Peter Semolič INTERVJU

Pogovor z Barbaro Jurša

Kje in kdaj je stopila poezija v tvoje življenje? Kateri pesniki in pesnice so v največji meri zaznamovali tvoje začetke?

Barbara Jurša.

Poezija me je začela zanimati v četrtem razredu osnovne šole, potem, ko sem zaradi prijateljice, ki sem ji delala družbo, pristala v šolskem recitatorskem krožku. Prve pesmi, ki so mi poezijo tedaj približale, niso bile otroške (konkretno se spomnim pesmi Vide Jeraj »Zavrženo pismo«), tisto, kar me je prevzelo, pa je bila glasna interpretacija pesmi, razsežnost zvena in ritma. Mogoče je bilo to povezano tudi s tem, da je krožek vodila sestra Toneta Partljiča, Jožica Tomažič, in s tem, da je na njeno povabilo z nami delal tudi gledališki igralec. Moje srednješolske pesniške ljubezni so bili kanonizirani pesniki, torej predvidljiva imena iz učbenikov in s polic javnih knjižnic. Izpostavila bi lahko morda e e cummingsa, Pabla Nerudo in Thomasa Stearnsa Eliota.

Rodila si se v Mariboru, kjer si – kolikor vem – tudi odraščala. Kako se spominjaš Maribora svoje mladosti in tamkajšnje literarne scene? V kolikšni meri si se čutila del nje in v kolikšni meri te je morda oblikovala kot pesnico?

V Mariboru sem stanovala samo nekje do vstopa v osnovno šolo, ravno dovolj časa, da so moji najzgodnejši spomini od tam, sicer pa sem odraščala v Slovenskih goricah. Literarno me je Maribor oblikoval preko II. gimnazije, ki sem jo obiskovala, oziroma konkretno preko pesnice Danice Križanič Müller, ki je vodila ob petkih zvečer krožek kreativnega pisanja. Z mano je ostalo njeno opažanje, da gre skoz njene roke veliko dijakinj, ki pišejo, ampak tisti, ki na koncu odrasli objavljajo knjige, so vedno fantje. Mariborsko literarno sceno, kot tudi druge, ko smo že pri tem, pa poznam bolj preko branja samih avtorjev kot kako drugače.

Pred kratkim je izšla antologija Za robom jezika, uredila jo je Kristina Kočan, ki prinaša pesmi mariborskih pesnic, tudi tvoje. Kot vsaka antologija tudi ta odpira kar nekaj vprašanj, med drugim vprašanje identitete, identitet. Na čem se po tvoje danes utemeljuje identiteta sodobnega pesnice, pesnika? Na čem jo utemeljuješ ti? Še ne dolgo nazaj je bil slovenski pesnik moški in bolj ali manj zavezan nacionalnemu …

Zdi se mi, da smo danes vse bolj zavezani globalnemu in lokalnemu hkrati, predvsem Zemlji kot planetu, ki si ga delimo z mnogimi nečloveškimi bitji in kjer je vse več vojnih, ekonomskih in podnebnih prebežnikov. Veliko pesnikov razmišlja prav o identitetnih vprašanjih ter o tem, v kakšni družbi si želimo živeti, o nasilju in patologijah, ki naj bi jih nove generacije poskušale preseči. V svetu hitrih menjav in instant odnosov iščemo nekaj pristnega in trajnega, pri tem pa identitete prevprašujemo (zelo lepo denimo Tanja Božić v pesmi, kjer se igra z besedama identiteta in teta). Zavestno jih izpostavljamo, denimo govorimo kot mlada ženska z bosanskimi koreninami, ki živi v Sloveniji tukaj in zdaj in poskuša preživeti … nezaposlena ženska … (preveč) zaposlena, a premalo plačana in premalo socialno podprta ženska samohranilka … in se pri tem sooča z vrsto težav, s katerimi se soočamo skoraj vsi ali pa, ki so specifične bolj za eno od družbenih skupin, ki jim pripada. Medtem ko pripovedujemo o izkušnjah, ki nam jih prinaša ta ali ona družbena vloga, torej o tem, kar nas tako zelo določa od zunaj, lahko pokažemo tudi tja, kamor pokaže pesem »Jaz nisem jaz« Juana Ramóna Jiméneza (ali pesem Pabla Nerude »Ostati v tišini« iz zbirke Extravagaria). Identiteta je izhodišče za družbeni boj, za zdrav odnos do identitete in česarkoli pa nas mora po moje zanimati tudi neidentiteta, s katero je literarni diskurz stari prijatelj.

Si pesnica, prevajalka in literarna teoretičarka. Kako vidiš, doživljaš razliko in podobnost med lastnim pisanjem poezije in njenim prevajanjem? Gre z vidika predanosti tekstu za praktično identičen proces, kot to vidi Gayatri Spivak, ali vendarle za dva različna procesa? Prevajaš v slovenščino in iz slovenščine v angleščino; kakšna je razlika med eno in drugo smerjo prevajanja?

Tako pisanje kot prevajanje zahtevata praktično identičen napor in dajeta praktično identičen užitek, v smislu zelo konkretnega dela z jezikom na mikroravni; prav tako prevajalska izkušnja temeljne nesimetrije med jeziki, ne-ekvivalence in neprevedljivosti preži na nas tudi, ko pilimo verz in pesem v svojem maternem jeziku: pomen ni zasidran, opraviti imamo samo s približki, s temeljno nedoločenostjo pomena. Vendar pa pesem vseeno prinesemo iz teme, pri prevajanju pesmi pa gre za poltemo z jasnimi obrisi predmetov. Prevajanje pesmi je izziv, vendar manj nevaren kot pisanje. Delo je še vedno potrebno, ampak cilj je jasno na obzorju, saj pišeš pesem, ki je že bila napisana. Seveda obstaja, tako kot pri pisanju pesmi, nevarnost, da ti ne bo uspelo, vendar je realizacija samo vprašanje časa in sreče. Kar pa se tiče angleščine, je dejstvo, da je sintaktično gledano analitični jezik in je precej manj ekonomična z besedami, tako da nas hitreje privede do (pre)dolgega verza. Po drugi strani pa zaradi te sintaktične nekompaktnosti hitreje dosežemo večpomenskost, saj ni potrebno veliko, da razvežemo besedno zvezo ali stavek, in tudi lažje pridemo do učinkovitega enjambementa.

V svoji poeziji posebno pozornost posvečaš jeziku. Kako vidiš razmerje med jezikom in poezijo? Je jezik isto kot poezija, kot je na primer trdil W. H. Auden, ali pa je poezija nekaj, kar stoji pred jezikom, vsaj takšen je na primer moj občutek …

Naslovnici pesniških zbirk Barbare Jurša “Leta v oklepaju” in “Milje do Trsta”.

To se mi zdi težko vprašanje, če ne želimo preveč mistificirati poezije. W. H. Auden je poudaril, da ni poezija nobena magija in da ničesar ne spreminja, s čimer se je sicer težko ne strinjati, hkrati pa se mi zdi, da s tem ni povedal vsega. V območje poezije vstopamo zato, da bi se spreminjali. Branje poezije nas morda spreminja na nevidne načine, ampak ti načini se vsaj meni zdijo še kako pomembni. Ves smisel poezije je v odnosu, ki steče med avtorjem in bralcem tudi na velike prostorske in časovne razdalje, na podlagi nekaj besed. V tej kemiji ali fiziki je veliko povsem subjektivnega, čeprav ni izključeno, da načeloma tudi fiziološko merljivega. Pri branju poezije Miklavža Komelja sem dobila včasih občutek »okuženosti z ognjem«, vznemirjenosti in evforije, zaradi katere je bilo ob poznih urah nemogoče zaspati. Poznam tudi občutek pri pisanju, da prevajam »nekaj« v jezik, kot me »nekaj« lahko tudi nagovori iz branja pesmi, ampak ne katerekoli. Kot bralec to »nekaj« zaznaš ali pa tudi ne, to »nekaj« bolj ali manj steče in se zgodi ali pa tudi sploh ne.

Živiš na obrobju Trsta. V kolikšni meri se udeležuješ tamkajšnjega literarnega, pesniškega življenja, tako slovenskega, zamejskega kot tudi italijanskega? Kakšni sta ti dve pesniški sceni in v kolikšni meri sta prepleteni?

Živim na obrobju Trsta in tudi glede udeleževanja literarnih dogodkov ostajam na obrobju. Želela bi si bolj poznati literarno življenje tega mesta, v vsakem primeru pa nisem najboljši obiskovalec literarnih dogodkov (res pa sem zato pomagala letos organizirati nekaj literarnih sprehodov po Kopru). Tako da bi bilo to bolj vprašanje za koga drugega, ki situacijo bolje pozna, ali, kdo bi vedel, zame v neki prihodnosti. So pa, denimo, naši tržaški pisatelji Marko Sosič, Boris Pahor in Dušan Jelinčič res dobro prevedeni v italijanščino, kar je dober znak.

Milje in Trst sta našla pot tudi v tvojo poezijo, mislim seveda na zbirko Milje do Trsta; zamejstvo nemara ni enako kot bolj oddaljena tujina, a vendar te obdajata neka druga, drugačna jezika: italijanščina in tamkajšnje slovensko narečje, ki se razlikuje od narečja tvojega otroštva in od slovenskega knjižnega jezika. Materni jezik zna v tujem jezikovnem okolju zazveneti drugače. Kako je morda obkroženost z omenjenima jezikoma vplivala na tvoj pesniški jezik?

Drugost življenja v Italiji, čeprav blizu Slovenije, doživljam na splošno kot osvobajajočo in nekaj, kar me podpira pri tem, da iščem, tudi pesniško, lastno smer, neobremenjeno – ne vem, zakaj, morda se mi zdi, da sem tukaj pod radarjem. Po Dijani Matković bi lahko to poimenovala »blagoslov nepripadanja«. Po nekaj letih bivanja v Italiji je začetni občutek drugosti že nekoliko popustil, tudi fascinacija nad prvimi koraki v italijanščini, ki so se pojavili tudi v mojih pesmi, mi je pa ideja večjezičnosti zelo všeč in to tukaj dejansko biva. Po selitvi v tujino se mi zdi precej naravno tako to, da začneš pisati v jeziku okolja, v katerem živiš, kot tudi, da začutiš materinščino kot nek svoj skrivni notranji jezik. Trst je res preblizu Slovenije, vsaj zame, ki delam v Sloveniji, da bi se mi zgodilo karkoli od tega, tudi moji bližnji vendarle govorijo slovensko. Res pa pri svojem partnerju, ki je tudi pesnik, opažam vdor italijanščine in tudi drugih tujih jezikov v njegove sicer slovenske pesmi, kar pa verjetno ne spada več v domeno tega vprašanja.

Kako pri tebi nastane pesem? Kaj ti je v večji izziv, vsebina ali oblika?

Na prvo vprašanje ne znam odgovoriti, morda bi lahko rekla samo to, da me zadnjih par let nastavki pesmi pogosto obiščejo, ko sem v avtu na poti v službo ali iz službe, če slučajno ravno na razmišljam o službi ali o tem, kaj je še treba postoriti tekom dneva, ali ko nesem smeti iz stanovanja. Skratka, navdih morda pride, če me za trenutek svet pusti pri miru in če samo sebe pustim pri miru. Navdih pa je lahko zelo neustrezna beseda, saj implicira, da se pesem rodi kar iz zraka in napiše sama, kar ni res (včasih vidiš samo en delček vnaprej), saj je potrebno na njej delati, včasih veliko časa. To pomanjkanje časa za delo na pesmih in ne pomanjkanje navdiha je tudi razlog, zakaj še nisem izdala tretje zbirke (to poudarjam zaradi precej razširjenega zmotnega prepričanja, da pesnikovanje ni delo in da kot tako ne potrebuje plačila). Kar se tiče drugega vprašanja, pa ni nobenega dvoma: v veliko večji izziv mi je oblika (oblika kot tisto, kar loči pesem, ki vzdrži, od pesmi, ki ne vzdrži, kot umetniška prepričljivost in obrt).  

Doktorirala si iz literarne vede. Tvoj doktorat nosi naslov Ekokritika. Ali lahko na kratko predstaviš, kaj je ekokritika?

Ekokritiko je težko opredeliti. Najkrajši odgovor bi bil, da je to poskus neantropocentrične, ekološke oziroma okoljske literarne vede, za katerega je značilen zelo razvejan meddisciplinarni dialog s koncepti iz okoljske filozofije in zgodovine, geografije, naravoslovnih znanosti in študijev znanosti. Ta služi raziskovanju literarnih artikulacij in refleksij odnosa med človeškim in nečloveškim oziroma konstrukcij človeškega in nečloveškega. Včasih se izraz ekokritika uporablja tudi za okoljsko humanistiko nasploh, torej preučevanje družbeno-kulturnih vidikov okoljske krize, toda prvenstveno in izvorno se nanaša na raziskovanje književnosti v odnosu z okoljem in v povezavi z okoljskimi vprašanji. Ekokritiko sestavljajo zaradi te široke definicije raziskovanja odnosov med književnostjo in okoljem precej različna zanimanja in področja raziskovanja in angažmaja, ki se prepletajo, denimo literarni študiji živali, študiji kraja, študiji okoljske pravičnosti, ekokritika postkolonialnih kontekstov in nezahodnih kultur (kolonialni pogled zemljo ter človeška in nečloveška bitja poblagovlja), literarne reprezentacije globokega časa, posthumanistika in novi materializmi (denimo s konceptom materialno-diskurzivnih praks, po katerem materija in pomen ne obstajata vnaprej, ampak vznikata iz odnosov, razmerij, intra-akcij, po Karen Barad). Spekter področij, ki jih razvijajo ekokritiki danes, je v resnici še širši.

Domen Slovinič v spremni besedi k zbirki Leta v oklepaju ugotavlja, da je pomembna tematika zbirke vloga človeka v današnji družbi in navede verze: “Raje bi bila med padalci (ki se / razgubijo v hoste) / kot med ujetniki časa.” Kako danes gledaš na svoj pesniški prvenec in na vlogo človeka, in še posebej pesnice, pesnika ter poezije v sodobnem svetu? 

Verjetno je v mojem prvencu res zaznaven vsaj poskus pesniške angažiranosti. Ta težnja se je v moji poeziji ohranila ali kar okrepila, čeprav res nisem kaj dosti objavila od druge zbirke, ki je, tako kot prva, nastala v glavnem kot ljubezenska izpoved, tretje pa še nisem spravila pod streho. Ko pišem angažirano, ubiram zelo suh, faktografski ton in verjetno si sama želim od poezije, tudi angažirane, več sočnosti, zato včasih raje ne objavim kakšnega nerodnega poskusa, da ne bi naredila tistemu, za kar mi gre, več škode kot koristi. Že iz takšnega načina razmišljanja je verjetno očitno, da polagam v skupnost, ki jo sestavljamo bralci, nekakšno upanje. Gotovo se danes mnogi soočamo z občutkom nemoči glede tega, da bi uspeli na sistemski ravni upočasniti globalno podnebno katastrofo ter ustaviti vojne, ki jih na plečih civilistov in vojakov bije ameriška orožarska industrija. Zdi se, da nas tokovi kapitala vse trdno vpenjajo v nek za nas pred-določen način življenja in da se vse pomembne odločitve na globalni ravni zgodijo povsem mimo nas in proti nam, v ozkem krogu najpremožnejših ljudi, pa tudi, da je večini ljudi povsem vseeno, kaj se dogaja in kakšne pravice imajo, dokler imajo vsaj nekaj kruha in iger. V takšnem svetu, v katerem se tudi nacionalnim izobraževalnim sistemom namenoma niža kakovost in knjižnice (spet namenoma) zapira, je toliko pomembneje, da vztrajamo pri ubesedovanju naše živete izkušnje, včasih precej obupanih poskusov živeti življenje, kakršno bi bilo dobro živeti oziroma ki je življenja vredno, proti toku družbeno »mogočega«. Tudi ubesedovanje skupnosti. Občutek moči in politična moč sama izvirata iz povezovanja, in ravno s tega vidika se mi zdi zanimivo opazovati sodobno poezijo, še posebej to, ki nastaja v slovenščini: polna je gverilskega zasedanja (iz zasede) in zaseganja besede. Kljub neugodnim pogojem delovanja ta hip veliko ljudi pri nas piše navdušujoče dobro in kritično o pomembnih temah.

Pogovarjal se je Peter Semolič

Peter Semolič
Latest posts by Peter Semolič (see all)