Naj začnem z vprašanjem o razmerju med poezijo in družbo. Kako je biti pesnik danes na Švedskem? Kakšen status ima poezija v švedski družbi?
Lahko rečem, da je pesniška tradicija in tradicija kvalitetne literature na Švedskem od nekdaj zelo močna. Obstajal je in še obstaja zelo razvit sistem štipendij in pesniških nagrad in velike založniške hiše so vedno posvečale del pozornosti tudi pesništvu, saj so redno objavljale pesniške zbirke in antologije. Vendar pa moram reči tudi to, da se je s spremembami v švedskem gospodarstvu, ki je zdaj veliko bolj tržno usmerjeno, spremenil tudi status poezije, ki je po novem s strani založnikov precej marginalizirana. To ne bi bil problem, če bi obstajala neka alternativna scena ali alternativno gibanje, ki bi vzdrževalo ogenj pesništva pri življenju. Mnenja sem, da bi moral biti plamen literature veliko bolj neodvisen in subverziven in ne toliko stvar bontona oziroma lepega vedenja.
Švedska je dom Nobelove nagrade. Ali to kakorkoli vpliva na švedsko književnost in švedsko literarno sceno?
Ne zanimajo me niti nagrade niti možnost, da jih književniki osvajajo. Na nek način se mi zdi to luštkano. Nobelova nagrada seveda prinese veliko denarja, toda občutek imam, da so dobitniki in dobitnice že zdavnaj napisali svoja najboljša dela in da je sama nagrada še najbolj podobna nagrobniku. Ne vem, ali Nobelova nagrada kakorkoli zaznamuje švedske književnike ali švedsko literaturo. Zame je nekaj skrajno oddaljenega od tega, kar počnem, in od pobud, iz katerih pišem.
Kdaj, kako in zakaj si začel pisati poezijo? Kateri pesniki in pesnice so najbolj vplivali nate?
Pisati sem začel pri šestnajstih letih. In od tistega trenutka naprej pisanje dojemam kot način preživetja. Morda to zveni nekoliko dramatično, toda pisati pomeni soočiti se s sabo in raziskati svoje najboljše in tudi najslabše človeške vidike, raziskati življenje samo, hkrati pa je pisanje tudi oblika premisleka o resničnosti. Pisanje je najvišja oblika umetnosti komunikacije.
Na začetku sem bil zapeljan in tudi vplivan s strani pesnikov kot sta Allen Ginsberg in Lawrence Ferlinghetti in s strani glasbenikov, kot sta David Bowie in Johnny Thunders. To so bili zame božanski umetniki in še vedno so, toda zdaj name najbolj vpliva resničnost sama.
Kako sem začel pisati? Vsekakor ni šlo samo za pozo ali za upor. V resnici je šlo za zelo močno potrebo, ki je zrasla v meni, za hrepenenje po komunikaciji s samim sabo, za potrebo po vzpostavitvi dialoga, za potrebo po raziskovanju, ko ne veš, kaj je pred tabo, za potrebo, da bi stal na pragu neznanega.
Nekega večera sem šel s prijatelji v nek kafič. Ne vem sicer zakaj, a krepko so me razjezili. Bil sem totalno zdolgočasen od tega, kar smo počeli, počeli pa nismo nič. Ko so odšli, sem vedel, da moram ostati še nekaj časa, da moram biti sam. In nenadoma sem začel pisati. To pisanje ni bilo kdo ve kaj, toda bilo je začetek vsega. Ko sem se odpravil domov, sem papir, na katerega sem pisal, nesel s seboj kot skrit zaklad.
Si tudi glasbenik, igraš v rock skupini. Ali si v rock glasbi našel nekaj, česar v poeziji nisi našel? Kako in s čim je rock glasba vplivala na tvoje pesnjenje?
Mislim, da gre tu za dve različni energiji in vesel sem, da lahko prakticiram obe zvrsti, a v resnici ne komunicirata druga z drugo. Na srečo. Izkušnja igranja v rokenrol skupini vključuje veliko ljudi in lahko te »dvigne« ali kakorkoli bi že rekel temu. Mislim, da komad »Kick out the jams« ameriške skupine MC5 pove vse.
Pisanje pa je bolj disciplinirano delo, čeprav je v njem prav tako veliko magije. Ko pišeš, si sam in moraš biti sam. Kot pesnik lahko končaš v norosti, toda to je cena, ki jo je treba plačati.
Ko igraš rokenrol, ga igraš zato, da se zabavaš, globlje pa ne seže. Rokenrol je morda res zaznamoval moje pisanje, vendar ne bi znal povedati na kakšen način. Mislim, da te glasba, katerakoli glasba, lahko odpre in vpliva nate na različne načine. Toda to lahko stori tudi marsikaj drugega. Ne razumi me narobe – resnično uživam v rokenrolu in sem popolnoma integriran vanj, od nekdaj sem bil. Toda poezija je in mora biti nekaj drugega. Sebe nikakor ne dojemam kot rokenrol pesnika, ha, ha.
Kako pišeš pesmi? Ali čakaš na navdih ali ga poskušaš izzvati? Kaj je zate pomembnejše v pesništvu: »kaj« ali »kako«, vsebina ali oblika?
Odvisno, toda sem le bolj delavec kot sanjalec. Vsak dan poskušam kaj napisati in opazil sem, da ko imam občutek, da sem nekaj napisal slabo, se izkaže, da so tisto najboljši verzi. Torej nisem ravno pesnik navdiha, temveč pesnik trdega dela. In to imam rad, resnično rad.
Moje pesmi se ukvarjajo z resničnostjo, ne le z besedami in stavki. Mislim, da pišem tradicionalno moderno poezijo in veliko mi pomeni to, da bi ljudje razumeli, o čem in kaj pišem. Ko sem začel s pisanjem, to ni bilo tako jasno, ne meni ne tistim, ki so brali moje pesmi.
Ali lahko opišeš, kako se je tvoja poezija spreminjala in razvijala skozi leta?
Najprej je bila to predvsem potreba in ne toliko želja po komunikaciji. In niti nisem dobro vedel, kaj počnem, samo počel sem to. Potem pa sem opazil, da kar ne morem nehati. Toda menim, da ima poezija od nekdaj nek socialni vidik, ki ni nujno politični, lahko je filozofski.
V svojem pesniškem prvencu (ABC-staden) sem veliko uporabljal metafore, uporabljal sem jih tako pogosto, da marsikdaj še sam nisem razbral pomena zapisanega. In to, da nihče ni razumel, o čem pišem, me je motilo. Bralci so menili, da je lepo, da sem pesnik. Tako sem se začel boriti, da bi pisal kar se da jasno. Vsak ki prebere pesem, mora vedeti, o čem je, pa če je še tako komplicirana. In morda je prav to razlog, zakaj sploh nekaj zapišemo v obliki pesmi. V vsakem drugem kontekstu ta vsebina ne bi prišla do izraza. Ko pišeš pesem, govoriš o neizgovorljivem – toda to moraš narediti na tako jasen način, kot le zmoreš. To je tvoja dolžnost, tvoja naloga.
Pesnjenje je zame še vedno stvar globoke potrebe, toda hkrati ga dojemam kot prakso, kot delo, ki mora komunicirati z mano in s celotnim stvarstvom.
Zaposlen si kot socialni delavec in si okrožni koordinator za boj proti prostituciji in trgovini z ljudmi. Predvidevam, da to ni lahko delo – kako vzpostavljaš ravnovesje med svojo službo in pesnjenjem? Kako tvoje delo vpliva na tvoje pisanje? In ali ti lahko pesniška izkušnja kakorkoli pomaga pri delu? Še posebej v ZDA poezijo uporabljajo kot del psihoterapije …
Ja, trenutno sem koordinator za boj proti trgovini z ljudmi za Švedsko. Poezija in moje delo je odlična kombinacija. Kot sem že rekel, sem začel pisati pri šestnajstih in takrat si nisem želel početi nič drugega, še najmanj to, da bi delal. Tako sem leta opravljal nekvalificirana dela, kot so čiščenje in pomivanje posode po restavracijah (moram reči, da so bile to dobre šole v marsikaterem pogledu). Toda pri tridesetih in z dvema otrokoma sem se počutil nekako ujetega v to, da nimam izobrazbe in da vedno končam pri nekvalificiranem delu. Tako sem šel študirati socialno delo na univerzo. Rekel sem si, če že moram delati, potem lahko vsaj poskusim narediti kaj dobrega v svetu.
S pisanjem poezije in mojim delom je podobno kot s pisanjem poezije in rokenrolom – to sta dve različni energiji. In potrebujem obe. Težko je pisati o trgovini z ljudmi, toda zdaj, ko me to sprašuješ, bom poskusil.
Rad mislim o poeziji kot o prostoru popolne svobode, kjer ni nobenih pravil in nobenih omejitev v mišljenju, poezija je tako nekaj, kar mi koristi. Na srečo je ne uporabljam kot obliko terapije, na srečo je poezija za kaj takšnega preveč vseobsegajoča, preveč nevarna, preveč eksplozivna. Ko mislim na pesništvo, mi na misel pride verz Jima Morrisona: »If you give this man a ride, sweet family will die« (Riders on the storm, The Doors). V poeziji se lahko zgodi karkoli in zato si želimo biti tam, vsaj tako menim. Poezija je prostor, kjer nisi varen.
Si tudi založnik. Kakšne knjige izdajaš?
Ja, imam založbo. Objavljam prijatelje, za katere mislim, da so odlični pisatelji, katerih dela pa druge založbe ne bi sprejele v svoj program – to je nekoliko podtalno, »underground« delo, ki pa ga nekdo preprosto mora opraviti. Prav tako imam tudi glasbeno založbo.
Spoznala sva se na prevajalski delavnici v Danah pri Sežani. Kako vidiš idejo, da prevajaš in si prevajan, ne iz originala, ampak skozi tretji jezik, v našem primeru je bila to angleščina. Ali ti je izkušnja prevajalske delavnice dala kak nov pogled na lastno pesniško ustvarjanje?
To je bila ena najbolj norih in neverjetnih stvari, ki sem jih naredil v zadnjih letih. Mislim, da je bilo samo delo, sam proces dela – da se pesniki srečajo, sedejo skupaj in se za teden dni skoncentrirajo samo na pesniške tekste in na debato o njih – tako rekoč transcendentalna izkušnja. Energijsko smo se res dobro ujeli in vesel sem za vsako minuto, ki sem jo preživel na delavnici. Ko sem se vrnil domov, sem se razjokal, saj sem počutil nemočnega, a tudi osveženega. Nikoli prej nisem prišel tako blizu poeziji, niti lastnemu pisanju niti pisanju drugih. Nikoli nisem bil še tako blizu poti, po kateri si upajo stopati le pesniki. »So stvari, ki so znane in stvari, ki so neznane – in vmes so vrata,« kot je rekel William Blake.
Pogovarjal se je Peter Semolič
- Pogovor z Johanom Christianssonom - 30. 8. 2015
- Johan Christiansson: *** - 29. 7. 2015