Kaj je bilo v začetku, beseda ali glasba? Ali če vprašam nekoliko drugače: kaj stoji v začetku tvojega umetniškega ustvarjanja, glasba ali beseda?
V začetku je bila beseda in beseda je bila pri Bogu, bi se lahko glasil rahlo bedast, karikiran in posplošen odgovor, ki pa vendarle drži. Tam nekje ob koncu osemletke sem začel s pisanjem nekakšnih naivnih, angažiranih pesmic, ki bi jim le pogojno lahko rekli poezija. Krhke kot so bile, bi te verzifikacije same le stežka preživele, zato sem jih začel vpenjati v preproste melodije in jih brenkati prijateljem na raznih žurih. Hkrati pa sem kot bas kitarist že igral v dveh ali treh najstniških rock skupinah, a smo tam preigravali v glavnem tuje komade na raznih šolskih plesih in prireditvah.
Kateri pesniki in pesnice so te nagovorili ob tvojih začetkih in na kakšen način so te nagovorili ter kateri pesniki in pesnice te nagovarjajo danes? In še, kako in zakaj si začel s pisanjem poezije?
Sem pripadnik rock generacije, ali bolje rock kulture, predvsem tistega njenega t.i. psihedeličnega vala, ki je v sredini šestdesetih let prejšnjega stoletja zalil zahodno obalo Združenih držav, nato pljusknil v Evropo in z razumljivo zakasnitvijo tudi k nam. Takrat sem še odraščal in se navezal na pesmi avtorjev in izvajalcev, o katerih bova več v nadaljevanju. Domači slovenski, pa tudi ostali (klasični) pesniki so se mi zdeli nekako kmetavzarski, okorni, patetični in kot takšni tudi preživeti (številni se mi takšni zdijo še danes), v besedah in muziki protagonistov prej omenjenega vala pa je vibrirala podobna energija, ki je v tistih letih prežemala tudi mojo uporniško, pubertetniško (pod)zavest. A kljub vsemu je v prvem letniku gimnazije sledilo srečanje s ‘pravo’ poezijo, ki je nekaj let kasneje prerasla v eno mojih velikih ljubezni. Bral sem Petrarco, Schillerja, Goetheja, Byrona in Puškina; kasneje pa predvsem Blaka, Baudelaira, Rimbauda, Lorco, Nerudo … in se začel navduševati nad sonetom in malo pozneje tudi nad ostalimi klasičnimi in sodobnimi pesniškimi oblikami. Začel sem objavljati v šolskem glasilu in v lokalnih revijah ter zbornikih, kot literat pa sem nekako dozorel med služenjem vojaškega roka in v letih po njem: sistematično sem začel preučevati zgradbo klasičnih in sodobnih pesniških oblik, začel sem pisati sonete in haikuje … In napisal sem svoje prve balade, ki še danes tvorijo železno jedro mojega (kantavtorskega) repertoarja, žive pa tudi na nastopih in na nosilcih zvoka glasbenih skupin in zasedb, v katerih delujem ali sem deloval (Kladivo, konj & voda, Aletheia, Simona & Dani …).
Resnici na ljubo pa moram priznati, da pravzaprav točno ne vem, zakaj sem začel s pisanjem (in skladanjem). Verjetno gre za določeno (hiper)senzibilnost v navezi s temeljno, rahlo nevrotično diskrepanco med iluzornim svetom ‘modrih, močnih in pravičnih’ ter resničnim svetom, v katerem sem prisiljen bivati. Torej gre najbrž celo za (preživetveno) nujo.
Danes pa nadvse rad prebiram pesmi Kajetana Koviča, Daneta Zajca, Tomaža Šalamuna … in pa seveda svežo, aktualno poezijo vseh tistih pesnic in pesnikov, s katerimi tako ali drugače tudi redno sodelujem.
Umetniško si se formiral v sedemdesetih letih minulega stoletja, v letih, ki jih nekateri imenujejo »svinčena leta«. Kako si jih doživljal ti? V čem se razlikujejo in v čem so si podobna z leti, v katerih živimo danes, v čem se razlikujeta takratno pesništvo in (popularna) glasba od današnje poezije in (popularne) glasbe in v čem sta si podobna?
Tista leta sem preživel (v človeškem in ustvarjalnem smislu) izjemno plodno. Bil sem (poleg študija, družine, službe …) popolnoma vpet v pisanje, skladanje in nastopanje. Tudi razmere, v katerih sem to počel, so mi bile naklonjene – celo kasneje, ko sem izvajal razne punk provokacije in konceptualne ter elektronske ekscese in eksperimente. Ustroj takratne družbe in njen način funkcioniranja sem doživljal kot sicer temnejši, a vendarle bogat in neizčrpen vir inspiracij. Bi pa zelo težko na kratko potegnil ustrezno primerjavo med takratno in sedanjo ‘sceno’ (oziroma časi), saj gre za kompleksno problematiko, ki zahteva natančno obravnavo, slednja bi pa v marsičem presegla okvir tega najinega pogovora. Lahko pa rečem, da ima vsako obdobje svoje prednosti in pomanjkljivosti, kar se tiče pogojev za ustvarjalno delo: takratna tehnologija (v smislu produkcije in distribucije besede, zvoka in slike) je bila v primerjavi z današnjo neverjetno primitivna in okorna; razlog za revolt, ki v prepoznavni meri napaja in preveva mojo in/ali našo kreativnost, je bil drug(ačen), pretok informacij je danes neprimerno hitrejši in bogatejši … Vse to se nedvomno zrcali v takratnem in zdajšnjem pesnikovanju, glasbi in vizualni produkciji. Bi pa rekel, da so se takrat in danes (navkljub dejstvu, da je večina poezije itak slabe) našli pri nas avtorji, ki jih osebno brez pomislekov postavljam ob bok svetovnim mojstrom. Kar pa se ‘popularne’ glasbene produkcije tiče, je bila takratna v primerjavi z zdajšnjo neprimerno bolj pristna, sočna, udarna. Danes smo priča izvajalski in tehnološki perfekciji (predvsem v popu in v mainstream rocku, pa tudi drugje), žal pa je to (čast izjemam!) tudi vse – izdelke prevevajo nekakšna postmodernistična (vsebinska) izpraznjenost, apatija, banalnost in puhloglavo zabavnjaštvo. Vsekakor pa vse našteto na zame nekako žalosten, prazen način odseva duh časa.
Zanimivo je, da je popularna glasba, od Boba Dylana in Leonarda Cohena do punka in rapa, vplivala na marsikaterega pesnika in pesnico. Pri nas na Jureta Potokarja, Braneta Bitenca, Esada Babačića … Kateri glasbeniki so vplivali na tvoje glasbene začetke in ali so vplivali tudi na tvoje pesništvo in če so, na kakšen način in s čim so vplivali?
Seveda, brez vsakih zadržkov lahko navedem v tvojem vprašanju naštete avtorje (dodal bi lahko še Jima Morrisona, Neila Younga pa še koga) kot temeljni vir inspiracij v začetnih obdobjih mojega pesnikovanja in skladanja. Njihov vpliv je slišen tudi na vseh mojih novejših nosilcih zvoka, kjer si dajem opraviti z uglasbeno poezijo, bistveno manj pa v mojih zadnjih pesniških zbirkah. Dylan, Cohen, Morrison … so (bili) odlični pesniki, njihova dorečena, velikokrat angažirana in tudi zelo čutna poezija pa je v glavnem ujeta v preproste in spevne melodije ob precej minimalistični (instrumentalni) spremljavi. In točno tak je še danes moj način dela, če govoriva o uglasbeni poeziji.
Našteti mojstri so name vplivali predvsem z aktualnostjo ali angažmajem svojih pesmi, s svojevrstno simboliko, pa seveda tudi z načinom, kako so črpali in si prilagajali forme ter vsebine iz bogate zakladnice ljudske pesmi. Dylanu, Youngu in nekaterim njunim sodobnikom ne pritiče zaman oznaka folk pevcev.
Punk kot tak pa v moji poeziji ni zapustil ne vem kako vidnega pečata, ga je pa zagotovo v moji (samo)ironični, provokativni drži oziroma odnosu do nekaterih klišejev, predsodkov, vrednot …, in pa nedvomno v post-punkovskih glasbenih eksperimentih, ki sem jih doma in v tujini zganjal s svojimi takratnimi bendi (Lokalna TV, Sfinkter). Rap me pa niti kot glasbena zvrst in niti kot način pisanja besedil ni nikoli pritegnil in še manj prepričal.
Gregor Strniša je nekoč dejal, da je pisanje pesniških besedil na glasbo izjemno zahtevno početje, saj ti glasba določa obliko, ti določa metrum. Kako se lotiš pisanja besedila za glasbo in kako pesmi, ki je namenjena »le« branju?
Najbrž je tovrstno početje res zahtevno za vse tiste pesnike, ki niso glasbeniki. Ne vem. Namreč, sam s tovrstnim početjem nikoli nisem imel prevelikih težav, je pa res, da se mi je le nekajkrat zgodilo, da sem moral pisati besedilo na že izdelano melodijo, oziroma na že dokončano skladbo. Kot sem že omenil, najprej nastane besedilo, ki mu dodam glasbo, ali pa se besede porajajo hkrati z njo. To slednje mi je najljubše in tako so nastale skoraj vse moje najbolj prepoznavne balade. Vse kaže, da tudi poslušalci nekako začutijo to, zame najbolj pristno ali prvinsko zlitje besede in zvoka.
Kadar se lotevam pisanja, že takoj v fazi, ko se začno v glavi nizati besede v okostje pesmi, točno vem, ali se bo iz tega izcimila pesem namenjena zgolj branju, ali pa nastaja nova pesem, ki že nosi v sebi zametke melodije, harmonij, ritma.
Tvoje pesmi, namenjene branju, so neredko pisane v strogih metričnih oblikah,osebno pa me navdušujejo tudi s svojo izjemno domišljeno zgradbo (kot primer naj navedem kar pesem, objavljeno na Poiesis Tercine o beli lasulji pravljičarke Hatshepsut). Kako vidiš, doživljaš razliko med obliko in vsebino v pesništvu? Ali ta sploh obstaja?
Oblika pesmi, pa najsi gre za klasične oblike ali pa za svoboden, prosti verz, je izjemno pomembna. Je del sporočila, vzdušja pesmi in v tem kontekstu zame precej enakovredna njeni vsebini. Pesem, ko je na papirju ali na računalniškem monitorju, tudi ‘vidimo’ in posledično (po)doživimo kot ‘obliko’ v vizualnem smislu, ne le kot skupek besed (podatkov). Pesem je predvsem komunikacija, torej ima (po Watzlavicku) svoj digitalni in analogni vidik in ni zgolj prenašalka podatkov, oziroma vsebin … Bom to ilustriral na primeru: vemo, da skupina Laibach posveča velikansko pozornost ne le zvočni ampak tudi likovni plati svojih nastopov, nosilcev zvoka, itd. V nekem intervjuju so enega njihovega člana (zdi se mi, da je bil Jani) povprašali, kaj se mu zdi pri njihovem početju najbolj pomembno. Tip je brez razmišljanja dejal: »Vse je pomembno.« S tem se brezpogojno strinjam in nimam česa dodati.
Je pa seveda vprašanje, kako in/ali zakaj bo posamezni pesnik uporabil (vizualno) formo pesmi in vprašanje je tudi, ali se tega ‘problema’ sploh zaveda.
Naj se za hip zadržim še pri zgradbi pesmi: ali ti pri strukturiranju pesmi pomaga tudi izkušnja pisanja besedil za glasbo? Josif Brodski je menil, da se pesnik zgradbe najbolje nauči prav od glasbe …
Poezija in glasba sta že od nekdaj usodno povezani, rojevali sta se skupaj, a sta se kasneje razšli in postali vsaka zase samostojna umetnost. A ni pesem v svoji ‘generični’ osnovi pravzaprav nekaj, kar naj bi se pelo?
V mojem primeru je tako, da mi je tudi pri pisanju poezije, torej pesmi, ki jih ne nameravam uglasbiti, glasba (zvok, zven kot tak) v neprecenljivo pomoč: med pisanjem skoraj vedno tudi ‘slišim’ posamezne besede in verze, upoštevam njihov zven, ne le pomen; zato najbrž nekateri pravijo, da je moja poezija nekako zvočna. Navsezadnje sem v svoji osnovi bolj kantavtor in manj pesnik.
Poezija pregovorno nastaja v samoti, glasba neredko v sodelovanju z drugimi glasbeniki. Gre torej na nek način za diametralno nasprotna pristopa k ustvarjanju. Kako ti občutiš razliko med njima in kako ju usklajuješ, če ju seveda moraš usklajevati?
Ni mi treba. Tudi moja glasba nastaja in nastane v samoti. Je pa res, da moram kasneje svoje videnje aranžmaja, načina izvajanja skladbe in podobno uskladiti z ostalimi glasbeniki v bendu, kar pa me izjemno zabava, čeprav gre za resno, profesionalno delo. V bendih se ne grem absolutista in diktatorja, ampak dopuščam vsakemu glasbeniku, da v kar največji meri razvije svoje ideje, svoje potenciale. Zato bi težko rekel, da sem kdajkoli igral v slabem bendu.
Si pesnik, kantavtor, pisatelj, pisec recenzij …, torej »človek besede«, toda ob tem se ukvarjaš tudi z »raziskovanjem zvoka v elektronski glasbi«. Tu ni besed, je zvok, so »šumi« …
V mojem ustvarjanju pisane besede in uglasbene poezije so daljša ali krajša obdobja, ko me kreativni proces prevzame skoraj v celoti, me nekako vsesa vase in posledično povsem zasiti. Lahko rečem, da se mi po takih intenzivnih obdobjih pisanje dobesedno priskuti. Takrat že praviloma nastopi pri meni zvočno, hrupno obdobje. Že sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja me je začela zanimati elektronska glasba, oziroma zvoki, ki jih ni mogoče izvabiti iz običajnih, ‘klasičnih’ inštumentov, ampak le s sintetiziranjem in posledičnim procesiranjem zvoka. Tem ‘raziskavam’ sem vseskozi ostal zvest, zadnje čase pa se posvečam predvsem hrupu in šumu (noise), zvočni anarhiji (kakofoniji) in naključnemu spreminjanju kode v zvočnih ter slikovnih datotekah in podobnim stvarem.
Pogovarjal se je Peter Semolič
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved
- Peter Semolič: Let skozi noč (o pesmi Barbare Jurša “Nočni let”) - 4. 10. 2024
- Pogovor z Barbaro Jurša - 1. 10. 2024
- Peter Semolič: Samota na ozadju zgodovine (o Razstreljenih sonetih Krištofa Dovjaka) - 24. 7. 2024