Verjamem, da si se že utrudil od tega vprašanja, a vendar bom najin pogovor začel s prav tem vprašanjem: rodil si se v izgnanstvu, v Rusiji. Kako je to vplivalo nate, na tvoje pesniško snovanje? Kako se spomniš svojega otroštva in kakšno vlogo le-to igra v tvoji poeziji?
Ja, že večkrat so mi zastavili podobno vprašanje in vsakič me je presenetilo in postalo mi je nerodno, da še vedno nimam jasnega odgovora nanj. Morda odgovor niti ne more biti jasen, saj moje življenje in zgodovina (ne nujno zgolj moja) nista konsistenten determinističen proces; življenje in zgodovina rasteta drugače od mojega telesa, velikokrat prav v nasprotni smeri. Zato sta moje otroštvo in izgnanstvo izziv, raje vprašanje kot odgovor. Tako bi na tvoje vprašanje odgovoril, da ima moje književno delo – tako pesniško kot esejistično – smisel prav v tem, da kreira mojo preteklost, jo oblikuje, jo spreminja. Iz Sibirije sem se vrnil v Litvo skupaj s starši (in babico), ko sem imel dve leti, zato nimam prave izkušnje izgnanstva – večino dogodkov iz tistega časa sem moral rekonstruirati iz zgodb mojih staršev in sorodnikov. Otroštvo je bilo vznemirljivo, toda to sem začel razumevati šele pozneje in skušam razumeti še danes. Vtisi in spomini na otroštvo se precej pogosto pojavljajo v mojih pesmih, velikokrat na zame popolnoma presenetljiv način. V eseju Cesta med dvema cerkvama sem opisal svoje otroštvo bolj natančno. Mimogrede, esej se začne z mojim prvim spominom, ki se ujema prav z vrnitvijo iz Sibirije. Spomin se nanaša na zlato kljuko sosedovih vrat (ki seveda ni bila zlata). Kasneje sem napisal tudi pesem, ki se začne z verzi:
s čim začeti
kot verz za tadeja ki ničemur ne koristi
ali z zlato kroglo na trkalu iz otroštva
ki prav tako ničemur ne koristi
za katero se držim ob koncu tega dne
ne da bi odprl vrata*
Tako lahko rečem, da je otroštvo eno izmed gonil mojega pisanja. Zato kar naprej odpiram vrata vanj.
Kdaj in zakaj si pričel s pisanjem poezije in kateri pesniki in pesnice so v največji meri vplivali nate?
Prve pesmi sem napisal med študijem matematike na univerzi v Vilni. Matematiko sem vzljubil že kot otrok, bila mi je intelektualna igra posebne vrste, igra s številkami, enačbami, formulami (vzporednico z matematiko morda danes predstavljajo sofisticirane računalniške igre …). Toda ko sem poniknil globlje v svoje preprosto življenje, sem dobil občutek, da mi abstraktne konstrukcije ne zadoščajo več, da pogrešam bolj eksistencialne, bolj »duhovne« igre. Po pravici povedano, sem šele kasneje, ko sem bral Johana Huizinga, zvedel, da sem pravzaprav homo ludens. V tistem času pa se mi je zdelo vse veliko bolj resno, vse bolj in bolj me je zanimala skrivnost pisanja, radost izražanja samega sebe.
Seveda se nisem izognil vplivu »ulice« – v tistem času je veliko mojih prijateljev pisalo, slikalo, igralo, pelo v zborih, se zanimalo za daljnovzhodne filozofije, moj brat je obiskoval umetniško šolo. Sam nisem znal ne slikati ne peti, zato tudi nisem imel kaj dosti izbire in preostal mi je le jezik, književnost in najkrajša od možnih oblik – poezija. V tistem čisto posebnem času je bila ena najpopularnejših besed beseda »duhovnost«, ki jo danes le še redko slišiš in kateri se tudi sam izogibam. Tudi besede se starajo. V prostem času in ponoči sem požiral knjige, daljnovzhodno filozofijo in skušal pisati in vse to je prineslo v moje skromno življenje nek smisel. Mimogrede, tudi besede »smisel« se izogibam. Poezijo sem prej pisal kot bral. Vsaj tak je moj občutek. Vsi grafomani začnejo na tak način in pisanje je bilo zame pomembnejše kot učenje. Ko pa sem začel brati, sem bral predvsem litvanske pesnike in kolikor se spomnim so največji vtis name naredili mlajši pesniki tistega časa, ki pa so bili bolj izkušeni od mene, morda zato, ker ni bilo toliko razhajanja med mojo in njihovo izkušnjo. V sovjetskih časih (naj omenim, da se danes srečujemo s podobno situacijo) smo imeli na voljo le malo prevedene poezije, zato so moji učitelji postali Rainer Maria Rilke, Georg Trakl, Paul Celan, T. S. Eliot, saj so bile njihove knjige prevedene v litovščino. To je bila zelo pestra druščina, toda z vsakim od njih sem našel skupni jezik. Morda sem bil takrat preveč odprt, naiven. Kako daleč je že to …
V Sloveniji je poezija vse do osamosvojitve igrala zelo pomembno vlogo v družbi. Kakšno vlogo je igrala v Litvi v času komunizma in kako se je, če se je, le-ta spremenila po letu 1991? V Sloveniji je poezija danes precej marginalizirana …
Dvomim, če lahko povem kaj novega slovenskim bralcem, ki se še spomnijo slavnih sovjetskih časov. Znanstveni ateizem se je uspešno boril proti religiji in zato so se tisti, ki jih je zanimala duhovnost, obrnili proti umetnosti in filozofiji. Na pesniška branja smo hodili, kot če bi šli v cerkev, pesniki so bili za nas kot škofje, naučili smo se brati Ezopovega jezika, torej brati med vrsticami, in skozi to smo tudi izkušali razsvetljenje. Ja, pisatelji so bili delavci na ideološki fronti, tisti, ki so lahko objavljali, so za svoje objave dobili spodobne honorarje, od katerih bi lahko morda celo živeli. Na žalost pa si bil prisiljen hoditi v službo, saj je v sovjetskih zakonih obstajal paragraf o zastonjkarstvu, parazitstvu, katerega so na primer – kot to marsikdo ve – uporabili proti ruskemu pesniku Josifu Brodskemu. Zato si lahko pisal samo v prostem času. Na žalost sem sam zamudil možnost, da bi se okoristil z radodarnostjo sovjetskega raja, saj je moja zbirka izšla prav v prvem letu litvanske samostojnosti. Mimogrede, litvanski pesniki so bili prvi glasniki samostojnosti, nekateri od njih so bili izvoljeni v parlament, in so bili del Sąjūdis, gibanja za neodvisnost. Takrat še niso vedeli, da s tem dekonstruirajo, uničujejo tudi pesniški raj, da jih bo poslej čakalo življenje na obrobju, življenje, zaznamovano s cehovskimi festivali in tedenskimi kulturnimi dogodki, s smešno majhnim obiskom. Kot je rekel Kurt Vonegut, »tu ne moreš nič«, kultura podob je izrinila kulturo besede, mehurček poezije se je razpočil, poezija se zdaj lahko ukvarja s pomembnimi vprašanji ne da bi doživljala posege od zunaj. Vse te spremembe niso značilne le za Slovenijo ali Litvo, ampak so vplivale na ves svet. Še vedno obžalujem, da se nisem naučil peti ali plesati ali da nisem šel v politiko. Pesnike tako redko pokažejo na televiziji …
Če se navežem na prejšnje vprašanje, ali je politična situacija tistega časa zaznamovala tudi tvoje takratno pisanje? V tvojih kasnejših pesmih, kot so tiste v zbirki iz nenapisanih zgodb, ki jo lahko slovenski bralci in bralke preberejo tudi v slovenščini, zgodovina in politika puščata močan pečat …
Kot sem povedal že prej, me je v tistih časih zanimala predvsem duhovnost, ki sem jo postavljal precej višje od politike. Zato je bilo v mojih pesmih zelo malo političnega ali pa je bila politika popolnoma odsotna, z izjemo redkih ezopovskih aluzij. Politike je bilo dovolj že v življenju in imel sem jo že čez glavo. Kasneje, v prvih letih osamosvojitve, sem opazil, da je v polju političnega že dovolj igralcev, zato sem politične teme puščal pri pisanju ob strani. Če kdo zazna sledi politike v mojih tekstih, potem jih zazna zato, ker je politika neizbežen, integralni del sveta, tako kot sta česen in ingver integralni del jedi, ki jih pripravi resen kuharski šef. Sem se pa v zadnjem času, v zadnjih dveh letih, začel bolj zanimati za politiko, več časa prebijem ob prebiranju o političnih dogodkih – ali bolje rečeno o geo-političnih dogodkih – kot pa nemara ob pisanju, vendar pa politične teme ne vstopajo v moje tekste. Tu je nekaj narobe, to razumem, tako ne bi smelo biti, poezija slonokoščenega stolpa je že zdavnaj passe, toda proti temu ne morem nič, saj ne morem najti ključa za takšen kod. Morda sem se politike res zasitil. Mimogrede, kot otrok sem sovražil česen in še danes ga komaj prenašam.
Kako se je tvoja poezija spreminjala skozi leta? V nekem intervjuju si rekel, da si se prav s pesmimi iz omenjene zbirke iz nenapisanih zgodb obrnil od metafore k metonomiji …
Samo števila se nikoli ne spreminjajo, nikoli ne mutirajo. Neko število bo vedno isto število, toda vse drugo se spreminja, evoluira, degradira, se stara, umira. Celo Bog, pa čeprav le v naših predstavah. Ko pogledam nazaj, se vidim, kako plešem po mizi kot skoraj neke vrste inkarnacija Dioniza. Mimogrede, objavil sem knjigo esejev Dionizova vrnitev. Kdaj je že to bilo – pred petnajstimi leti? Pred tem je bila seveda srčna in duhovna ljubezen do Apolona, do njegovih pravilnih razmerij in harmonije. Zakaj moja poezija ne bi bila podvržena spremembam? V svojem pesniškem prvencu sem pisal na sledi abstraktne duhovnosti, želel sem, da bi bila moja pesem kot kristal ledu, očiščena vsega vsakdanjega in trivialnega, vsega konkretnega, pesem naj bi bila apolinična, resna (saj se tudi Jezus ni smejal), naslavljala naj bi večnost. Toda bolj ali manj v času, ko sem pisal zbirko iz nenapisanih zgodb, morda nekoliko prej, se mi je v tekste prikradel Dioniz, četudi je bil vseskozi reden gost v mojem življenju. In obrat od »metafore k metonomiji«, ki ga omenjaš, je bil le eden od pokazateljev te spremembe. Na nek naraven način – saj to, da bi pisal drugače, ni bila posledica racionalne, zavestne odločitve – sem v svoje pisanje spustil ironijo, sarkazem, igrivost, vanj sem spustil vsakdanje življenje, postal sem bolj prizemljen, bolj ktoničen in zaradi tega sem občutil določeno olajšanje, saj – hvala bogu – ne bom postal prerok ali škof. Kdo bi bil, če bi bil res, sem se vprašal v eni izmed pesmi in si odgovoril, da bi bil voznik tovornjaka na dolge proge. Od takrat dalje veliko potujem, moj drobni glas mi govori, da samo bežim, vendar pa ne pove pred čim naj bi bežal in upa, da bom nekega dne le prišel k pameti.
Kako pravzaprav napišeš pesem? Ali čakaš na navdih ali le-tega poskušaš izzvati? In kaj je pomembnejše zate pri pisanju: »kaj« ali »kako«, vsebina ali oblika?
Nisem (ali boje rečeno, nisem več – leta nazaj sem lahko sredi noči skočil iz postelje, da bi zapisal svoje genialne verze) naiven romantik, ki bi hodil po gozdu dokler ga ne bi prevzele muze, potem pa bi sedel na štor in napisal pesem. Potrebujem prostor, kjer se lahko skoncentriram, morda zato, ker sem postal preveč občutljiv za motnje iz okolice (najbolj me motijo ljudje in morda hočem s pisanjem le zakriti svojo mizantropijo), pisanje je zame vrsta meditacije, ustvarjanja iz niča, ex nihil, ko dlje časa meditiraš, beseda, podoba ali tema pridejo k tebi, potem pa izkušnja in imaginacija stopijo na delo. Nekoč davno bi rekel, da je zame pomembnejše »kako« kot pa »kaj«, zdaj pa si tega ne drznem več reči, saj ne morem več ločevati med vsebino in obliko. To bi bila poetična kratkovidnost. Sam ne pišem v tradicionalnih oblikah, ne uporabljam rime in v tem vidim prednost, saj zdaj zelo dobro vem, da prosti verz niti približno ni brez oblike – kot si to morda predstavljajo občudovalci klasične poezije. Prej nasprotno, prosti verz zahteva več dela, da tekst dobi notranjo obliko, ki je nevidna prostemu očesu. To me vznemirja.
Ali lahko na kratko opišeš, kaj se dogaja v sodobni litvanski poeziji, katere so njene glavne značilnosti in kateri so njeni glavni tokovi?
Kljub temu, da je poezija odrinjena na obrobje, o čemer sva že govorila, litvanska poezija še naprej ostaja vitalna in raznolika. Težko je govoriti o nekih strujah, saj včasih neko strujo predstavlja en sam pesnik. Morda bi kdo izpostavil to, da litvanska poezija postaja vse bolj narativna in vse manj metaforična, da se vse bolj posveča osebnim zgodbam in osebni zgodovini, toda po drugi strani je še vedno veliko pesnikov, ki pišejo v rimah, tudi med mladimi, prav tako se veliko eksperimentira z jezikom, v njej najdemo precej etnografskih ornamentov, prav tako pa so močna tudi metafizična gibanja. Litvanska poezija ni več tako samozadostna, saj se je odprla različnim tendencam v svetovnem pesništvu. Tako bo nekdo zaznal sorodnosti z ameriško, poljsko, morda avstrijsko poezijo, zdi pa se, da upada vpliv ruskega pesništva (četudi ta upad ni povezan s političnim dogajanjem). Morda je najbolj vidna naslednja tendenca – veliko število pesnikov se odreka alkoholu, zato vse bolj slabi neka boemska komponenta litvanskega pesništva. Ali če povem drugače, pesniki so vse bolj racionalni, tako kot je naše življenje na sploh. Hkrati s tem postaja vse bolj racionalna tudi poezija, ne nazadnje je vse manj tistih, ki bi trdili, da je inteligenca prepreka za pesništvo. Meni se je vedno zdelo nenavadno, kako bi lahko kdo pisal, ne da bi pri tem tudi mislil. Danes pesniki več mislijo, bolj uporabljajo možgane in zato včasih preskočijo iz poezije v esejistiko ali prozo, včasih se vrnejo k pesništvu, čeprav ne vedno na najbolj uspel način. Ta težnja mi ni tuja, se pa včasih zdi precej nevarna …
Si pesnik in prevajalec. V čem sta si prevajanje in pisanje podobna in v čem sta si različna?
Vedno sem govoril, da je prevajanje poezije zame način poglobljenega branja drugega pesnika. Takšen način »branja« je vsekakor vplival tudi na moje pisanje, četudi ne neposredno. Po drugi strani pa ko prevajam, se ne morem popolnoma oddeliti od svoje predstave o pesništvu, zato tudi le-ta pušča določeno sled v mojih prevodih. Zato ne prevajam pesnikov, ki so mi preveč tuji, ampak raje tiste, ki so mi sorodni. Če omenim le nekatere: Zbigniew Herbert, Tadeusz Rožewicz, Adam Zagajewski, Aleš Debeljak. Zapisal sem »Aleš« in naredil se mi je cmok v grlu. Aleš, ki ga ni več med nami.
Dolga leta si bil direktor mednarodnega festivala Pesniška pomlad. Ali meniš, da so takšna srečanja in druženja pomembna za pesnike? In če so pomembna, zakaj so pomembna?
Če ne bi bilo pesniških festivalov, potem ne bi nikoli srečal Aleša Debeljaka. In nikoli ne bi srečal na desetine odličnih pesnikov in krasnih ljudi z najrazličnejših koncev sveta. Reciva, da bi bilo osebno, preveč osebno parafrazirati Nietzscheja. Toda pesniški festivali so neločljiv del pesniškega življenja, saj samo na festivalih izgine razdalja med pesnikom in poezijo, samo tu lahko prisluhneš pesništvu in pričakuješ, da boš slišan tudi sam, samo tukaj pesniki in pesmi komunicirajo. Ne nazadnje na festivalu lahko pesnik, ki je samotni volk in mizantrop že po definiciji, pride do spoznanja, da ni edini te vrste na svetu. In morda, da niti ni samo pripadnik vrste, ki sedi za mizo, ampak izkusi komunikacijo in uživa v njej. V Bibliji najdemo ukaz – »Praznujete nedeljo!« In festivali so nedelje pesnikov in poezije in škoda je, da se ne godijo vsako nedeljo. Smo homo ludens, bodimo zato bolj igrivi. Tu pljuvam v lastno skledo, saj sem nekdo, ki se je utrudil poetičnega hrupa in se zdaj poskuša izvleči iz tega močvirja za kito las, kot je to storil moj najljubši literarni lik Munchausen. Knjiga Dogodivščine barona Munchausna mi je preobrnila življenje na glavo. Če že ne celo življenje, potem pa vsekakor moje otroštvo. Zato se moramo vrniti k svojemu začetku. Kjer lahko najdemo povezavo med vsem in poezija je priča in sredstvo, da je temu res tako – to je tisto, kar moramo dokazati.
Pogovarjal se je Peter Semolič
* prevod verzov Bernarda Pavlovec Žumer
Foto (c) Ričardas Šileika
- Pogovor z Eugenijusom Ališanko - 22. 5. 2016
- Eugenijus Ališanka: nezačeti - 11. 4. 2016