nujno razvidno tudi tvoje vrednotenje. Če je knjiga dobro napisana, ni nobene škode, če ji nekdo povsem po naključju nameni pozornost, če pa je nekakovostna, pa mora kritika bralcu_ki dovolj slikovito odpriporočiti kvarjenje oči. Če sklenem – vsakič se pisateljev_ic in kritikov_čark, ki nimajo nujno komparativističnega ozadja, srčno razveselim.
Delaš tudi kot mentorica na področju kritike. Ali lahko strneš nekaj glavnih nasvetov mladim kritičarkam/kritikom?
Nerada predavam o pravilnih in nepravilnih načinih pisanja kritike, raje se pogovarjam o njihovih izkušnjah in delim svoje. Povem jim predvsem, naj berejo, tako prevodno kot sodobno slovensko literaturo, ne zgolj proze, tudi poezijo, celo kak esej in dramo. Spomnim jih, naj se čim prej rešijo strahu pred avtorskimi avtoritetami in želje po impresioniranju profesorjev_ic s faksa, na praktičnih primerih jim pokažem, da je veliko citatnosti hitro preveč citatnosti, podobno velja za prekomerno teoretiziranje. Vadimo, v kakšnem okolju bodo kritike objavljene in kakšen tip bralstva bodo nagovarjale, razvijamo argumentacijo in spoznanje, da nam drugi ne berejo misli, vadimo pa tudi odgovornost za napisano – do knjige in do bralca_ke kritike še bolj kot do avtorja_ice dela. Poskušam jih spodbuditi tudi k razmisleku, da je lahko kritika celo bolje napisana od literarnega dela, ki ga obravnava, k temu, da je lahko kritika kljub svoji meta-naravi tudi sama umetniško delo. In preden zaključimo z delavnico jih še enkrat spomnim, naj veliko berejo.
Pred kratkim si postala odgovorna urednica revije Literatura. Iskrene čestitke! In opravičilo, ker te ne bom vprašal o tem, kako se počutiš kot prva ženska na tem mestu – v zvezi s tem vprašanjem naj napotim bralke in bralce na tvoj odlični uvodnik Habemus editorem: It’s a girl – zato pa te želim vprašati po tvoji uredniški viziji, kaj lahko bralci in bralke pričakujemo od revije pod tvojo taktirko?
Raje kot z obljubami se hvalim z opravljenim delom, tako da bom kratka. Zaenkrat so za mano in mojo uredniško ekipo – ključno se mi zdi, da med sabo res veliko komuniciramo –, štiri številke Literature, prav v teh dneh bo med bralci_kami tudi nova tematska, posvečena vprašanju Kdo je lahko slovenski_a pisatelj_ica. V njih smo poskušali ob nekaterih stalnih sodelavcih_kah za pisanje angažirati tudi pisce_ke, ki so imeli_e do sedaj manj prostora za izraz – bodisi zaradi njihove mladosti, oddaljenosti od Ljubljane, nekonvencionalnosti njihove izkušnje … Ob prevzemu funkcije sem si zadala, da bom sodelovala z več avtoricami, v kar bom vložila še več energije, zelo se trudim, da predvsem uvodniki, eseji in tematske refleksije odgovarjajo na naša še nerazrešena tako literarna kot družbena vprašanja, s čimer bo Literatura bolj politična, kot je bila v nekaterih obdobjih v preteklosti. Intervju bo ponujal nekoliko več prostora tudi manj tipičnim profilom s področja knjige, še nekoliko več bo povezovanja z literaturi sorodnimi področji, ponosna sem na to, da še naprej spodbujamo zelo živahno, samozavestno kritiško misel. Hočem reči, morda lahko narediva čez približno pol leta še malo bolj resno evalvacijo omenjenega.
Za konec najinega pogovora naj se vrnem k Prangerju, oziroma k poeziji in kritiki: kje sta danes poezija in kritika, ali sta se skozi leta, ko ju intenzivno spremljaš, kakorkoli spremenili, se je kakorkoli spremenilo razmerje med njima ali njun položaj v družbi? In ali še vedno meniš, kot leta 2017 ob prejemu Stritarjeve nagrade, da je v naši družbi kritika nezaželena, da pa je “pisanje dobrih kritik /…/ svojevrstno spreminjanje sveta na bolje”? (Jana, 2017)
Nisem človek velikih besed, pa tudi ne bi preveč mitologizirala usode knjige v tej državi ali širše globalno, raje kot o tistih, ki ne berejo, torej razmišljam o tistih, ki radi berejo – in bodo to počeli ne glede na pandemije, netflixe in nihanja cen naftnih derivatov. To je eden redkih privilegijev, ki si jih v nasprotju z raziskovalci_kami naših bralnih navad lahko samozaščitno privoščim, vse bolj pa se zdi, da si ga prerada privošči tudi naša kulturna politika.
Poezija in kritika se bosta na vse to dogajanje zvesto odzivali, zato otrokom najboljših prijateljev_ic za darila vedno kupujem knjige, in zaenkrat so jih še veseli. Prijateljem_icam in njihovim prijateljem_icam in znancem_kam poskušam knjige, ki se me dotaknejo, čim bolj argumentirano pohvaliti, in enako se potrudim s knjigami, ki se me ne dotaknejo, a v njih najdem kakovost, posebno veselje pa imam tudi s knjigami, ki so slabo napisane. To hoče biti moj mali javnozasebni prispevek k spreminjanju sveta. Knjige, ki jih najbrž ne bom več prijela v roke, puščam v knjigobežnici pred RTV SLO, in vsakič jih nekdo vzame (opravičujem se za komentarje s svinčnikom). Ko sem bila danes zjutraj prehitra za poletni delovni čas knjižnice Otona Župančiča, sem v vrsti stala skupaj s še ducatom drugih ljudi. Tudi v tem je mogoče danes najti drobec poezije.
Pogovarjal se je Peter Semolič
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved
- Peter Semolič: Let skozi noč (o pesmi Barbare Jurša “Nočni let”) - 4. 10. 2024
- Pogovor z Barbaro Jurša - 1. 10. 2024
- Peter Semolič: Samota na ozadju zgodovine (o Razstreljenih sonetih Krištofa Dovjaka) - 24. 7. 2024