Tradicija ukrajinske poezije je dolga. Nam jo lahko na kratko predstaviš?
Tradicija naše poezije je resnično dolga, sega do goreče prakse pete poezije, ki še vedno živi. Poznamo koledniško ritualno ljudsko poezijo, ki sega v obdobje med 11. in 13. stoletjem, in zapisane poetične fragmente iz kronik. Poezija v Ukrajini je bila tesno povezana s poučevanjem poezije kot predmeta ter študijem grščine in latinščine v šolah in na majhnih zasebnih univerzah v 16. in 17. stoletju. Hkrati so ljudje študirali staro ukrajinščino in ohranjali stik z monumentalno in ornamentalno poetiko poznega kijevskega in gališko volinskega obdobja. V našem delu sveta je bilo tudi obdobje verskih in političnih polemik s poskusom nove unifikacije med vzhodnimi in zahodnimi kristjani. Večina izobraženih ljudi je pri svojem delu govorila več jezikov in svobodno izbirala svojo identiteto. Obstajala sta vsaj dva načina govora in pisanja v ukrajinščini – privzdignjen stil, povezan s Cerkvijo in svečanimi dogodki, in ljudski jezik, ki ga je govorilo preprosto ljudstvo. Zato je obdobje baroka v ukrajinski literature zelo kompleksno, bogato in demokratično. V tem obdobju so ljudje različnih ozadij in življenjskih poti postajali pesniki. Takrat je ustvarjala tudi Marusia Churai, legendarna pevka in skladateljica iz Poltave, ki velja tudi za prvo ukrajinsko pesnico. Ustvarila je nekaj besedil in glasbenih motivov, ki so postali zelo medbesedilni in so jih pozneje uporabljali v romanih, igrah in drugih pesmih, širše pa so postali znani s pomočjo prevodov. Njeno ime in biografija sta ponovno dobila veljavo okoli leta, ko sem se rodila jaz. “Marusia Churai”, je zgodovinski roman v verzih, ki ga je napisala pesnica iz generacije šestdesetih let, ki živi v KIjevu, Luna Kostenko. Ta roman je bil najljubši mojemu očetu, ki je bil literarni zgodovinar in univerzitetni profesor. Oče mi je potihoma predal veliko znanja, ko še ni bilo mogoče o tem govoriti zaradi sovjetske cenzure in nadzora.
Ker je Moskva, ki je več stoletij brutalno kolonizirala te dežele, večkrat prepovedala ukrajinski jezik, kulturo in avtorje, je poezija poleg natisnjene oblike krožila tudi zapisana na roke, naučena na pamet in peta. To je bila oblika kulturnega upora in nenehno oživljanje tradicije.
Od sentimentalizma do postmodernizma skoraj nobena generacija ni popolnoma uživala svobode izražanja. Bili so boljši in slabši časi. V 20. letih 20. stoletja je ustvarjala avantgardna eksperimentalna skupina usmrčene renesanse. Več kot 500 besednih umetnikov, pisateljev in novinarjev, je Stalin označil za kontrarevolucionarje, jih vrgel v ječo in pozneje poslal v gulage, na koncu pa na 20 obletnico boljševiške revolucije ustrelil. Samo pomislite za trenutek, kaj bi se zgodilo z vašo literaturo, če bi iz procesa ustvarjanja odstranili 500 avtorjev na vrhuncu njihove moči in jih pobili v treh dneh. Njihova povprečna starost je bila približno 40 let. Sama jih imam skoraj 50 in se močno zavedam, da so njihova najboljša besedila ostala nenapisana ali nedokončana. Vsi rokopisi so izginili v črevesju sistema. Ampak Ukrajina je dolgo časa ostala »država besed«, ki se je zanašala na zgodovinarje in pesnike. Pomembno je, da je bil Mykhailo Hrushevskyi, prvi predsednik sodobne, neodvisne Ukrajine, profesionalni zgodovinar in tudi pisatelj. Najprej je napisal Zgodovino Ukrajine v več zvezkih, nato pa še Zgodovino ukrajinske literature, šele leta 1917 je bil v Kijevu izvoljen kot prvi predsednik ukrajinske države, ki je vstala iz pepela.
V kakšni kondiciji je sodobna ukrajinska poezija? Latinski pregovor pravi, da med vojno muze molčijo. Gre za to tudi v današnji ukrajinski poeziji?
Sodobna ukrajinska poezija je forenzična. Iz teorije kolektivne travme je znano, da travmo obdaja tišina. V ukrajinski zgodovini je šlo po eni strani za notranjo tišino, podobno notranji krvavitvi, ker včasih preprosto ni bilo dovolj besed, da bi dojeli in opisali uničujočo resničnost, po drugi strani pa je bila tišina vsiljena, cenzura, ki je prepovedovala govoriti o takšnih groznih množičnih zločinih 20. stoletja, na primer gladomor, holokavst, deportacije … Teh travm naši predniki še vedno niso predelali, o njih govorili, ker jim ni bilo dovoljeno pokopati in žalovati za žrtvami, tako so storilci vse naredili ne samo za priče, ampak do neke mere tudi vpletene v zločin in tragedijo.
V tem stoletnem kolektivnem trpljenju so naši kritiki opisovali Ukrajince kot žrtve, niso pričakovali, da bodo neodvisni, samozadostni in uporni. Če smo pošteni, to mislimo o sebi. Ampak v prvih dneh popolne invazije so Ukrajinci naredili nekaj neverjetnega –zavrnili so vlogo žrtve. Svet je bil nad tem presenečen. Moderna vojna je prisilila večino vzpostavljenih stereotipov v spremembo.
Ukrajinska družba in kultura se zelo spreminjata, teologi bi temu pojavu rekli tranfiguracija. Od nas nihče ni pričakoval takšnega razvoja, ampak zdaj se tega ne da več spregledati. Dogodkom v rusko-ukrajinski vojni bi nekdo rekel kaos, ampak za Ukrajince je to velika priložnost, da iz kaosa ustvarimo nov kozmos. To nam na grozljive načine preprečujejo, ampak ne bomo se ustavili, ker delujemo pod sloganom: “Moramo živeti tu.” Nadaljevati moramo kultivirati zemljo, počistiti polja, deokupirati ozemlja, ponovno zgraditi porušene domove, mostove in ceste – ker moramo živeti tu med vojno in po zmagi.
Kakšne so razlike v tematiki in jeziku v poeziji pred in med vojno?
Številni ljudje so se v prvih dnevih in tednih velike vojne spraševali, ali je njihov poklic še pomemben. Zdravniki niso imeli nobenega razloga, da bi dvomili v pomembnost svojega dela, predstavniki kulture in nekaterih drugih področij pa so razmišljali o tem, ali je mogoče biti samo pisatelj, samo igralec, samo režiser. Čas je tekel in številni med njimi so se odločili, da bodo prekinili z izvajanjem svojih ustvarjalnih aktivnosti in se pridružili oboroženim silam. Svojega genija so obesili na obešalnik, da bi s telesom in umom branili Ukrajino.
Številni so že dali svoja življenja. Če primerjamo zdajšnjo situacijo v Ukrajini s stalinistično represijo v 30. letih 20. stoletja ta vojna še ni vzela toliko življenj, grožnja pa obstaja. Ves čas razmišljam o tistih, ki so pred kratkim odšli, nekateri med njimi so bili moji prijatelji in kolegi. Zelo blizu sva si bili z Victorio Amelino, ki je od februarja 2022 pisala poezijo, prej je bila prozaistka. Razložila je, da ji poezija daje možnost hitrega odgovora. Lani poleti jo je zadel ruski izstrelek, ko je potovala po od vojne opustošeni Ukrajini in v restavraciji jedla kosilo s prijatelji iz Južne Amerike. Umrla je nekaj dni pozneje v bolnišnici po nevrološki operaciji. Pesnik Maksim Krivcev, ki je umrl v vojni kot vojak, je napisal samo eno zbirko. Napisal je, da je med to vojno nastala nova barvna lestvica – odtenek rdeče – barva človeške krvi. V Ukrajini se je uresničila ljubezenska zveza med živimi in mrtvimi.
Ukrajinska literatura je izbrala način pričevanja. Pišemo o težkih izkušnjah vojne, o tistih, o katerih naše babice niso hotele govoriti in so rekle: “Tega ti ni treba vedeti, to smo preživele, da se kaj takega vam ne bi dogajalo.” Ampak slogan zahodne in srednje Evrope (Nikoli več.) nima več smisla, ker se je najhujše zgodilo ponovno …
Ko me vprašajo, česa naj bi se Ukrajina najbolj bala, pravim tako: Ta vojna se bo končala, pravica pa ne bo dosežena. Ukrajinci se ne bojijo poslednje sodbe, ampak grozne krivice, ker se nekaznovano zlo lahko vrača vedno znova. Verjetno zato gledam na ukrajinsko poezijo, prozo in vizualno umetnost kot sodbeno umetnost. Dokler se ne bo odvil proces v Haagu, ta za našo državo obstaja v literaturi. Dandanes nastajajo številna pomembna dela, ki govorijo svetu. Končno smo se začeli razumeti kot svetovno kulturo. Svetovna poezija se ne dogaja nekje daleč, ampak v Ukrajini.
Zdaj pa ostaja vprašanje, kaj nam bo dalo moč, da bomo govorili še naprej in razlagali, da ni dovolj stati z Ukrajinci, ampak je treba zmagati z nami, sicer bo ruska eksistenčna grožnja prej ali slej dosegla druge države. Zdaj je Ukrajina ščit Evrope. V evropski politični skupnosti ni več ljudi, ki bi dvomili v priključitev Ukrajine Evropi.
Koga občuduješ v svetu poezije? Kdo je tvoj vzornik, morda razlog, da si začela pisati poezijo?
Nekaj časa, pravzaprav več kot 15 let, sem na Univerzi v Lvovu poučevala svetovno književnost. Sama pa imam težave s to ubeseditvijo. Zelo hierarhična je. Predpostavlja jasno kronologijo in kanon. Moj pristop k literaturi je drugačen. Enako me zanimajo velika in mala imena, tisti, ki so bili tu pred nami, ki so ustvarjali pomene in z majhnimi koraki premikali svet, ki so gradili mostove med jeziki in izkušnjami, ki so utelešali znanje in občutja ter jih prenašali naprej v fragmentih, ne v več zvezkih z zlatimi črkami.
Mislim, da mi je oče privzgojil občutek in spoštovanje do poezije kot do ločenega jezika globoke človeške izkušnje. Ta jezik lahko poskuša ujeti in izraziti kompleksne misli v podobah in besedah. Obstajajo ljudje, ki poezije ne slišijo. Obstajajo pa tudi tisti, ki preprosto imajo ta tip zavesti, izkušnje in filozofijo, čeprav ne pišejo pesmi. To ima opraviti z intuicijo, navdihom, slutnjo, samorefleksijo in samoironijo. Včasih je povezano s pripovedovanjem zgodb. Tu bi spomnila na starogrški koren besede poiesis. Tudi če smo v tisočletjih spoznali vse možne človeške izkušnje in odgovore in jih posneli v besede, še vedno obstaja možnost, da povemo arhetipsko zgodbo na bolj avtentičen način, ki bo nemudoma rezoniral z bralcem, ki bo vzkliknil: To sem jaz, to sem prestajal, ampak nisem znal in zmogel tega artikulirati.
Verjamem, da je ta povezava razlog za ustvarjanje. Vaša sposobnost, da se ustavite in čudite ali jezno izbruhnete, ne da bi izgubili dar govora kot mnogi med nami.
Zato se ne strinjam z Rolandom Barthesom in njegovimi privrženci glede »smrti avtorja«. Ne morem reducirati avtorja na poezijo, potem ko je bila napisana in objavljena, ampak jo moram spoznati in začutiti kot osebo. Po puberteti sem vse bolj upoštevala žensko pisanje in izkušnje. Različne faze življenja, situacije. Pogosto se opišem kot materino hčer in hčerino mamo. Brez tega mene in mojih pesmi ni mogoče popolnoma razumeti. Brez te prepletene povezave bi bilo moje življenje, moja občutljivost in tirnice mojega razmišljanja veliko krajše, podobno metulju.
Pesniki, ki me navdihujejo, so prej ozvezdje kot pa posamezna imena in zbirke pesmi. Sestavljajo mojo pesniško zavest na nepričakovan način, ki drugim ni očiten. Če bi morala izbrati neko univerzalno vzornico, bi bila to verjetno Emily Dickinson. Ali Deborah Vogel. Tega ni lahko razložiti v nekaj vrsticah, ampak očitno gre za žensko, ki se na vse pretege trudi razumeti sebe in svet, ampak da hkrati ne bi postala sebična, rada bi živela za druge v enaki meri kot zase, živela bi v resničnem svetu v enakem obsegu kot v izmišljenem, bila bi vrtnarka ali učiteljica, delovala bi, sprejemala težke in tvegane odločitve, ne bi se predajala.
Pogovarjala se je Neža Vilhelm
- Neža Vilhelm: Pogumno pričevanje in iskanje lepega - 15. 8. 2024
- Pogovor z Irino Starovoyt - 13. 8. 2024
- Neža Vilhelm: Januar v paradižu Petre Bauman - 22. 2. 2024