V pesmi Argonavtska, iz knjige Majhni ekshumatorski eseji (2015), berem: »Leta 1982 sem bil v osmem razredu …« Začel bom z otroštvom, saj obstaja prepričanje, da je otroštvo tisto življenjsko obdobje, ki nas najbolj zaznamuje. Se strinjaš s tem prepričanjem? Kakšno je bilo tvoje otroštvo?
Globoko me je zaznamovalo prvih šest let v Ljubiji, majhnem rudarskem mestu, ki je bilo takrat še pravljično mestece pod borovim gozdom, poleg kopov železove rude. Moji starši so rudarji in rudarjenje bo ostalo tudi moj poklic, rudarjenje v jeziku. Ta Ljubija Rudnik, ki jo je Avstroogrska oplemenitila z najboljšimi obrtniki, najboljšimi mojstri v imperiju, ki so tu ostali in živeli tudi še v Jugoslavijah, bo ostalo moje branjeno polje skozi celo življenje, branjeno z vsako črko. Pravijo, da so v Ljubiji mlademu in genialnemu Robertu Fisherju operirali slepič tekom nekega turnirja, ki ga je organiziral rudnik. Ta slepič, to slepo črevo. Je potem nabreknilo. In počilo. In kup »pijonov« se je izcedilo po šahovskih ploščah, s katerih so že zdavnaj odšli dame in kralji.
Kje in kdaj je poezija stopila v tvoje življenje? Se spomniš svojega prvega srečanja z njo, svoje prve pesmi?
Kino v Ljubiji v zgodnjih sedemdesetih minulega stoletja, moj ded Franjo, železničar, ki je dišal po železniških pragovih in usnjenem plašču, trim steza skozi borov gozdič, otroški vrtec v hiši nekdanjega avstrijskega upravnika rudnika, mama, medtem ko mi soli koruzo poleg bazena, rudarski počitniški domovi v Rogaški Slatini in v Biogradu na moru, cerkvica na hribu in maša, h kateri hiti babica, Toni, Satko, stric Anto in Keja in Hrvoje, oče v izmeni na Brdu, oče, ko me nasmejanega vleče na sankah – to bi bile lahko slike iz prve pesmi. Z njihovo pomočjo sem ohranil občutljivost, s katero si bom razmotaval svet. Takšna so moja stopanja v poezijo. Kondenzat zgodnjega spoznanja. Strinjam se, otroštvo je odločilno, pravzaprav naše doživljanje otroštva, naše hrepenenje, naš arhiviran strah in naše arhivirane groze.
V pesmi Rane v Genizi, ki govori o prepesnitvi Dantejeve Božanske komedije (prevod te pesmi si lahko bralke in bralci preberejo na Facebook strani Poiesis in sicer v rubriki Pesmi pod zaporedno številko 80) pišeš: »Krogla je šla skozi / Pekel Vice Raj.« Kje je bilo, kako je živelo pesništvo v obdobju vojne? Si takrat pisal poezijo? Ali pa muze v vojni res molčijo …
Nič ne molči v času vojne. Tako tudi muze ne molčijo. To je laž topov, ki s tem laskajo sebi. Pisal sem, ker dopoldanske sence obstajajo ne glede na to, ali jih mečejo puške ali cvetoče akacije. Umetnost se bo vedno pojavila, če bo priklicana, razlikuje se samo po glasnosti priklicevanja. Ta drobni žarek, kaplja bolečine in limfe, bučanje našega krvnega obtoka in genius, ki znova požene kri po žilah; genius nima časa za umazanost naših medčloveških hudobij. Meč lahko preseka žilo, a tudi meč drži roka, polna krvi, že utrujena roka. Za to utrujenost sem pisal. Da bi povečal utrujenost v rokah, ki držijo meče.
Adorno je rekel, da je pisanje poezije po Auschwitzu barbarstvo. Zdi se, da tvoje pesništvo to izjavo zanika … Kakšno vlogo ima danes poezija, kakšno vlogo ima pesnik?
Delim Benjaminovo fascinacijo nad Kleejevo sliko Angelus Novus in v tem angelu (razširjenih kril, ki se nošen z burjo pravkar pripravlja, da bo vzletel, medtem pa se ozira nazaj, žalosten zaradi tistega, kar vidi in pušča za sabo) vidim pesnika, ki gleda puščavo tega sveta in ga zapušča, se ga pripravlja zapustiti. Za pesnika je ta slika zamrznjena. Benjamin sliši burjo napredka, ki mrši krila. Pesnik je ne sliši kot burjo napredka, ampak kot prisilo za petje, petje zaradi videnega, zaradi žalosti nad videnim. Krila bodo zato ostala nepotrebna, če je angel resnično Novus. Jan Kott pravi, da je za igralca, ki igra Hamleta, bolje, če se čim manj časa zadržuje po garderobah.
V svojih pesmih pogosto prepletaš mitsko in vsakdanje, miti so polni nasilja, vojn, prelivanja krvi, takšna pa je tudi vsakdanjost. Gre tu za večno vračanje enakega? V čem se bosanskohercegovska vsakdanjost in antični miti ujemajo, v čem se razhajajo?
Miti sistematizirajo, mene pa zanima opuščanje sistematičnega, zanima me, kako na primer prenesti jezik iz občutka gotovosti v polje diskutabilnega, negotovega, nagnjenega k spremembam, sprašujočega. Antični kodi so naši arhetipski skupki, vendar neprepoznavni in mrtvi, če se ne infiltrirajo v meso vsakdanjega. Ta proces je morda bolj razviden v gledališču, kjer posodabljanje antičnega – dobesedno boli od prepoznanja. Vsakdanjost preneha biti vsakdanjost in postane zgodovina, samo če je prepoznana. A prelivanje krvi imamo zapisano na obrazu že od tiste prve zore, ko smo napadli sosednji trop človečnjakov.
Tvoje pesmi osupljajo, šokirajo s svojo vsebino, toda vsebina ni dovolj, če se hoče doseči tak efekt – tu je govorica, ki je nemetaforična in dokumentarna. Kako pristopaš k pisanju pesmi, s čim se bolj »boriš«, z vsebino ali obliko? Ali sploh obstaja v pesništvu razlika med vsebino in obliko?
Pravzaprav tisto, kar naj bi se napisalo, išče mene in tako lahko govorim le o nelagodju odsotnosti. Srečanje je milost, v kateri se tekst in jaz prepoznava. Ne pristopam k pisanju. Pisanje pristopa k meni, da bi se utelesilo. Tekst me obupano išče, da bi dobil sebe, da bi se vtisnil, razodel svetu. Že narejen tekst išče usta. Ne razpoznavam oblike in vsebine, tudi če bi se ju dotaknil s prsti, ju ne bi razločil. Tekst boli nenapisanost. Pisanje teksta je delo na vrtu, potrpljenje pestiča in žeja med črkami. Ko se končno z mojo roko zgodi pesem, ko ji moj krvni obtok posodi linije črk in jim zmanjša žejo z mojim utripanjem, jo lahko slišim, njo, pesem, kako se hvali drugim, da je ona našla mene in me sežgala. Danes vem, da je empatična imaginacija med nenapisanim tekstom in mano – osnova pesnjenja. Ko prepoznam tekst, ko slednjič zagledam svoj verz, je to empatični napor, da bi dosegel Drugega, radost srečanja, vznemirjenje in znoj pod pazduhami. Zaman se potem zanikava, čeprav se napisano lažje odreče meni.
Poleg tega, da si pesnik in pisatelj, si tudi igralec in režiser. Na kakšen način igralsko in režisersko izkušnjo vključuješ v svoje pesnjenje?
Gledališče je drobljenje in zgodba o drobljenju ter o razpadu rokopisa, medtem ko se uteleša. Gledališče je neodigrano, je alkimistična rekonstrukcija neodigranega. Zato mi je tudi tako blizu, saj je ontološko postavljeno na poetičnem. Vsaka režija je verz, ki se je naučil uporabljati svoje telo, je telovadba smrtnega dela sebe.
Prosil bi te za krajšo refleksijo današnje bosanskohercegovske poezije, katere so njene glavne značilnosti, in kakšna je današnja mlada poezija Bosne in Hercegovine?
Ne uspevamo se odmakniti od travme. Znova in znova se ta pomlaja in uničuje. Povojno obdobje traja v Bosni že polni dve desetletji in že je postalo večna slabost. Manjkajo samorasli mornarji, jablane, divji poganjki željni svobode. Mlada bosanskohercegovska književnost ne uspeva pomiriti militariziranosti in banalnosti v jeziku, v katerem se dogaja, ne uspeva se kaj bistveno odmakniti od splošne provincialnosti. Boji se biti svet.
V tekstu »O drhtečih prstih Ane Larin« pišeš o Nikolaju Buharinu, o tem, kako so se ohranile njegove knjige, celo njegova pisma ljubljeni ženi, izgubile pa so se njegove pesmi, ki jih je pisal v zaporu. Vseeno pa pišeš, pišemo pesmi še naprej …
Poezija nastaja iz izginotja in izginjanja in nenajdenosti. Milost pesniškega videnja sveta je milost, ki na žalost ni dana vsakomur, kot ni dana milost igranja na klavir ali užitek v grajenju kakšnega Mozartovega divertimenta. Verjamem v obstoj ognja, ki si je izboril, da lahko mimo volje Maxa Broda sežge Kafkov rokopis, ki ga v vsakem trenutku na novo sežiga. Tako da je Proces pravzaprav razpihovanje pepela. In pesnjenje, moje pesnjenje, ni nič drugega kot niz prask, odrgnin, narejenih z jezikom po lastnem somraku.
Pogovarjal se je Peter Semolič
- Darko Cvijetić: Páraolímpijske hímne / Paraolìmpījskē hîmne - 2. 4. 2017
- Darko Cvijetić: Golobnjak - 28. 3. 2017
- Darko Cvijetić: Prvi poletni dan - 21. 3. 2017