Prihajate iz vasice Velestovo, ki se nahaja nad Ohridskim jezerom. Zase pravite, da ste pesnik s planine, kar lahko opazimo in začutimo tudi bralci, saj je motivika narave močno prisotna v vaših pesmih. Kakšno vlogo ima pri vašem ustvarjanju narava?
Imam velik privilegij, da živim na območju Galičice, planine, ki se razprostira med Ohridskim in Prespanskim jezerom. Velestovo se nahaja na 1100 metrih nadmorske višine oziroma 470 metrov nad Ohridskim jezerom, ki leži na 693 metrih nadmorske višine. Že s samim rojstvom, ko prvič spregledaš, se ti povsem naravno v oči zlije ta mistična voda, ki jo nosiš s seboj celo življenje. Lahko bi rekel tudi, da si odvisen od nje. Ravno zato sem tako povezan s planino in naravo. Galičica je čudežna planina, v svojih nedrjih skriva nekaj mističnega, nekaj kar zahteva nenehno raziskovanje. To področje je bogato z endemi favne in flore ter arheološkimi najdbišči, v sožitju s tem pa živi tudi ris, ki je stalen motiv v moji poeziji. Na Galičici najdem tišino, z Velestova pa se rasprostira tudi dih jemajoč pogled na jezero, ki oddaja posebno energijo, gre za nek unikum v svetu.
Vaš pisateljski kolega Venko Andonovski je zapisal da ste »živ klasik sodobne makedonske poezije, vaša poezija pa maksimalna pesniška kontstanta v makedonski poeziji«. Kako poteka proces pisanja poezije, od samega nastanka pesmi do njene objave oziroma umestitve v družbo?
Proces pisanja poezije je poskus predstavitve sebe kot Drugega; da nagovarjam sebe kot neko drugo osamljeno osebo, ki se bori za svojo umetnost. Drugost, osamljenost v času hitrih informacij, ko so zahteve drugačne, cilji pa se nenehno spreminjajo, terja poseben napor pri poskusu vzpostavljanja čustvenega stika z bralcem (tudi namišljenega, kajti poezija je imela in ima vedno manjšo publiko, gre celo za dialog s pesnikom-ustvarjalcem, ko se ta predstavlja kot Drugi) in za ujemanje valovne dolžine z njegovo senzibilnostjo. Svoje hrepenenje po ustvarjanju potešim tako, da naskrivaj kukam iz nekega kotička, globoko skritega v sebi. Tam najdem svoje razkošno mesto, ki je ravno pravšnje za aktiviranje lastnega ustvarjalnega mehanizma. Takšen mikro/makro kozmos mi predstavlja strogo sklenjen krog, iz katerega nimam izhoda, sam se gibljem po notranjih robovih, ki mi nakazujejo poetično umirjenost. A ne glede na to, ali nekdo poezijo sprejema, ali pa bo slednja (pre)živela v svoji samoti, je njena naloga predvsem imeti (in ohranjati) lepoto človeških vrednot, od katerih smo se preveč oddaljili. Če predpostavimo, da je »ena pesem en svet« in bi ta svet primerjali s tem, »drugim« svetom, bi se morali zamisliti nad vprašanjem: Ali eden od teh svetov nekomu nudi preživetje? Če bo odgovor na eni strani pritrdilen, bomo imeli svet, ki bo aktiviral vse vitalne funkcije v magiji jezika, da bi dokazal svoj obstoj, »drugi« svet pa bo aktiviral vse mehanizme za ohranjanje upanja, čeprav je že krut in paranoičen; če bo odgovor negativen – bomo sumili v nezvestobo besed, v njihovo motivacijsko nemoč, v odsotno lirično voljo, po drugi strani pa – bomo tavali v dežju izgubljenih iluzij. V obeh primerih se problematizira vprašanje eksistence. V prvem primeru skušamo preko jezika »izstopiti« na širše, odprto in sončno polje iz senčnih prostorov književnosti malih jezikov, kajti ta je umetnost, v drugem primeru pa se skušamo približati »drugemu« svetu skozi čim bolj objektivni pogledin ga občudovati. Že samo pisanje in objavljanje poezije predstavlja aktivno vključevanje v družbenopolitične odnose, ne glede na to, kako minimalistična je poezija.
V pesniški zbirki Jezik in kruh (2019) se še posebej ukarjate s pomenom in rabo jezika ter s pesniškimi metaforami nagovarjate tudi aktualne težave, s katerimi se sooča makedonski jezik. Pravite: »To je beseda To je kruh/ kruh je beseda iztrgana iz njegovega telesa«. Koliko je v poeziji pomemben čist, pravilen jezik? Kako vam uspe v poezijo vnašati številne jezikovne sloje, ki vašo poezijo naredijo zapleteno, mistično in jezikovno bogato?
Jezik je pogosta tema moje poezije. »Povsem jasno je, da največji in najpomembnejši del poezije Slave Gjorgja Dimoskega predstavljajo prav pesmi z motivom preizkušanja, preverjanja, poigravanja z jezikom na poligonu pesmi«, je v nekem eseju zapisal Venko Andonovski. Moj odnos do maternega jezika je podoben pravljici. Nostalgičen vonj in besede, ki se kakor niti odvijajo skozi zgodbe, ki so mi jih pripovedovale moje babice v zvezdnatih poletnih nočeh. Pritegnil me je zvok jezika, ki sem si ga predstavljala kot topel vonj po mleku, tisto obdobje otroštva še vedno čutim kot vonj po nostalgiji. V svojih zgodnjih besedilih nisem razmišljal o tem, kaj pišem, čutil sem le vonj jezika, ki je moja občutja spreminjal v veličastno in neskončno pravljico, ki je nisem mogel niti razumeti niti komu posredovati. Preprosto sem jo čutil kot dih. Še danes mislim, da je od mojega zgodnjega jezika nekaj ostalo v zlatem krožniku na mizi zgodb, a tega ne morem oblikovati, konkretizirati v mislih. Vem, da je nekaj toplega, sladkega, neznanega. To je tisto iz česar človek izhaja, nadaljuje skozi življenje, kar se v življenju uresničuje, iz česar dvigne cel korpus idej in – pazi, da ne pride v situacijo, da ga ogovarja lastna govorica. Iz maternega jezika na mizo na zlatem krožniku. Kot vonj po svežem kruhu, ki ga vzameš iz pečice.
Ukvarjate se tudi s prevajanjem. Kako doživljate podobnosti in razlike med prevajanjem in lastnim pisanjem?
Poezija predstavlja jezikovno in miselno biografijo pesnika in kot taka ustvarja alternativna mnenja, ki so prevedena iz stvarnosti, saj v stvarnosti svojo bolečo usodo zelo jasno dojemamo. Pesnik-prevajalec mora imeti to v mislih, ko se loti prenosa poezije iz drugega jezikovnega območja v svoje. Želim povedati, da je treba popolnoma vstopiti v jezikovno bistvo izvirnega besedila in se mu kolikor je le mogoče približati, da lahko nato pesem približamo/prestavimo/prepesnimo v ciljni jezik, moramo se zliti z njo ter paziti, da ne izdamo izvirnega pesnika. Tako jaz kot prevajalec to razumem.
Pesniška zbirka Risovo poročilo, ki jo lahko slovenski bralci berejo tudi v prevodu, v ospredje postavlja mistično žival risa. Ris je metafora za življenje, usodo, zgodovino, svobodo itd. Lik risa lepo predstavi metaforičnoalegoričen odnos do zgodovine, izginjanja, aktualnih težav, s katerimi se ukvarja makedonska družba. Kakšno je po vašem mnenju razmerje med mitom in poezijo, tradicijo in sodobnostjo? Koga vse predstavlja in nagovarja ris?
Ris je bil stalni prebivalec moje Galičice in z njim imam mitološki odnos. Ris prihaja iz mojih meglenih spominov na najzgodnejše otroštvo, iz nekih podzavestnih globin. Ko rečem ris, mislim na risa s svojim prodornim pogledom, ki odseva realno in mitsko plat sveta, in to seveda izhaja iz zgodb mojega dedka, ki je bil vse življenje lovec.
Danes te skrivnostne in previdne živali ni več ali pa je morda tik pred izmurtjem, a se je nekako zvito prenesla v moje pesniško mreženje s trenutnim svetovnim absurdom ter se izkristalizirala v močan simbol, ki je tesno povezan z usodo moje domovine Makedonije. V tem kontekstu je »Risovo poročilo« moja najbolj angažirana knjiga. V njem ris nastopa kot lirski subjekt in se postavlja v okvire in kontekst zgodovine, kulture in predvsem politike: »poroča o« aktualnih vprašanjih notranje in zunanjepolitične narave, ki so tesno povezana z Makedonijo. Aluzija je jasna – izumiranje makedonskega risa je izumiranje mita, tradicije, kulture, jezika nekega praljudstva pod pritiskom širše evropske nerazumne politike do Makedonije. Ris nagovarja nas same, Makedonce, ki se nismo naučili večstoletnih zgodovinskih lekcij, pa tudi tiste, ki so te lekcije »pisali«.
Ali se vam zdi, da pesnik mora nagovarjati družbo in biti krtiičen tudi do aktualnih, političnih, socialnih težav? Kako sodobna makedonska poezija nagovarja te teme?
S samim dejstvom, da pišete in objavljate knjige, ste vpeti v družbene in politične procese države. Kot ustvarjalec imaš odgovornost do sebe, predvsem pa do jezika, to je dejstvo, ki mu ne moreš ubežati, se mu skriti. Jezik te razkriva in postavlja v sfere političnega življenja ali delovanja (za koga – kako), kot biološki in družbeni posameznik pa si ne moreš kaj, da ne pošiljaš signalov dogajanju. Makedonija se danes sooča s številnimi problemi, vsiljenimi od zunaj, pa tudi od znotraj, nekateri imajo ali bodo dobili zgodovinski značaj, tako da je veliko ustvarjalcev, predvsem mlajših, pod pritiskom in vse bolj vznemirjenih zaradi aktualnih procesov, ki so za 21. stoletje absurdni, in ti procesi naletijo na odziv, ali pa so tema ustvarjalnih izzivov.
Niste samo pesnik in profesor, ampak ste v Makedoniji ustanovili tudi pesniški festival Pesniška noč v Velestovem. Zakaj ste se odločili za ustanovitev festivala, kakšno je poslanstvo festivala?
Pesniška noč v Velestovem je svojevrsten fenomen, praznik poezije, ki jo nevsiljivo, potrpežljivo, vztrajno vrača k praizvoru, ki je polno duhovne energije in prebuja resničnega pesnika v nas samih. Ta navdih sprožajo tako zvezde kot jezero. V Velestovem se rojeva in časti umetnosti. Pesniške noči v Velestovem so razsvetljenje, ki se upira času, ki je za poezijo reven ter vrača vero v iskanje razlage sveta in življenja. Sredi tega zvezdnatega razkošja se neguje »romantični« šarm, da bi bila oba, tako poezija kot pesnik, kar se da iskreno in naivno razumljena ter sprejeta. Lansko leto je bila prireditev posvečena naši in vaši pesnici Lidiji Dimkovski, letošnje jubilejno leto (35 let) pa bo posvečeno pesnicam, ki so pisale in pišejo poezijo od preporoda do danes. Ob tej priložnosti bo izšla velika panorama z naslovom Smodivi.
Bili ste tudi predstavnik v odboru najpomembnejšega pesniškega festivala Struških večerov poezije ter leta 2009 podelili Zlati venec slovenskemu pesniku Tomažu Šalamunu. Kako se spominjate teh srečanj in kakšen je vaš vtis o slovenski poeziji?
Festival Struški večeri poezije je redek biser, ki ga ima Makedonija. Struga in Struški večeri poezije so najbolj ugleden in znan kraj, kjer se srečujejo kulture in jeziki: predstavljajo duhovni in dušni vzklik civilizacijskega intelekta. V šestih desetletjih in pol obstoja, je festival pridobil neverjetno moč uveljavljanja poezije kot ene izmed pomembnih človeških potreb po duhovni in estetski izmenjavi, ki bo nenehno prispevala k medsebojnosti, zbliževanju in medsebojnemu razumevanju. Struški večeri poezije predstavljajo intelektualni babilonski stolp, iz katerega sevajo pozitivni signali in opredeljujejo sodobno poezijo, ki temelji na pestrosti glasov in sozvočij ter vsiljuje humano načelo medsebojnega samospoštovanja. Zato pravimo, da poezija ne pozna meja in kot univerzalni element vsebuje faktor – razumevanje.
Leta 2009 je največjo mednarodno pesniško nagrado Zlati venec dobil vaš pesnik Tomaž Šalamun, ki makedonski javnosti ni bil neznan. Večkrat je bil gost festivala, a takrat je bilo navdušenje obojestransko. Celo v svojem zahvalnem govoru nas je na začetku nagovoril v makedonščini in ob neki priložnosti izjavil, da bi bil ponosen, če bi pred njim nagrado prejel Dane Zajc, ki je bil za Šalamuna njegov pesniški učitelj.
Kako gledate na vlogo pesnika v sodobni družbi, ki je obdana s tehnologijo, aplikacijami, umetno intelgienco? Kako naj literatura diha v tej hitri, potrošniški družbi danes?
Biti pesnik danes, v času, ko se spopadamo z vsemi izzivi in negotovostmi, ni nikakršna prednost niti hendikep, saj si tako ali tako zlit v brezosebno maso surovega vsakdana. Vse je v nekem hitenju, pesnik pa se na vso moč trudi osmisliti svet v vseh njegovih vrednotah, čeprav še vedno velja maksima, da pisanje ni potreba po spoznavanju sveta, temveč po odkrivanju novih svetov. V tej potrošniški družbi je poezija pomembna za vzpostavljanje dialoga z nastajajočo se stvarnostjo, s sodobnimi pojavi, v situaciji, ko je boj z jezikom že vnaprej izgubljen. To velja za države z majhnim številom govorcev, kot je naša, kot je vaša. V razmerah prevlade enega svetovnega jezika na vseh ravneh ima poezija težko nalogo ohranjanja prvinskosti maternega jezika. Pesnik manjših jezikov bi se moral trdno držati vrste duhovnih, moralnih in estetskih vrednot, ki sestavljajo vsebino tradicije, da ne bi izgubil sape. Ni treba biti tradicionalist, ampak vklapljanje v tradicijo naj prispeva k vzpostavitvi dialoga, k povratni komunikaciji, k veri v notranjo jezikovno luč. Potem se ne bomo počutili užaljeno, da smo izgubili boj za jezik, temveč bo tista starodavna jezikovna luč kot varovalni dežnik pred radioaktivnim mednarodnim slovarskim dežjem. Vzvišena naloga poezije je – biti varuhinja jezika. Tako sam vidim vlogo pesnika danes.
Pogovarjala se je Lara Mihovilović, ki je pogovor tudi prevedla
