Čas dogajanja: začetek osemdesetih let minulega stoletja. Z mladostnim prijateljem, s katerim takrat delava prve korake v poezijo, sediva v Okrogli dvorani Cankarjevega doma na predstavitvi Pesniškega almanaha mladih (1982). Tja so naju privedle tvoje pesmi, objavljene v omenjeni knjigi pod naslovom Ona je kuhala, jaz sem pa pel. Kako danes gledaš na tisti čas, tiste pesmi, na sam »projekt« Pesniškega almanaha mladih? Sam sem na primer ob tej knjigi prvič zvedel za založništvo in tudi za to, da je založništvo v globoki krizi …
Bil sem zelo vesel, da sem lahko objavil svoje pesmi. Med njimi so bile tudi tiste, s katerimi se je začelo Gledališče Ane Monró, ko sem jih ob plesni spremljavi Mareta Kovačiča decembra 1981, ko so na Poljskem uvedli vojno stanje, recitiral na »Škucevi prednovoletni razprodaji« v Festivalni dvorani. Pesmi sem pisal za nastope v živo, bil sem del t.i. alternative, nisem bil sodelavec nobene literarne revije, a sem si seveda želel objave, tako zaradi promocije svojih pesmi »širši javnosti«, kot tudi zaradi honorarja. O stanju v založništvu takrat nisem razmišljal, nisem bil več samo del gledališke, ampak tudi literarne scene. Na ta račun sem imel tudi par nastopov, prvega skupaj z Alešem Debeljakom na Pedagoški gimnaziji. Sicer pa predstavitve svojih pesmi, ki so jih recitirali igralci, nisem videl, ker so me pred prireditvijo vrgli iz dvorane, ker sem tja prišel z buteljko vina v škrniclu, kot sem videl, da se to dela, v filmu o Charlesu Bukowskem. Varnostnik ni imel razumevanja za ameriške pesniške običaje in tako sem konec prireditve in čestitke pričakal za šankom pred dvorano.
V omenjeni zbirki vzpostaviš dva načina pisanja, ki sta značilna tudi za tvoje kasnejše pisanje: satiro in parodijo. Noben od njiju nekako nima zares domovinske pravice v slovenski literaturi. Zakaj in kako si se odločil prav za ta dva žanra? Zakaj meniš, da pri nas parodija in satira nekako ne dobita prave veljave? In še, kaj je tisto, kar satiro in parodijo naredi dobro, oziroma, na kaj mora avtor, ko se loti satire ali parodije, biti pazljiv?
Humor se mi je zmeraj zdel učinkovita začimba in sem stvari zmeraj skušal povedat s pridihom smešnega. Da je humorja pri nas malo in da je prodrl v območje umetnosti razmeroma pozno, je krivo pretirano politiziranje slovenske literature, kateri so naprtili narodno poslanstvo in literatura ga je odgovorno in resno nosila, saj je bila od politike odvisna, če je hotela na tako majhnem trgu preživet. Za slovensko literaturo se mi zdi, da je bila vsaj v preteklosti bolj odvisna od kritikov kot od bralcev. Zato se je razvijala, kot se je. Sam pišem parodično in satirično že vse življenje. Zame je to način, kako lahko sploh kaj povem. Ko pišem, ves čas iščem smešne plati in možnosti totalnega preobrata. Zdi se mi, da s tem nenehno preizprašujem trdnost sveta. Kadar napišem povsem resno besedilo, se pogosto ustrašim, da postajam dokončno zadrt in senilen. Težko rečem, da parodija in satira pri nas ne dobita veljave. Mislim, da ju pri nas skorajda ni, ker nimata terena, da bi se razvili in postali tako kvalitetni, da bi si veljavo zaslužili. Možnosti pa ne dobita zaradi strahov urednikov in očitno še zmeraj prevelike moči politikov predvsem nad programom javne televizije. Vem, da se pogovarjava o poeziji, a je javna televizija po mojem tisti prostor, kjer bi moral bit osnovni prostor za kulturne spremembe na bolje. Tega, kaj naredi satiro dobro, pa ne vem. Sam zmeraj skušam pisat toliko časa, dokler nisem zadovoljen.
Kje, kdaj in zakaj si zapisal svoje prve verze? Kateri pesniki in pesnice so pomembno oblikovali tvoje pesniške začetke in kako so jih oblikovali?
Najprej so bile partizanske pesmi, ki smo jih v mojem najzgodnejšem otroštvu pri stricu in teti na Dolenjskem peli ob večerih. V drugem razredu sem potem pisal svoje partizanske pesmi in jih prepisal v posebej za to narejen zvezek. Potem sem padel pod Prešerna in v šestem razredu napisal šaljiv sonet o domnevnem Prešernovem portretu, ki ga je takrat odkril profesor Marin. V začetku gimnazije se padel pod vpliv ruskih futuristov in Šalamuna in pisal bolj ali manj zabavne modernistične pesmi ter, kot je to imenoval eden od profesorjev, provokativno liriko. Ko sem prišel do konca svojega modernizma, sem pristal v uličnem gledališču, za katerega sem pisal besedila songov in v ta namen recimo prevedel We Shall Live Again od Patti Smith. Bolj kot poezija so me fascinirala besedila rock komadov. Nakar sem v hrvaškem prevodu prebral Daniila Harmsa in napisal tri pesmi, v katerih sem odprl nekaj več prostora svoji podzavesti. Ko sem jih napisal, mi je bilo jasno, da jih moram recitirat in na knjižno ali revijalno izdajo nisem niti pomislil. Iz teh treh pesmi je potem zraslo Gledališče Ane Monró.
Si ustanovitelj oziroma soustanovitelj Gledališča Ane Monró. Kdo je (bila) Ana Monró? Kaj te je pritegnilo k temu, da si ustanovil prav ulično gledališče? Gledališče se je pomembno ukvarjalo tudi z improvizacijo – kaj te je pritegnilo k improvizaciji? In da se vrnem k poeziji: tvoje pesmi so v veliki meri pisane v bolj/manj pravilnih metričnih shemah – kaj bi bilo, če sploh kaj, lahko pri pisanju poezije pendant improvizaciji v gledališču?
Najprej naj te popravim. Gledališče Ane Monró nisem ustanovil kot ulično, ampak odrsko gledališče. Pred tem sva z Maretom bila v Pocestnem gledališču Predrazpadom, ki je bilo ulično gledališče. Spomladi 1981 smo se razšli, ker nam je zmanjkalo idej, nakar sva z Maretom Kovačičem decembra tega leta tako uspešno nastopila z že omenjenimi pesmimi, da sva postala del kulturnega paketa, v katerem sta bila še ansambla d’Pravda in Orkester Titanik. Nastopali smo po mladinskih klubih in midva sva ugotovila, da potrebujeva več programa. Naredila sva predstavo in rodilo se je gledališče, ki se je specializiralo na ulične predstave šele po mojem odhodu. Pred tem smo bili pa predvsem odrski. Improvizacijo sem odkril po naključju, ko jo je našemu gledališču priporočil nizozemski prijatelj, ki se je z njo ukvarjal v Rotterdamu. V Ani Monró smo bili takrat precej sprti med sabo glede koncepta in impro je prišel kot naročen. Po par letih sem se sam improvizacijskih tekem sicer zasitil, ker improvizacija ni moj način. Ko pišem, improviziram, a tudi popravljam. Zame je pesem pesem šele takrat, ko sem z njo zadovoljen. In to je zelo redko v prvo. Običajno popravljam in popravljam, da pogosto kot kipar iz brezoblične gmote na koncu izklešem tisto, kar mi je všeč. Bistvo improvizacije je spontanost trenutka, ta pa se včasih sicer ujame v pesem, a to je stvar pesniškega postopka. Zame je improvizacija velika izkušnja, zdi se mi velik napredek v razvoju teatra. Zdaj, ko imamo film, je živost teatra, ki jo improvizacija še posebej poudarja in izpostavlja, njegova prednost. Stena med igralci in publiko je prebita, vendar so tisti na odru še vedno glavni.
Kako se lotiš pisanja pesmi? Kako pri tebi nastane pesem? Kako doživljaš pisanje pesmi v prostem verzu in kako pisanje pesmi v metričnem verzu? V pesmi En dan brez rim iz zbirke Tih bod dedi (2005) zapišeš: »en dan sem se odločil in rekel rimam spizdite odjebite adijo / od zdaj naprej bom pisal le svobodno poezijo …«
Ponavadi se usedem za računalnik in pišem. Vesel sem, če imam čas za to, tako da pisanje jemljem kot darilo. Pišem in popravljam, dokler ni končano. Pri poeziji, ki jo pišem za konkretne naročnike, je vnaprej jasno, da se bodo pesmi rimale. Za Cicibana sem letos sicer napisal dve pesmi, ki sta imeli drugačen pristop in sta bili v prozi, pri čemer sem se v eni igral z besedami, ki izgubijo strešico in spremenijo pomen, v drugi pa se ustnici vse do konca besedila nista smeli dotaknit. Ker si o rimah mislim tudi veliko slabega, bi želel svojo otroško poezijo vsaj nekoliko odtrgat od njih, a ni ravno lahko. Pesmi, ki jih pišem zase in jih zaenkrat ne objavljam, ker jim še veliko manjka, se trudim pisat brez rim in se toliko bolj osredotočit na vsebino. A se mi včasih zgodi, da se kljub temu začnejo rimat in si ne morem pomagat. Za vsako pesem je pomembno, da ji človek posveti ves čas, ki ga pesem potrebuje, in v tem smislu dajejo pesmi brez rim občutek, da se jih da pisat hitreje, pesmi z rimami pa, da niso dovolj vsebinsko natančne. Pesmi so različnih vrst, a samo dobra pesem je dobra pesem in to ne bi smelo imet zveze z rimami.
V svojih pesmih prehajaš med različnimi jezikovnimi zvrstmi, od visokega knjižnega jezika do pogovornega jezika in slenga. Kako vidiš oziroma doživljaš pri pisanju razmerje med jezikom in poezijo? In kako med obliko in vsebino?
Pesniški subjekt ni zmeraj isti in temu primerno je tudi jezik različen. Sem gledališki človek in rad menjam vloge. Zato so moje pesmi napisane iz zelo različnih perspektiv. Zato je tudi pot do parodije in satire krajša. Pogosto je v nevarnosti, da bo osmešen, prav pesniški subjekt. Kar se tiče oblike mojih pesmi, je ta nadvse preprosta in absolutno podrejena vsebini. Najpomembnejše mi je, da je besedni red naraven in tekoč.
Si pesnik in dramatik. V čem se razlikuje pisanje poezije od pisanja dramatike? Hkrati si tudi igralec. Kako usklajuješ pregovorno samotno delo pisca in seveda ne tako samotno delo igralca?
Kombinacija dela igralca in dela pisca je zame idealna. Včasih je sicer težko po dolgem poletnem pisanju jeseni spet odpreti usta in se mi včasih na prvem nastopu po daljši pavzi in druženju s samim sabo nekoliko zapleta jezik, a v glavnem ni težav. Kombinacija je dobra tudi iz ekonomskega vidika in včasih si mislim, da v primeru, če mi ne bi bilo treba zaradi zaslužka, ne bi več nastopal. A nisem prepričan, da bi mi uspelo in se s tem niti ne obremenjujem. Razlika med pisanjem dramatike in poezije pa je predvsem v obsegu. Pesmi so manjše in jih lahko napišem v enem dnevu, drame pa potrebujejo daljši čas in praviloma več razmisleka in raziskovanja.
Pišeš za odrasle in pišeš za otroke. V čem se razlikuje pisanje za ene in druge? Na Wikipediji berem: »Ko je bila njegova modernistična poezija na vrhuncu in so prvič izšle njegove poezije za odrasle v zbirki Problemi. Ta zbirka je nato čez 14 let izšla kot poezija za otroke v Kurirčku in tako je postal pesnik za otroke.« …
Ja, tiste moje modernistične pesmi je Boris A. Novak objavil v Kurirčku in s pesmimi, s katerimi sem se delal odraslega, sem postal otroški pesnik. Čeprav sem potem, ko sem ugotovil, da mi je pisanje za otroke v veselje, začel za otroke pisat pesmi v rimah. In se šele zdaj, kot sem že omenil, spet trudim pisat za otroke na modernističen način. Razlika med pisanjem za otroke in odrasle je samo v tem, da otroci nekaterih stvari še ne razumejo in jih nima smisla obremenjevat z njimi. A moje mladostne besedne igre so razumeli. In še marsikaj od tiste moje poezije, za katero si mislim, da je odrasla.
Najin pogovor sem začel z osemdesetimi leti minulega stoletja in naj ga končam v današnjem času, v letu 2016, ko oblasti ni več strah spontanega dogajanja na ulici, ampak le-tega celo »spodbuja«. Sam se redno in aktivno udeležuješ različnih manifestacij, od Vstaj pred nekaj leti, do nedavnega protesta Begunci dobrodošli na Kotnikovi ulici v Ljubljani. Vprašanje je preprosto: zakaj si aktiven v tej sferi? In ali meniš, da bi se današnji pesnik moral politično, družbeno bolj angažirati kot se?
Na proteste hodim, ker mislim, da je bilo treba takrat pokazat nestrinjanje z grobo in arogantno oblastjo, zdaj pa je bilo treba pokazat, da nekateri sprejem beguncev razumemo kot moralno dolžnost naše države. Pesniki smo različni in vsak se odzove po svoje. Mene osebno je zelo prizadelo spoznanje, da je slovenstvo, v imenu katerega smo se bojda osamosvojili, v tej državi ostalo tako rekoč povsem brez vsebine. Zato sem se iz gledališčnika in literata, ki se je v prejšnji državi norčeval iz slovenske obsedenosti s Cankarjem in partizani, prelevil v državotvornega umetnika.
Pogovarjal se je Peter Semolič
Leta 1981 je ustanovil in do leta 1995 vodil Gledališče Ane Monró. Bil je začetnik improvizacijskih gledaliških tekmovanj v Sloveniji. Piše parodične in komične pesmi, pravljice in gledališke komedije za otroke in odrasle, predeluje klasična besedila za druge medije oziroma jih prestavlja v sodobnost ter prevaja.
Marca 2003 je ustanovil Rozinteater*. Junija 2009 je ustanovil zaničniško versko skupnost.
Foto (c) Dragan Arrigler
- Pogovor z Andrejem Rozmanom – Rozo - 3. 4. 2016