Naj začnem najin pogovor ob neki aktualni, a žal tudi že kar tradicionalni temi: pri razmerju med številom pesnic in pesnikov, ki so vključene oziroma vključeni v takšne in drugačne preglede slovenske poezije in slovenske literature, pri čemer pesniki številčno krepko prekašajo pesnice. Kako sama vidiš in doživljaš sebe kot pesnico v kontekstu slovenske poezije in pesniške scene? Obstaja misel, da ni razlike med žensko in moško poezijo, ampak da obstajata le dobra in slaba poezija – kako interpretiraš to misel?
Zanimivo je to, da kljub številnim literarnim polemikam (že pred desetimi leti je namreč tema o razmerju med moškimi in ženskimi avtoricami kar globoko zaznamovala nekatera literarna prizorišča) so stereotipi o moškem in ženskem pisanju znotraj slovenskega kulturnega prostora še vedno prisotni. To je popolnoma jasno razvidno tako znotraj strukture podeljevanja nagrad (kjer je sicer v zadnjih letih prisotnih več žensk) kot tudi in predvsem v samem odnosu do ženskega pisanja oz. do žensk na širši ravni. To, da se znotraj delovanja literarnih institucij dopušča kroženje šovinističnih opazk kot nekaj samoumevnega, je skrajno nedopustno in kaže na to, da smo »družbeno« precej na nizki ravni (a bom pustila sedaj ob strani konkretne primere). Da sploh ne govorim o tem, da ni pravega razmerja med moškimi in ženskami znotraj vodstvenih poklicev tako znotraj literarno-kulturnega dometa kot tudi širše …
Zadnje čase se veliko ukvarjam s vprašanjem »drugega«, tudi v navezavi na begunsko krizo, ki je razgalila tisti najbolj mračen obraz slovenske družbe. Poskušam razumeti iz kje izvira ta strah pred »drugimi« (v primeru beguncev gre za etničnega drugega), ta globoka skrita sadistična agresija, to sovraštvo, ki so ga ljudje tako neposredno izražali tudi na facebook straneh (niti toliko, da bi skrili svoje priimke). Begunci so Slovencem pridržali ogledalo in v tem ogledalo se zrcalijo čisto vse nestrpnosti … in dokler je tako, se v taki družbi ne počutim svobodno …
Ženska (kot »druga« v odnosu do dominantnega subjekta) je v zgodovini moškemu predolgo držala ogledalo, kar se kaže tudi znotraj literarnega področja. Še vedno je premalo žensk vključenih v kanonsko literaturo (zelo malo avtoric je vključenih v šolska berila), še vedno se na fakulteti študentje/študentke na pamet učijo imena moških piscev …
Če se vrnem k literarnim večerom, ki jih omenjam na začetku. Spomnim se, da so se ljudje (že takrat pred desetimi leti) zelo razburili, ko smo se pogovarjali o moškem in ženskem pisanju, nekateri so trdili, da obstaja samo dobra in slaba literatura. Vem, da me je vedno pričelo stiskati v želodcu, ko sem slišala take prijave. Ker ti ljudje ne poznajo lastne zgodovine … In vsakič smo morali iti od začetka, vsakič znova je bilo treba poudariti, da obstajajo pravila, ki določajo »dobro« in »slabo« in, da ta pravila niso padla z neba, temveč jih je nekdo oblikoval, jim dal formo. In, da dokler ne bo vzpostavljeno enakopravno razmerje med moškimi in ženskimi avtoricami (znotraj kanona), bomo morali govoriti tudi o »moški« in »ženski« literaturi (prav tako kot tudi o lezbični in gajevski itn.).
V zadnjih letih je na slovensko literarno prizorišče stopilo veliko mladih pesnic oz. literarnih ustvarjalk, ki so s svojimi nadvse kvalitetnimi deli predrugačile literarno sceno. Sama se kot pesnica počutim bolje, odkar so se te spremembe začele dogajati, imam veliko dobrih pesniških kolegic in prijateljic (in tudi kolegov pesnikov), ki se podpiramo med seboj. Seveda pa bo trajalo še veliko časa, da bo prišlo do sprememb znotraj okorelih institucij (kjer se vztrajno reproducirajo neenakopravnosti in sovraštva …)
Naj se poskušam približati tvoji poeziji v luči prejšnjega vprašanja. V tvojem pesniškem prvencu, Zaobljenost (2003), je marsikatera pesem eksplicitno erotična. Zakaj si izbrala prav to in takšno tematiko (ali pa je ona izbrala tebe?) in ali ima to kaj opraviti tudi s tradicijo feminizma?
Ko sem pisala prvo zbirko je vsebina izbrala mene in ne jaz nje, kot se dogaja pri vsaki moji zbirki. Zelo redko pišem programsko, z nekim določenim ciljem (morda je v celi knjigi ena ali dve taki pesmi). Pisati, zame pomeni, stopiti v stik z življenjem. Pri svoji prvi knjigi sem ta stik iskala tako, da sem se upirala tradicionalnim vzorcem, načinom čustvovanja, ki so predpisani za žensko (morda zato toliko erotike, tudi destruktivne). Feminizem (v okviru teoretskega izobraževanja) pa je v moje življenje prišel kasneje.
Kako pravzaprav napišeš pesem? Kako jo najdeš ali ona najde tebe oziroma, kako se najdeta?
Tole s pesmijo (kako pride do mene) pa je nenavadno, včasih bi lahko rekla celo »magično«…, je težko razložiti, proces nastanka pesmi na eni točki namreč zaobide razum, kar je skrajno odrešujoče. Zgodi se tako, da se posamezni drobci, ki se (včasih) zdijo na videz popolnoma kaotično razkropljeni (moje misli, podobe, občutki) v nekem trenutku vpnejo v nekaj konkretno obstoječega …, lahko je to simbol, ki ga dobim od zunaj, ali stavek, beseda, ki jo nekdo izreče …, kakor da bi se vse skupaj zlilo v neko zmes, ki omogoča preplet stavkov, oblike, mojega notranjega doživljanja, ritma in vsebine, ki rahlja meje med mojim intimnim prostorom in zunanjim svetom. Morda skozi akt pisanja »postajam nekdo drug« kot je napisal Deleuze in to je vznemirljivo. Tega se vedno znova veselim. Seveda se pesem (običajno) ne konča, ko se izlije, temveč se tam šele začne pravo delo (popravki itn.). V tej fazi pisanja je potrebno vztrajati in ne prehitro odnehati (četudi je včasih težko in naporno).
Kdaj, zakaj in kako si pričela s pisanjem poezije in kateri pesniki in pesnice so v največji meri vplivali na tvoje začetke in na kakšen način so vplivali?
Pisati sem pričela v osnovni šoli, bolj resno pa konec srednje šole oz. v prvih letnikih fakultete, ko sem imela prve objave v reviji Cimet in sem se prijavljala na nekatere natečaje. Takrat sem iskala svojo pesniško identifikacijo v delih ženskih avtoric, slovenskih pesnic, ker sem to (kot mlada pesnica) potrebovala. Zakaj sem pričela s pisanjem? Hm …, ne vem, že kot otrok sem bila zelo povezana z jezikom, veliko sem brala (tudi nastopala in recitirala) …, potem pa sem enkrat pač vzela svinčnik v roke in pričela pisati. Sicer se spomnim, da sem že prvič potrgala vse liste iz bloka, ker se mi napisano ni zdelo dovolj dobro, že takrat sem pričela piliti stavke, čeprav me nihče tega ni zares učil.
Si pesnica in znanstvenica. Kako doživljaš razliko med poezijo in znanostjo? Kje se dopolnjujeta, če se dopolnjujeta, in kje se razhajata, če se razhajata? Na kakšen način tvoje ukvarjanje z znanostjo vpliva na tvoje pisanje poezije? V pesmi Hiša strahov iz zbirke Dolgo smo čakali na dež (2015) zapišeš: »Pravijo, da moramo / vso razsežnost svojega bivanja posrkati v možgane /…/ Mislim, torej sem? // Ali raje pustim koži, da odpre pore?« …
Sem pesnica in predavateljica, sebe ne dojemam kot znanstvenico oziroma sem se temu poklicu odrekla. V eseju Kreativnost in življenje – pisanje kot proces, ki sem ga objavila v Literaturi sem se delno dotaknila te teme. V zadnjih letih sem namreč prišla do ugotovitve, da znotraj znanstvenih institucij ne morem realizirati osnovnega etičnega poslanstva omenjenega poklica. Kot predavateljica vztrajam (sicer kot zunanja sodelavka na dveh fakultetah), ker vidim smisel v tem, da lahko neposredno predajam svoje znanje s področja feministične literarne teorije in književnosti. Študentke kažejo veliko zanimanje za vsebine, to pa me motivira.
Drugače pa sem predvsem raziskovalka življenja in vse moja raziskovanja se odražajo v pisanju … Življenje pa lahko raziskujem samo tako, da sem del njega, da iščem prostore vmes, med mano in »drugimi«, da se trudim v odnose stopati tako, da ne uničujem, sovražim in ponižujem (da sem se pripravljena učiti in se soočati z lastnimi omejitvami). Tudi pesem Hiša strahov govori o tem, v pesmi zavračam povzdigovanje razuma – »mislim, torej sem«, zamenjam s »čutim, torej sem«. V omenjeni pesmi (in tudi v celi svoji tretji zbirki) želim povedati, da človeštvo nima več časa za golo teoretiziranje, za proizvajanje konceptov, za govorjenje o življenju z distance, žal je tako, da drvimo v prepad. Že M. Luther King je rekel, da se moramo naučiti živeti kot bratje/sestre, ker bomo drugače zgrmeli v prepad. Zato sem se odločila, da bom delovala zgolj še v praksi. Tudi pisanje poezije (esejev itn.) razumem kot del prakse.
Skupaj z Majo Vidmar vodita delavnice kreativnega pisanja, ki se v marsičem oddaljujejo od klasičnih literarnih delavnic, kot jih poznamo pri nas, saj pisanje povezujeta s geštalt terapijo in jogo. Kolikor vem, si v okviru delavnice »zadolžena« za povezovanje med jogo in literaturo prav ti. Kako ju povezuješ? V čem sta si joga in poezija blizu? Pred časom si objavila esej o dihu, dihanju …
Zaradi razlogov, ki jih zgoraj navajam sem aktivna tudi znotraj delavnic kreativnega pisanja, ki jih izvajam z Majo Vidmar. Najina ideja je, da se širše spremembe (npr. na družbeni ravni) začnejo pri posameznikih/posameznicah, pri tem pa ima bistveno vlogo kreativnost . Najina delavnica je drugačna od drugih, ker prepleta pisanje z geštalt terapijo in jogo, pri tem pa med drugim v ospredje postavlja tudi delo s telesom. Ker pišemo s svojim telesi in skozi telesa, se nama zdi pomembno, da udeleženke oz. udeležence podpreva v ozaveščanju notranjih procesov, ki se dogajajo »tukaj in zdaj« (telesno dogajanje). Pri tem pa uporabljava tako principe geštalt terapije kot tudi jogijske prakse, ki nas uči, kako se zavedati sedanjega trenutka skozi ozaveščanje diha/dihanja. Seveda pa je poudarek na pisanju samem.
Poleg tega pripravljava s psihoterapevtko Tamaro Trobenta delavnice za osnovnošolske otroke, s katerimi želiva nuditi otrokom podporo pri osebnostnem razvoju. Delavnice temeljijo tudi na kreativnem izražanju, pisanju in drugih oblikah kreativnosti. Do obstoječega izobraževalnega sistema sem izredno kritična, ker uničuje »raznolikost« oziroma zapira »prostor različnosti«, med drugim tudi s vcepljanjem linearnega mišljenja, ki je nasprotje divergentnemu – ter odvrača otroke od stika s samimi seboj, tako, da jih polni z informacijami, namesto, da bi se učili skozi izkušnjo. Samo posameznik/posameznica, ki se zaveda samega sebe, ki deluje suvereno, lahko spremeni ustaljeni red oz. deluje v smeri spremembe.
V svojem eseju o poeziji in dihanju med drugim pravim tudi to, da z vsakim ozaveščenim vdihom stopam v stik s svetom, na tak način pa se rojevajo tudi verzi. Seveda se verzi rojevajo tudi drugače, tudi ob pomanjkanju zraka in tesnobi (verzi se pač rojevajo, tudi v slabših razmerah). V eseju sem želela med drugim poudariti etičen moment, o katerem govorim že zgoraj, ki je tudi neločljivo povezan s samim ustvarjanjem oz. umetnostjo. »Etičen akt« pomeni zame, biti s tem, kar je, se ne izogibati odgovornosti ali kriviti druge za nastalo situacijo. Zato v svoji poeziji segam globoko v lastno intimo in se ne izogibam »neprijetnim« temam (ki morda nekatere navdajajo z nelagodjem). Med drugim želim prav prek teh tem (npr. temne družinske skrivnosti itn.) poudariti, da smo vsi del »ene velike družine«, celo človeštvo je velika družina, in, če nekdo stori zločin, smo vsi soodgovorni za to (kot pravi južno ameriški pesnik v dokumentarnem filmu Biserni gumb).
Na knjižne police je pred kratkim prišla že omenjena tvoja tretja pesniška zbirka Dolgo smo čakali na dež (2015). Kako z vidika te zbirke gledaš, dojemaš svoji prejšnji zbirki? In še, kako pri tebi nastane pesniška zbirka in kaj ti pomeni, tako sama po sebi, kot v kontekstu tvojega pisanja in ne nazadnje življenja na sploh? Sam svoje zbirke na primer dojemam kot neke mejnike v pisanju in v življenju …
Kar se tiče moje tretje zbirke …, ja, eno lepših doživetji v življenju je bilo ustvarjati jo, v procesu nastanka sem zelo uživala, še posebej v zadnjem letu. Nekaj pesmi je namreč nastalo že več let nazaj, a takrat nisem uspela kontinuirano pisati, ker je bila moja hčerka še majhna in je bila moja pozornost usmerjena k njej. V tem času sem se tudi samozaposlila kot pesnica v kulturi, kar mi je dalo dodaten zagon, prostor in čas, da sem lahko v miru pisala. Seveda zraven počnem toliko drugih stvari in zato traja kar dolgo, da spravim skupaj celo knjigo. A nekako kar gre. Šele pri tej tretji knjigi sem se osvobodila, sprejela samo sebe kot pesnico v celoti (prej me je med drugim zaviralo tudi to, da ta poklic pač ne prinaša finančne stabilnosti itn.) – zato seveda predstavlja mejnik v mojem življenju. In zdaj se mi zdi kot, da sem na začetku neke nove poti in to mi je všeč, ker se rada gibljem in ker se mi zdi proces bolj pomemben od samega ustvarjalnega produkta …
Pogovarjal se je Peter Semolič
Foto (c) Slađana Mitrović
- Pogovor z Aljo Adam - 8. 5. 2016