Začniva najin pogovor kar na začetku: kdaj in kako si začela pisati poezijo?
To je bilo v mojih zgodnjih tridesetih. Takrat sem doživela neke vrste identitetno krizo, kar je pogosto pri ženskah, ko pridejo v ta leta, in prišla sem na misel, da bi redefinirala samo sebe. Pisanje mi je dalo tisti znameniti občutek pretakanja,toka, za katerega se včasih zdi, da je znak za pravo odločitev v zvezi s poklicem.
Kmalu sem začela objavljati na spletu. Spletne strani, ki so odprte za javnost, so bile takrat še nekaj novega, bile pa so tudi bolj zanimive in varnejše, kot so danes. Hočem reči, da smo se takrat lahko pogovarjali o poeziji na precej uglajen način. Nieszuflada.pl je pritegnila k sodelovanju veliko pišočih in to ne samo amaterje, temveč tudi profesionalce, in – seveda – bralke in bralce. Moji teksti so dobivali netivo prav iz teh pogovorov.
Pesnice in pesniki vzpostavljamo skozi pisanje določene pesniške tradicije. Kateri pesniki in pesnice so tvoji pesniški predniki oziroma prednice?
Vsi pesniki so dobili to vprašanje. Ko moram spregovoriti o tem, kako me je tradicija oblikovala, dobim precej neprijeten občutek obveze. To je tako, kot če se pridružiš kakšni skupini – ko se ji enkrat pridružiš, moraš biti pripravljen na to, da reagiraš na določen način. Na primer, če rečem, da je vplivala name Maria Konopicka, potem bi morala napisati nekaj pesmi v njenem stilu. Zato bi raje povedala, katere pesnice in pesnike res visoko cenim – med njimi imajo še posebno mesto pesnice: Miłobędzka, Osiecka, Mishol, Wallach, Plath ali Bishop, vendar pa je med njimi tudi veliko pesnikov. Več ko beremo, bolje slišimo in razumemo, zato ta spisek nikoli ne more biti končen.
Bila si ustanoviteljica in urednica »pesniškega servisa« na spletu www.nieszuflada.pl in spletne strani www.literatorium.pl , ki je bila posvečena kritiki. Ali lahko predstaviš bralkam in bralcem ta dva projekta? Iz kakšnih spodbud si ju pravzaprav začela?
Nieszuflada je bila ena najbolj vitalnih, interaktivnih kulturnih spletnih strani, ki je zbrala avtorje in bralce, amaterje in profesionalce. To se je dogajalo v času, ko družabna omrežja še niso bila tako popularna. Močna skupina bistrih ljudi je omogočala, da so bili pogovori resnično na visokem nivoju in da je bila stran odprta za vse. Fenomen Nieszuflade je bil v tem, da je ta stran omogočila rast na pesniškem področju tako rekoč vsaki talentirani osebi. Bila je tako scena kot tudi bralni kotiček.
Literatorium je bil drugačen. Odločila sem se, da bo to zaprta stran, namenjena zgolj izbranim uporabnikom – med njimi je bilo največ kritikov in kritičark, med tem ko je bila drugim na voljo le za branje. Stran ni bila uspešna, a je bila zato dobra lekcija, šola.
Prav tako sem vodila tudi spletno stran www.literackie.pl . Ta stran je sestavljena iz osebnih strani različnih avtorjev, z možnostjo da nove tekste objavljajo na osrednji strani. Stran dobro uspeva, saj avtorji potrebujejo prostor, kjer se lahko predstavijo.
Nekateri pesniki in pesnice zavračajo kritiko, drugi jo spet vidijo kot pomembno dopolnitev pesništva. Kako ti sama vidiš razmerje med poezijo in kritiko?
Obe sta umetnost in imata svoj pomen in vrednost. Lahko se razvijata skupaj ali ločeno. Včasih je kritika za avtorje dragocena, drugič spet neuporabna. Pristajam na obe stališči. Nisem oseba, ki bi sodila, ali nekdo nekaj bere dobro ali slabo. Na sploh se mi zdi branje najpomembnejše.
V pesmi v legnici se zdaj pišejo pesmi tako berem verze: »zdaj ga kroti neizgovorjeno, ki zaznamuje / vsak naš molk z minusom besed /…/ in ko mi niste govorili ničesar / sem najbolj dojela kaj ste hoteli reči/ …« Ali je v teh verzih vsebovana tvoja ars poetica? In kaj je bolj pomembno zate v poeziji, kaj ali kako, torej vsebina ali oblika?
To je bilo mišljeno ironično. Tišina naj bi bila meja poezije, toda v bistvu, kot temu pravimo na Poljskem, jo beremo med vrsticami. Sama še vedno ne morem definirati in izraziti svojega odnosa do poezije. Mislim, da sem za kaj takšnega še premlada 😉 .
Kako se je tvoja poezija spreminjala in razvijala skozi leta?
Če hočem opisati evolucijo svojega pesništva, potem moram uporabiti model razvojnih stopenj srečnega zakona ;). Na spletu lahko najdeš različne oblike tega vzorca. Tu je eden, za katerega menim, da najbolje pristaja moji poeziji: strast, realizacija, upor, sodelovanje, ponovna združitev, izbruh, izpopolnitev. Mislim, da sem na stopnji ponovne združitve, čeprav se mi zdi, da sem še delno v fazi upora, medtem ko mi faza sodelovanja, odkrito rečeno, ni več privlačna 😉 .
Bila si tudi urednica antologije poljskih pesnic. Kakšen je status poljskih pesnic danes na Poljskem? V Sloveniji je vprašanje o ženskem pisanju še vedno v precejšnji meri vprašanje o enakosti in enakopravnosti med spoloma …
Pred Solistkami, antologijo poljskih pesnic, ki sem jo souredila, je bilo grozljivo, v kolikšni meri so na pesniški sceni dominirali moški. Opozarjale smo na primere, kjer je bilo jasno, da je število žensk majhno ali pa jih sploh ni. Mislim, da diskriminacija na Poljskem ni nujno namerna. Zato je dovolj, da se konstantno opozarja na pošteno razmerje med moškimi in ženskami, na enakopravnost pri dostopanju in pri promociji. V zadnjih nekaj letih je bilo veliko pesnic nominiranih za nagrade ali pa so jih dobile. Lepo število ženskih pesniških imen je danes prepoznavnih. Lahko rečem, da se status izboljšuje, vendar pa cilj še ni dosežen.
Kmalu bomo lahko brali tvoje pesmi v slovenščini, v knjigi Dve poljski pesnici, ki jo je prevedla in uredila Katarina Šalamun Biedrzycka. Tudi sama si prevajalka. Ali je prevajalska izkušnja podobna ali celo identična pesniški izkušnji?
Podobni sta si le takrat, če pride do ustreznega ujemanja med avtorjem in prevajalcem. Ja, stik skozi tekst je globok in besede prevedene pesmi lahko delujejo kot da bi bile naše besede. To je primer ponovne združitve, o kateri sem govorila prej, ko sem govorila o stopnjah v razvoju svojega pisanja.
V nekaterih tvojih pesmih iz zbirke Dve poljski pesnici najdemo persono oziroma lik »navigatorja«. Kdo je navigator? Je to ljubimec? Muza? Skrivnost? …
Rekla bi, da je to moj alter ego 😉 .
Pogovarjal se je Peter Semolič
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved
- Peter Semolič: Let skozi noč (o pesmi Barbare Jurša “Nočni let”) - 4. 10. 2024
- Pogovor z Barbaro Jurša - 1. 10. 2024
- Peter Semolič: Samota na ozadju zgodovine (o Razstreljenih sonetih Krištofa Dovjaka) - 24. 7. 2024