Iskanje melodije v času genocida:
Devetnajstletna pesnica iz Gaze o preživetju, upanju in glasbi besed: “Upanje najdem v koncu. Vse se enkrat konča. To mi daje upanje.”
“Hvala, da uporabljate besedo genocid za to, kar se nam dogaja,” so ene prvih besed, ki jih izmenjava z Batul Abu Aklin (ang. Batool Abu Akleen). Z najstnico, nagrajeno pesnico, študentko in prevajalko, ki je imela dve leti, ko je Izrael leta 2007 začel z obleganjem in blokado Gaze. Med prvim v nizu stopnjujočih se, uničujočih izraelskih bombardiranj, konec leta 2008 in v začetku leta 2009, je imela tri leta. “Travma ostane,” tiho reče.
Njen glas na posnetkih, ki jih je poslala prek internetne aplikacije z odgovori na vprašanja, se stiša in na trenutke skoraj izgubi, ko govori o okoliščinah, v katerih se je znašla. Glasnejši, bolj čist, živ in odločen postane, ko spregovori o pisanju in načrtih za prihodnost.
“Nekaj, o čemer sedaj ne govorimo, je, da je težko najti papir in pisala. Vse je zelo drago. A poskušam … prihraniti nekaj denarja in si kupiti papir, ker je drugače … najraje pišem na papir,” pojasni devetnajstletnica. Najpogostejša, včasih edina izbira pa je ekran telefona.
Ko sva naredili intervju, so se z mamo, sestrami in brati ter s teto, preselili že vsaj petkrat. Očeta ni videla že več kot leto dni, saj je ostal na severu Gaze. V mestu Gaza je njen dom. Na začetku genocida je blizu taborišča našla drevo, staro oljko, kamor se je usedla, kjer je ponavadi našla zavetje in tišino, mir in samoto. Kjer je začela spet pisati. “Na teh mojih krajih mi gre pisanje mnogo lažje in bolje,” pojasni. A taborišče se je razširilo in oljko je obdala množica dodatnih šotorov.
“Proces pisanja je zame odvisen od letnega časa, od vremena, kraja. Sedaj … prilagajati se novim okoljem, najti rutino, samoto … težko je. Prvega pol leta po 7. oktobru in začetku genocida nisem mogla pisati. Bilo je preveč travmatično, bilo je, kot da sem v šoku, poskušala sem razumeti, kaj se dogaja, čutiti …”
Pogreša samoto, tišino, svoj prostor, četudi so to zgolj njena postelja, miza in štiri stene sobe, ki jo je prej, doma, delila s sestrami. “Sedaj v taborišču, v šotoru poskušam najti trenutke tišine, morda ko ostali spijo, da sem lahko sama s svojimi mislimi,” pove.
Batul je imela devet let, ko je v mestu Gaza začela hoditi v kulturni center in na pripovedovanja ter delavnice, ki jih je vodila pisateljica Hiba al-Aga. Pri desetih je začela pisati, pri petnajstih je prejela prvo pesniško nagrado Bardžil za pesem Nisem jaz ukradla oblaka (It Wasn’t Me Who Stole the Cloud). V letu 2024 je bila rezidentka na daljavo pri Modern Poetry in Translation. Študira angleško literaturo. Med njenimi profesorji je bil v Gazi ubiti palestinski pesnik Rifat Alarir.
“Študiram, delam, pišem, v kontaktu sem z ljudmi zaradi dela in obveznosti. To gre. Tu živim, neposredno obkrožena z ljudmi. A ohranjati stik, se pogovarjati z ljudmi, ki jih poznam, a so drugje … to je težko. Težko pišem ali pokličem, da bi vprašala, kako so. Težko mi je, pokazati jim, kako me skrbi, jim pokazati, kako rada jih imam … rada bi, a ne morem. Nisem pripravljena. Pretežko je spraševati ljudi, kako so, če vem, da niso v redu, strah me je izvedeti, da so izgubili družino, da trpijo, da nimajo več svojega doma … ali da jih ni več. … to se mi je že zgodilo. Imela sem prijateljico, za katero sem šele po treh mesecih izvedela, da je bila ubita … Nisem vedela, kaj sploh čutim, kaj naj naredim …”
Sedaj, med genocidom, je izgubila tudi babico. “Želim si, da bi jo večkrat poklicala, se več pogovarjala z njo … ker jo zares pogrešam. A ne zmorem teh stikov. Enostavno ne morem.”
Nadaljuje s študijem prek interneta, končuje svojo prvo pesniško zbirko, prevaja, piše, bere, s prijatelji in prijateljicami v taborišču v Dejr al-Balahu so se povezali, da bi pomagali pri enih redkih knjižnic, ki ni bila zbombardirana. Že pred genocidom je bilo v Gazi marsikdaj težko ali nemogoče dobiti knjige, ki so jo zanimale. Sedaj je še težje. “Berem. Knjige mi ponudijo vsaj delno zatočišče pred vsem, kar se dogaja tu. Poskušam preživeti. Ne potrebujem veliko. Rada imam nekaj ljudi okoli sebe, a ne množice. Rada sem imela samoto, ki je tu v taborišču ni. Tu enostavno ne moreš biti sam, saj so ljudje ves čas naokoli. S tem se moram soočati in najti načine, kako živeti.”
Odraščala je ob zgodbah mame in njenih staršev, kako je bilo nekoč, pred nakbo, v Al Nasri (današnjem Nazaretu), pod hribi severne Palestine. Starši njenega očeta so iz Gaze in od njih je slišala o prisotnosti izraelske vojske, vdorih v mesta in hiše, o gradnji naselbin pred desetletji, o intifadi, bežanju pred tanki, vsakodnevnem poniževanju in ceveh pušk, uperjenih v čelo … “Že desetletja, že zelo dolgo je tako, da so naša življenja obsojena na nasilje, ki ga izvaja Izrael. A zdaj je hujše. Kar se dogaja, je nemogoče. Nekaj, kar si ni mogoče zamisliti …”
Kaj za vas predstavlja Palestino?
“Zase pravim, da sem hči morja. Gaza je morje. In preostala Palestina so zame hribi, ki jih nisem nikoli videla. A hkrati morje in hribi niso zares simboli Palestine … občutek pripadanja in hrepenenja, tako občutim Palestino. Želja in hepenenje po domu, po prijateljih, po stvareh in krajih, ki so drugod v Palestini. Palestina zame je hrepenenje, je želja … tudi hrepenenje po svobodi. Vonji, ki so povezani s hrano, s palestinskimi jedmi, ki so bogate, tople … vonj moje najljubše jedi, musahan, s karamelizirano čebulo in pinjolami. To je moja Palestina.”
Je mogoče to ujeti v jezik? Še posebej, ko govorimo o angleških prevodih iz arabščine?
“Od trinajstega leta pišem dnevnik. V angleščini. Študiram angleško literaturo in akademsko pišem večinoma v angleščini. V zadnjem času pišem včasih tudi poezijo v angleščini. S prevodom se pogostokrat izgubi poetičnost, še posebej metaforičnost. Moja poezija v arabščini je polna metafor. V angleščini je drugače. Gre za dva različna jezika, vsak s svojo zgodovino in izvorom. Angleščina je bolj enostavna in preprosta, ni toliko simbolizma. V arabščini pa so simboli tudi znotraj metafor, kar doda večplastnost, pomene … to v angleščini ne deluje. A rada pišem v obeh jezikih in dostikrat pesem sama izbere jezik, v katerem želi biti napisana.”
Kaj se najpogosteje izgubi s prevodom? Melodija, sumud – palestinska vztrajnost in pokončnost, humor?
“Glasba besed. Rada imam, kako besede zvenijo v arabščini. Poezija je glasba – v vsakem jeziku. In to je težko prevajati. Včasih se mi zdi, da je v resnici popolno prevesti poezijo nemogoče. Seveda je treba upoštevati tudi razlike in kulturni okvir, a najtežje je z melodijo. Glasbo jezika. Ena beseda lahko pomeni več stvari in njeno ponavljanje v verzu doda pomene in ritem. To prevesti je velik izziv, če si želim enake melodije. Včasih je nemogoče; in tega ne maram.”
Kar nekaj svojih pesmi je iz arabščine sama ali v sodelovanju z drugimi prevajalci prevedla v angleščino. Ko Batul govori o času koronakrize, govori o priložnostih, ki so se s predavanji in pogovori prek spleta odprle za mlade ljudi iz Gaze, ki že vse življenje poznajo zgolj okupirano mesto, izraelsko blokado in obleganje. “Na nek način je bilo to najboljše obdobje v mojem življenju – mnogi ustvarjalci iz Gaze smo prvič dobili priložnost, da slišimo svet in spregovorimo z njim. Lahko sem spletla vezi z drugimi pisateljicami in ustvarjalci po svetu. To je bila moja skupnost. In še vedno je. Pomagala mi je, njihovi razmisleki in nasveti so me dostikrat spremljali in opogumljali. Moj glas je lahko segel ven iz Gaze, v svet. In še vedno se trudim, gradim in širim te vezi, odnose. To nam je vsem zelo pomembno.”
Danes, pravi, težko prepozna osebo, ki je postala, odkar se je začel genocid. Pogrešam sebe, kot sem nekoč bila, je dejala. Banalnost majhnih skrbi in težav, življenje, ki se je zdelo preprosto. Varnost. Prostor, kjer bi bila lahko sama. Barve in platna, na katera je slikala. Kar je ostalo, je, da je še vedno nekdo, ki piše poezijo.
Še težje vprašanje je, kje najde upanje. “Ne vem. Še posebej sedaj, med genocidom … včasih se izgubim in včasih izgubim upanje in ne vem, ali ga bom še kdaj našla. … Nekaj, kar mi daje vsaj nek občutek varnosti, je zavedanje, da se vse vedno konča – tudi če se bo genocid nadaljeval, bo v nekem trenutku konec mojega življenja. To mi daje čudno upanje – da ima vse svoj konec. In tudi ta genocid bo moral imeti svoj konec.” Kot osebi, ki je verna, ji ponuja vera upanje, da bo nekoč dosežena pravičnost. Nato se spomni na drobna veselja, ki jih pred letom ali še več ne bi znala prepoznati. Po začetku genocida dolgo časa niso imeli ničesar razen osnovnega minimuma za preživetje. Nato, po pol leta je bilo mogoče dobiti kavo. Neskončno drago, a pravo kavo. “Njen okus se mi je zdel nebeški. Bilo je čudovito. Te male reči … v njih najdem … srečo. Z upanjem je bolj zapleteno. Upanje najdem v koncu. Vse se enkrat konča. To mi daje upanje.”
Pogovarjala se je Kristina Božič
- Pogovor z Batul Abu Aklin - 27. 3. 2025