Prihajaš iz mesta Rišra, o katerem berem: Četudi predstavljajo večino v mestu Hindujci, je Rišra od nekdaj multikulturen kraj, kjer vsi z enako zavzetostjo praznujejo verske praznike vseh glavnih etničnih in verskih skupin. Kako pomembno je zate dejstvo, da si odraščala v multikulturnem okolju, ki slovi po strpnosti? Kako pomembna je po tvojem mnenju izkušnja multikulturnosti za poezijo?
Razmere, v katerih sem odraščala doma, so me prepričale, da sem predvsem »samo bitje«, zato vera name nikoli ni močno vplivala. Zdaj sem mnenja, da je v vsaki religiji nekaj dobrih in nekaj neumnih zamisli. Če bi lahko ljudje posodobili svoj um, kot se posodobi aplikacije na telefonu, bi morda lahko opazili pomanjkljivosti. Imam veliko prijateljev različnih veroizpovedi. Obiskujemo njihova praznovanja in oni obiskujejo naša praznovanja. Zato mislim, da je strpnost odvisna predvsem od razuma posameznika.
Ja, Rišra je bila vedno multikulturna, vendar pa morda beseda »strpnost« tu ni najbolj na mestu – gre namreč za tako rekoč družinsko kulturo, ki se prenaša iz roda v rod, a tudi lastne občutke in to, kaj kdo bere … Mislim, da me prav te tri komponente delajo pesnico človeštva. Verjamem tudi, da če se preveč močno povežete z vero, ne boste mogli raziskovati sveta. Raziskovanje bi moralo potekati brez omejitev. Na prvem mestu sem človek in to bi rada ostala. Pri tem ne gre le za vpliv okolja, ampak tudi za vzgojo, lastne občutke in pridobljeno znanje – vse to tvori mojo filozofijo človečnosti.
Indija je večnacionalna in večjezična država. Kako je medjezikovno in medkulturno sodelovanje v polju pesništva organizirano v Indiji? Tvoja poezija je redno prevajana in objavljana po svetu, na kakšen način je organizirano predstavljanje indijske poezije v svetu?
V Indiji imamo vse skupaj 121 jezikov, 22 izmed njih je tudi uradnih jezikov. Indija je sedma največja država na svetu. Po številu govorcev med prvo deseterico jezikov sodijo hindujščina, bengalščina, maraščina, pandžabščina, tamilščina, gudžarščina, urdu, kanarščina, ODIA, malajalščina in angleščina. Nedvomno je tako, da se medkulturno sodelovanje dogaja prav med temi jeziki. Ta mešanica različnih prehranjevalnih navad, jezikov, različnih načinov oblačenja je unikatna in prevladujoča. Tega ne moremo zanikati. Zato se marsikdaj izjemni talenti izgubijo, saj nimajo prave priložnosti, da bi se uveljavili. In talentov je res veliko. Hkrati pa imamo tudi veliko odličnih bralcev. Tako rekoč je to že klasična indijska lastnost in kvaliteta, da lahko, če ste odprtega duha, zajemate iz te različnosti v izrazu in izkušnji. Toda da bi se nekaj razširilo, prevajanje ni dovolj …
Težko je reči, kakšna je indijska pesniška scena. V tej ogromni raznolikosti zelo težko opišete, kakšen status ima poezija. Vsekakor pa obstaja izjemno nagnjenje k pisanju poezije. Včasih so ljudje nori na poezijo do te mere, da raje dajo prednost poeziji pred denarjem. Morda to izvira še iz antičnih časov, ko pismenost še ni bila tako razširjena; toda kljub temu, so ženske pisale poezijo tudi že takrat, le da so to počele v zasebnosti. Prav tako so tudi naši epi pisani v verzih, drugo ime za »vede« je »sruti«, kar pomeni poslušati.
Pravzaprav ne vem, koliko se bere poezijo in kako poezijo sprejema bralstvo v različnih deželah. Pri tem, kako jo berejo, so popolnoma svobodni. Verjamem, da ne moreš omejiti svojih besed ali misli. Ljudje, ki me želijo brati, ljudje, ki me želijo objaviti, so zame pravi blagoslov.
Kdaj in na kakšen način je poezija vstopila v tvoje življenje? Kateri pesniki so najbolj vplivali nate ob začetku pesniške kariere in kateri pesniki so ti najbližji danes?
Poezija je prišla k meni na čudežen način. Že od otroštva dalje je eden mojih konjičkov tudi pisanje dnevnika. Takrat sem vanj zapisovala svoje misli in fantazije. Brala pa sem zgodbe in romane in le redko poezijo. Študirala sem znanost in nekako ni bilo pravega razloga, da bi me poezije pritegnila. Toda videla sem, da ima moja družina zelo rada knjige. Stari oče moje mame, Purnachandra Bhattacharya, je bil pisatelj. Pred letom 1947, pred razdelitvijo Indije, je njena družina živela v Bangladešu. V naši hiši sem tako videla pismo Rabindranatha Tagoreja, poslal ga je maminemu staremu očetu. Zaradi teh nekakšnih nostalgičnih občutkov sem postala pozorna na književnost. Toda poezija je prišla do mene nekako mimo vsega tega in res ne vem, kako in zakaj. Zdaj imam trideset let in do zdaj sem objavila 7 pesniških zbirk, 2 prozni knjigi in uredila 4 knjige, vendar ne vem, kako sem vse to napisala in ali bom tudi naprej še sposobna pisanja. Vem le to, da moram pisati. In da tu nimam možnosti izbire. Brez tega načina izražanja preprosto ne bi preživela. Poezija je matrica, ki jo lahko primerjam z ogledalom v lastni kopalnici. Je prostor, kjer se lahko izrazim, ne da bi ob tem razmišljala o odzivu. Včasih imam občutek, da je v meni nekaj, kar bi rado eksplodiralo. In to je morda neka moja končna usoda. In to je poezija.
Med temi, ki so vplivali name, ne morem navesti nekih točno določenih imen, saj sem pesmi brala zelo pozorno. In se poskusila izogniti vplivom, ki se mi niso zdeli dovolj močni. Torej ko sem dojela prebrano pesem, sem se od nje distancirala. Vseeno pa lahko naštejem nekaj tujih pesnikov … Robert Frost, Charles Bukowski, Sylvia Plath, Virginia Woolf, Octavio Paz so zame izjemni pesniki, pesnice.
Kaj je zate pri pisanju bolj pomembno: kaj ali kako, vsebina ali oblika in kaj ti je v večji izziv, vsebina ali oblika? Ali lahko pri poeziji ločimo vsebino od oblike …
Vsebina mi je neprimerno pomembnejša kot oblika, saj menim, da je glavno področje, kjer se pesem godi, prav vsebina.
Mislim, da je moje pisanje povečini filozofično. Nimam nekih načel, ki bi mi zapovedovala, kako naj pišem. Seveda, če si pisatelj s polnim delovnim časom, potem lahko pišeš kadarkoli. Tudi jaz lahko, vendar pa želim pisati le takrat, ko »zaslišim besede«. Ali pridejo k meni spontano?! Ne vem, kot ne vem, zakaj pišem. Mislim, da gre za to, kako se pogovarjaš s samim sabo. Navadno dobim željo po pisanju ponoči. Skrivnostni mir noči navadno deluje kot sprožilo za pisanje. Prav tako menim, da ne more biti ravno vsak pesnik. Morda lahko z obiskovanjem delavnice kdo postane pisatelj, toda za to, da morda narediš kaj posebnega na področju poezije, pa rabiš vsaj zmedeno srce in nekaj nerazložljivega v umu.
Malayalski pesnik Sivakumar Ambalapuzha je v intervjuju za Poiesis povedal, da je danes v ospredju v malajalski poeziji ženska poezija in dalitska poezija. Kako je s tem v sodobni bengalski poeziji? Katere so njene glavne značilnosti?
Zelo dobro je, da je temu tako v malajalskem pesništvu. Žal v poeziji, pisani v bengalščini, temu ni tako. Res je, da so danes ženske bolj zainteresirane za pisanje poezije, kot so bile nekoč, vendar pa še vedno naletimo na šovinizem. Tudi je pesnikov več kot pesnic. Toda če slediš današnji ženski poeziji … ne moreš zanikati, da so izjemno pogumne in izjemne v svojem pisanju. Mislim, da lahko gledamo na prihodnost ženske in dalitske poezije z veliko mero optimizma.
Prof. Nandini Sahu je v izbor pod naslovom Explorers of Consciousness – A glance at contemporary feminist poetry, objavljenem v italijanski reviji La voci della luna uvrstila tudi tvojo poezijo. V Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih doživljamo razcvet feministične poezije, kar prinaša spremembe tudi na tukajšnji literarni sceni, ki je bila še do pred kratkim zelo patriarhalna. Kako močna je danes feministična poezija na bengalski in indijski literarni sceni, kakšno je mesto žensk na njej, tudi v primerjavi z mestom žensk v indijski družbi? Feministična poezija je vedno tudi upor proti tradiciji – kakšen je tvoj odnos do tradicije?
Zelo sem hvaležna vsem, ki so uvrstili moje pesmi v ta izbor.
Kjer se soočamo s krizo, je naravno, da ustvarjalnost prevzame uporniške poteze. Rekla sem že, da so pesmi današnjih žensk izjemne. Morda se v družbi še vedno morajo držati določenih pravil, toda v poeziji jih neprestano kršijo. Menim, da je večina mladih intelektualk seznanjenih z imeni Mary Wollstonecraft in Simon De Beauvoir. Lahko si torej predstavljaš, kako močno to vpliva na njih. Zdaj so dekleta samozadostna, torej za preživetje ne rabijo več norih pravil, ki jim jih vsiljuje tradicija. In njihovi glasovi so vse bolj slišni.
Osebno sem mnenja, da beseda »feminizem« ne zadošča za opis ženske poezije. Sama vedno poskušam videti, kaj je dobrega in kaj je slabega v življenju slehernega človeškega bitja in poiskati filozofska ozadja samega življenja.
Nisem proti tradiciji, toda če ta vsebuje neumna pravila, potem jih brez problema in glasno zavrnem.
Pišeš v bengalščini in angleščini. Kako občutiš razliko med pisanjem v enem ali drugem jeziku? Ali tudi prevajaš svoje pesmi npr. v angleščino? Tvojo poezijo poznam le v angleškem prevodu, toda občutek imam, da veliko pozornosti namenjaš jeziku – kako vidiš odnos med poezijo in jezikom? Za nekatere pesnike, kot je npr. W. H. Auden, sta poezija in jezik eno in isto, za druge pa obstaja med njima bistvena razlika …
Da, strinjam se s tem. Ne samo slavni W. H. Auden, tudi Rabindranath Tagore je dejal, da je »materinščina kot materino mleko«.
Povečini pišem v bengalščini, ki je moj materni jezik. Prepričana sem, da lahko v njem izrazim in raziščem sebe boljše kot v kateremkoli drugem jeziku. V bengalščini si želim pisati vse do svoje smrti, saj je tvoj lastni jezik vedno dragocen. Poskusila sem pisati v angleščini, ker prevajalci ne uspejo vedno ujeti vseh mojih jezikovnih in miselnih odtenkov. Vendar pa mislim, da bi moral vsak pesnik, pisatelj pisati v svojem maternem jeziku, saj mu ta omogoča boljše izražanje.
Zdi se, da so nekoč pesnike veliko bolj spoštovali kot jih spoštujejo danes, da so imeli bolj pomembno mesto v družbi kot ga imajo danes. Po drugi strani pa je zaradi visoke stopnje pismenosti in še posebej sodobne tehnologije, družbenih omrežij, poezija neprimerno bolj razširjena kot je bila kdaj koli. Kako vidiš vlogo pesnika in poezije v sodobnem svetu? Ali še imata moč spreminjati svet, če sta takšno moč seveda kdaj imela?
Ja, res je, da so bili pesniki nekoč bolj spoštovani, kot so danes. Tako je bilo tudi v Stari Indiji. Danes, v času virtualnih medijev, je resnična inteligenca zasenčena s ponarejeno. Menim, da le začasno. Hkrati pa ima to tudi dobro stran, saj lahko ljudje preživijo več časa s poezijo, kar je boljše, kot pa če bi na primer jemali droge.
Poezija ima magično moč. Nevtralizira lahko vse pretrese, krize, če si to le želimo. Vendar potrebuje za to čas. Seveda ima poezija moč, pesniki imajo moč, da spremenijo svet s svojim pisanjem. To se je že dogajalo, saj zakaj pa bi se drugače na silo uničevalo papir, knjige, pesmi. Zakaj je bila poezija prepovedana? Zato, ker ima moč, da spodbudi ljudi k razmišljanju. In zato ima tudi moč spreminjanja.
Pogovarjal se je Peter Semolič
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved
- Peter Semolič: Let skozi noč (o pesmi Barbare Jurša “Nočni let”) - 4. 10. 2024
- Pogovor z Barbaro Jurša - 1. 10. 2024
- Peter Semolič: Samota na ozadju zgodovine (o Razstreljenih sonetih Krištofa Dovjaka) - 24. 7. 2024