Peter Semolič INTERVJU

Pogovor z Laro Gobec

Lara Gobec. Foto (c) Murr.

Kje, kdaj in zakaj si nekega dne sedla k pisanju in se odločila, da boš napisala pesem? Torej, kdaj in na kakšen način je poezija stopila v tvoje življenje, kateri avtorice in avtorji so vplivali na tvoje začetke in kateri in katere te nagovarjajo danes?

Mislim, da sem prvo pesem napisala okrog devetega, desetega leta. Povezana je bila z delfini, verjetno tudi z morjem in v spominu imam, da sem si res želela, da bi pesem uspela. Ne vem pa, ali se je to dejansko zgodilo in ne vem, če si to sploh upam preveriti (smeh). Verjetno je bila v srčiki tega dogodka trda želja izraziti nekaj svojega in se tega znebiti, kot rada pravim. Če bi bila poezija tako samozadostna, kot jo radi predstavljajo nekateri, ne vem, če bi jo pisala. Želela sem, da moje ideje živijo izven mene. Ne ker sem si želela, da me kaj posebej pohvalijo, ampak ker sem jim enostavno želela dati dihati.

Kasneje sem pisala prozo in se v srednji šoli vrnila k poeziji. Takrat sem začela obiskovati pesniške delavnice pod taktirko Kristiana Koželja, ki je iz mene izbezal marsikaj, kar bi brez njega mogoče ostalo skrito. Poleg Kristianove in tvoje poetike, so name vplivali še Andreja Štepec, Katja Gorečan, Aljaž Primožič, Ana Pepelnik, Louise Glück in Paul Celan.

Vsem omenjenim so se danes pridružile še Ada Limón, Wisława Szymborska, Arundhati Roy in Toni Morrison.

Ostaniva za hip še pri izbirah. Vemo, da te niso nikoli zgolj subjektivne, ampak so tudi kulturno, družbeno pogojene. V zvezi s tem se mi večkrat v misli prikrade vprašanje, čemu se danes mladi odločate za poezijo in predvsem za vztrajanje pri pisanju poezije. Še v času moje mladosti je naziv pesnika prinesel določen družbeni in literarni status, poezija je bila dojeta kot kraljica književnosti, kar v trenutkih dvoma vase ni bilo zanemarljivo, danes pa je pesništvo marginalizirano, tako v družbi kot na literarni sceni …

Mislim, da je prisotnost poezije pri mladih neke vrste neizogibnost. Kar druži mojo generacijo, je gotovo občutek ukradene prihodnosti in sedanjosti prepredene z nasiljem in očitnimi napetostmi. Poezijo zato razumem kot nekakšno zoperstavljanje, v najširšem smislu besede, v najrazličnejših odtenkih; glasovi sodobne slovenske (mlade) poezije so jasno raznovrstni v spoprijemanju z izgubljanjem upanja.

Zame je poezija tako postala eksistencialno zatočišče. V svetu nasprotij in nepremagljivih razdalj, sem v in skozi pesniško izražanje postopoma odkrila, kaj pomeni biti človek. Dvoumni kot smo, smo v resnici precej hvaležni za pesniško ubesedovanje. Soobstajanje tovrstnih nasprotij v kapitalizmu kategorij in omejitev, ni ravno dobrodošlo, zato je pesnjenje tudi svoboda. Iskanje lastne ranljive sredice, ki ni profitabilna (na srečo).

Pravkar je izšel tvoj pesniški prvenec. Kaj ti pomeni knjiga pesmi? Je knjiga pesmi zate zbir pesmi ali nemara več kot samo zbir pesmi? Kako si pristopila k urejanju te konkretne knjige?

Pesniška prvenka mi daje možnost refleksije. Kar sem poprej doživljala z branjem drugih avtorjev, zdaj doživljam sama s sabo. Pa da ne bom izpadla pretirano solipsistično, gre za to, da sem enostavno pridobila nov medij za dojemanje in motrenje lastnega jezika. Odnos med nama se je vzpostavil na novo, zato se v novih pesmih tudi obračam k svojemu (pol)preteklemu jeziku.

Predvsem pa je stik z bralcem. Poezije nikoli nisem pisala, ker bi v njej želela podajati neke pretirano določljive zaključke. Zdaj se ta odprtost izkazuje za prostor, ki ljudi privabi k sebi in to me neizmerno veseli. Ljudje, ki so me tako ali drugače spremljali, zdaj gradijo to zatočišče, o katerem sem govorila prej.

Urejanje je s pomočjo urednice Ane Pepelnik trajalo dobro leto. Želela sem, da si pesmi sledijo druga v drugo in da so zmožne ne le stati v določenem zaporedju, ampak iz tega zaporedja segati druga po drugi. Želela sem, da izgovarjajo druga drugo. Stike med pesmimi sem skušala iskati, da bi pokazala, kako občutljiv je lahko jezik, kadar iščemo njegove združitve in kako hitro se jim lahko prilagodi, če mu le znamo slediti.

Biti pesnica, pesnik je tudi stvar identitete. Pesništvo se je vsaj od začetka 19. stoletja pa tja do konca 20. stoletja utemeljevalo predvsem kot nacionalno. Z 21. stoletjem se zdi, da se je to spremenilo. Lidija Dimkovska v intervjuju za Poiesis pravi, da v tem stoletju ne vidi potrebe po tem, “da bi obstajale književnosti, ki so pogojene z jezikom in narodnostjo avtorjev. Književnost tako kot identiteta je lahko tudi večkulturna.” Kako ti pri sebi doživljaš, razumeš identiteto pesnice in kako jo vidiš v odnosu do drugih identitet, predvsem  nacionalne?

Identiteto pesnikov in literatov ne povezujem z nacionalnostjo ali pripadnostjo posameznemu jeziku. Mislim, da ni potrebe, da književnost kakorkoli ukalupljamo, in glede tega se z Lidijo Dimkovsko povsem strinjam. Ta pojem nacionalnega je le še ena kategorija, ki omogoča da literarni kanon ostaja monoliten in enoglasen; vedno v utrjevanju lastnih, precej nepotrebnih vzorcev.

Vsi moji krvni sorodniki so slovenskega porekla, zato svojega privilegiranega položaja nikakor ne morem enačiti s položajem Lidije Dimkovske, ki se je v Slovenijo preselila in se je kot priseljenka morala spoprijemati z marsičem, s čimer se meni ni bilo treba.

V resnici sebe dojemam kot slovensko pesnico le zato, ker prevladujoče ustvarjam v slovenščini in ne ker bi se pretirano poistovetila s slovensko nacionalno identiteto. Govorim pa tudi hrvaško (posledica moje »pretirane« radovednosti na počitnicah na hrvaški obali) in angleško; v vsakem izmed teh treh svojih jezikov ljubim, kričim in pišem. Zato v zbirki iz drugih jezikov nisem prevajala, ker sebe enostavno ne dojemam kot nekoga, ki piše le v enem jeziku.

In kako je pravzaprav danes s katerokoli identiteto? V tvojih pesmih se na več mestih pojavi beseda “ljubica”, ki nosi s seboj nekaj nevarnega, prepovedanega, a tudi mimobežnega. Subjekt tvojih pesmi je v marsikaterem pogledu nomadkinja … In tudi sama, kolikor vem, veliko potuješ.

Lara Gobec med izvajanjem performansa. Foto (c) Lenart Sušnik.

Mislim, da je za nekatere ljudi identiteta lahko nekaj docela večplastnega. Mene zaradi prepotovanih kilometrov in radovednosti gradijo kraji na različnih koncih sveta, in ne nujno zgolj moja rodna gruda, koga drugega morda različne vrste metuljev ob domači poti. Pa gre v obeh primerih za občutljivo motrenje sveta in pobiranje rahlih mimobežnosti.

Ljubica pa je poleg nomadskih konotacij kontradiktoren fenomen. Menim, da je tako, da si vsi želijo biti ljubica, ampak nihče ne želi biti ljubica; naj ta krilatica ne izpade kot posplošitev, ampak kot metafora za iskanje ravnovesja med stabilnostjo in dinamičnostjo, med skrivnostnostjo in razkritostjo, med nočjo in dnevom itd.

V zbirko je vključena kot tista vmes, ki vidi preko razdalj med ljudmi in jih je edina sposobna premagati, čeprav se za to ne odloči v vsaki situaciji. S tem ko je v odnose drugih ljudi vključena kot vsiljivka, vidi precej več kot tisti, ki so nanje prilagojeni, navajeni. Nima potrebe po tem, da bi ostajala, zato je njena presoja napetosti v odnosih ostrejša. Njena mimobežnost je nezavidljiv položaj hrepenenja po tej ustaljenosti in hkratne averzije do njega; saj jo ves čas bode vprašanje, kaj od njene svobode pa bo ostalo, če se bo res prepustila. S tem vprašanjem se tudi po izdaji zbirke še vedno ukvarjam.

V svoje pesmi vključuješ verze, stavke, pobrane od drugod … Kakšen je tvoj odnos do kolažiranja, citiranja v pesmih, do na primer najdene poezije? Tomaž Šalamun je nekoč rekel nekako tako, da se pesniki delamo z dotiki in branjem. Od kod pri tebi povečini prihajajo spodbude za pisanje, iz doživetega ali prebranega? In ali so tvoje pesmi bolj stvar navdiha ali dela na tekstu?

Svoj jezik pravzaprav dojemam kot personificiran nasledek jezikov avtorjev, ki so me bistveno oblikovali pri ustvarjanju. Čeprav moje pesmi izpadejo prevladujoče izpovedne in sem vanje vpisala precej svojega, mojega jezika ne bi bilo, če se ne bi posvečala izrazu drugih pesnikov in v njem skušala iskati razloge, zakaj iz in ob tišini ustvarjati toliko glasu. Brez prebranega doživeto ne bi dobilo novega življenja.

Moj postopek pesnjenja je zapleten, saj do samega akta pisanja vodi precej branja, premlevanja in razglabljanja z drugimi. Ko pesem dejansko napišem, pa jo kasneje redko popravljam.

Še eno vprašanje mi je pri tem zanimivo in sicer vprašanje, ki se dotika razmerja med vsebino in obliko. Kaj te pri pisanju pesmi bolj vznemirja, nagovarja, oblika ali vsebina? Ali ju pri poeziji sploh lahko ločimo?

Sama oblike in vsebine ne ločujem, saj za resnično pesem morata sovpadati. Mislim, da moji slogovni postopki pretočnega in natančno umerjenega ritma sovpadajo s siceršnjo mehkobo, otožnostjo in melanholijo zbirke. Enega ne bi bilo brez drugega, mislim celo, da bi pesmi iz Rebrastih žaluzij v drugačnem, recimo bolj proznem tonu izpadle dolgočasno.

Ob tem, da si pesnica, si tudi performerka. Kaj te je pritegnilo k performansu in kaj je zate performans? Zgolj način približanja na primer poezije širši publiki ali posebna zvrst umetnosti?

Performans je gotovo posebna zvrst umetnosti. Zame je predvsem razmerje med mojo postavitvijo besedila na oder in občinstvom. Verjetno me je ta neposrednost zanimala že od samega začetka, pri performansu pa je ta še toliko bolj intenzivna, saj doživljam to, kar doživlja občinstvo. Kar se sicer zgodi v bralski intimi vsakega posameznika, ki se posveti mojemu besedilu, se zdaj zgodi v skupnem prostoru. Zato ne doživljam zgolj posameznikov, ampak tudi vezi med njimi.

Želela pa sem raziskovati tudi telo. Moje telo mi je večkrat bilo v napoto, spravljalo me je v nelagodje, ker ni bilo takšno kot bi »moralo« biti. Želela sem dati glas tudi njemu, da končno dobi prostor, kjer vso to tesnobo uglasi v pesništvo. In res je bilo vse skupaj precej osvobajajoče.

Po svetu danes nastaja ogromno poezije z izrazito humanistično noto, ki le še po nekih zunanjih znakih (prosti verz ipd.) pripada tradiciji moderne in postmoderne poezije, saj je praktično v celoti podvržena sporočilnosti (ta marsikdaj deluje precej naivno, tudi njuageovsko). Kaj meniš o takšni poeziji (sebe imenuje humanistična ali celo aplikativna)? Ali je poezija lahko uporabna?  In kako vidiš razmerje med poezijo in etiko, ali je pesem, ki promovira neke pozitivne vrednote tudi že dobra pesem? In ali meniš, da je poezija sposobna vplivati na dogajanje v svetu? Kakšna je ali naj bi bila po tvoje vloga pesništva v sodobni družbi?

Uporabnosti kot kriterij pesniške kvalitete je le še en nepotreben kalup. Poezija zame mora prinašati dvoumja in nelagodje, neko primordialno človeško krvavost, ki je jasno v toksični pozitivnosti in podobnih njuagevskih fenomenih ni kaj dosti. Zato tudi nisem prepričana, da je ta kult pozitivnosti nujno sploh etičen. Zdi se mi iluzoren in nič kaj odkrit; velikokrat pa ljudi po nepotrebnem shematizira. Dobro je priznati, da smo ljudje tudi sence in molk, in da je tudi v tem veliko naše lepote.

Verjetno pa se je s »poezijo«, ki jo omenjaš, precej lažje identificirati, saj s sabo prinaša fiksne kategorije, ki omogočajo varen pristan in neko končnost. Konstantno reflektiranje lastnega položaja gotovo ni prijetna (prostočasna) dejavnost in njuagevstvo prinaša odmik od tresoče resničnosti. Sama se slednje pravzaprav ne branim več. Ne ker do nje ne bi ves čas vzpostavljala nekega kritičnega odnosa, ampak ker je v njej toliko eksistencialnega materiala, ki ga ne želim izpustiti.

Vprašanje, ali je poezija sposobna vplivati na dogajanje na svetu, nima enoznačnega odgovora. Sposobna je že, ampak menim, da tega od nje ne moremo ves čas pričakovati in zahtevati. Včasih je dovolj že en sam človek, ki je v zbirki ali posamezni pesmi našel svoj prostor. Ta intimna komponenta verjetno o poeziji pove več kot globalna preobrnitev sistema. Čeprav se mi zdi vizionarstvo pohvalno in pogumno, ima poezija vendarle možnost sestopiti s prestola ideje k čisti, do sedaj še nikoli poprej upovedani ranljivosti.

Pogovarjal se je Peter Semolič

Peter Semolič
Latest posts by Peter Semolič (see all)