Evropa se v zadnjem času srečuje z resnimi problemi in marsikdo si zastavlja vprašanje, ali bo Evropska unija, ki združuje večino evropskih držav, sploh še obstajala čez nekaj desetletij. Eden od razlogov za takšno stanje zagotovo leži tudi v tem, da nikoli nismo uspeli zgraditi skupne evropske identitete. Zgodovini Evrope in Indije se močno razlikujeta, toda v nečem sta si vendarle podobni, saj tudi Indijo sestavljajo številni narodi, različne kulture, jeziki. Od nekdaj me je zanimalo, kako je v takšni večnacionalni skupnosti z vprašanjem identitete: na kakšen način se indijska identiteta prepleta z lokalnimi identitetami in kako to vpliva na poezijo, še posebej na tvoje pesništvo?
Indija se je v preteklosti soočila z več invazijami, vpadi in posledice teh odsevajo tudi v naši kulturi. Pred okoli štiriinsedemdesetimi leti smo bili tako del Britanskega imperija. Država je mešanica različnih kultur, posamične države, ki sestavljajo Indijo, pa so utemeljene na jezikovnih razlikah, od sanskrta na severu do dravidskih jezikov na jugu. Ti jeziki izhajajo tako iz bogate tradicije plemenskih jezikov in kultur, kot tudi iz priobalnih jezikov. Težko bi izpostavil zgolj eno identiteto, saj smo sekularna država, sestavljena iz religijskih skupnosti, hindujcev, muslimanov, sikov, parsijev, džainistov in budistov.
V zadnjem času imamo veliko pesniško-prevajalskih delavnic, kjer poteka živahna izmenjava med kulturami in jeziki. Danes smo priča vzponu emancipacije dalitov, pripadnikov kaste nedotakljivih, kot tudi opolnomočenju žensk v vseh jezikih, saj so oboji marsikje še vedno zapostavljeni. Naša poezija govori med drugim tudi o teh temah. Ker sem priča hotenjem in bojem po spremembah in odklanjanju sprememb tudi sam pišem o tem.
Če so nesporazumi v Evropi tipični za vsaj del politike, pa se mi zdi, da niso tipični za pesništvo: pesniki se redno srečujejo, komunicirajo, prevajajo. V Sloveniji se to dogaja predvsem na osebni ravni, manj na institucionalni ravni – včasih se zdi, kot da promocija poezije v Evropi in v svetu države ne zanima. Kako je medjezikovno in medkulturno sodelovanje v polju pesništva organizirano v Indiji in na kakšen način je organizirano predstavljanje indijske poezije v svetu?
Indijska družba je sekularna in demokratična. Na žalost pa v njej še vedno srečamo tudi anti-demokratične in antisekularne težnje. Ne morem reči, da pesniki pri nas niso politični, vendar pa niso slepi sledilci te ali one politične stranke. Zato so kritični tudi do politike, katero sicer podpirajo. Tako govorijo in pišejo o skoraj vseh pomembnih vprašanjih, ki se nanašajo na njihovo državo, indijski narod ali na celoten svet. Toda da bi postal državljan sveta, moraš najprej biti državljan svoje države.
Pesniki srečujemo druge pesnike na pesniških festivalih. V Indiji imamo nacionalne in internacionalne festival, a tudi festivale, ki so organizirani v okviru enega samega posamičnega jezika. V vseh zveznih državah imamo tudi Literarne akademije in jezikovne akademije, ki organizirajo različna srečanja, na katerih prihaja do jezikovne in kulturne izmenjave. Prav tako imamo tudi neodvisna pesniška srečanja.
Pišeš v malajalščini. Ali lahko na kratko bralkam in bralcem Poiesis opišeš jezik in zgodovino poezije, pisane v njem? In kakšen je tvoj odnos do tradicije, še posebej do pesniške tradicije, in kako se ta odnos udejanja v tvojem pisanju, si naklonjen k prekinitvi tradicije ali k njenemu nadaljevanju?
Nekako velja, da se je malajalščina razvila iz mešanja sanskrta in tamilščine in spada v družino dravidskih jezikov. To se je zgodilo pred približno osemsto leti. Prva malajalska poezija je nastala v obliki pétih pesmi, potem pa je prišel prehod iz srednjega veka v moderno dobo. Zdaj se je pisalo poezijo za gledališče oziroma uprizoritvene umetnosti, plese, nastale so delovne pesmi, kot na primer pesmi veslačev čolnov, kmetovalcev, a tudi balade in pesmi, ki se vežejo na tradicionalne obrede, junaške pesmi in pesmi, ki se dotikajo drugih družbenih dejavnosti. Lahko rečem, da imamo bogato zakladnico narodnega slovstva. Po obdobju romantike so v poezijo vstopile družbene teme. Nekateri pesniki so vložili veliko napora in sproducirali številne pesniške invencije. Socialna vprašanje, spremembe v vsebini in obliki, konstrukcija in dekonstrukcija kot tudi diskriminacija med razredi, kastami in spoloma so našli svoje mesto v naši poeziji. O malajalski poeziji kot o sodobni poeziji pa lahko govorimo od šestdesetih let minulega stoletja dalje, ko v pesništvo vstopi modernizem. Nasprotno so sedemdeseta leta posvečena vprašanjem in iskanju individualne identitete, v osemdesetih in devetdesetih pa v ospredje ponovno stopi ukvarjanje z domačimi temami. Takrat tudi v poezijo vstopi vsakdanji jezik. Za sodobno malajalsko poezijo je značilna bogata raznolikost v tonih, ritmih in oblikah. Dalitska poezija je dobila svoje mesto v naši poeziji že zelo zgodaj, zdaj si prizadeva, da bi postal še vidnejša. Enako velja tudi za žensko poezijo. Sodobni mediji so z internetnimi blogi utrli pot v javnost številnim odličnim pesnikom in pesnicam.
Nisem proti tradiciji, vendar pa tudi nisem pretirano vpet vanjo. Moramo se zavedati preteklosti že zato, da dobimo širši pogled na prihodnost. Da bi se naučil o tem, kaj je novega v poeziji, sem moral najprej predelati preteklo poezijo. Naše ljudsko izročilo je v veliki meri obogatilo moj besednjak. Prav tako sem zgodnejše pesniške oblike uporabil pri pisanju na neki pol zavedni ravni, če je to le zahtevala tematika. “To, kar bom povedal” določa “to, kako bom povedal”. Pri meni torej vsebina določa obliko. Pri pisanju se ne želim ponavljati, nočem, da bi bila moja nova pesem zgolj ponovitev prejšnje. In tudi ne želim pisati o rečeh, ki se me niso dotaknile. Zato svoje pisanje zelo rad prevprašujem, mu nasprotujem, ga celo negiram ali vsaj dvomim vanj.
Kdaj in kako si začel pisati poezijo? Kateri pesniki so v največji meri vplivali na tvoje pesniške začetke?
Odrasel sem v vasi, ki se nahaja med morjem in kmetijami, sredi številnih kultur, festivalov, obredov, a tudi narave in živahnim vrenjem najrazličnejših umetniških smeri. Knjige so me zanimale že v otroštvu in svojo prvo pesem sem objavil kot šolar v neki reviji za otroke. Toda poezijo sem začel jemati resno šele na fakulteti. Mislim, da je poezija v meni tudi takrat, ko ne pišem. Pesniki, ki so se me dotaknili, so Pablo Neruda, Paul Celan, Czeslav Milosz, Nazim Hikmet, Zbigniew Herbert, Yehuda Amichai, Wislawa Szymborska, kot tudi še mnogi drugi, toda v največji meri sta me zaznamovala in navdihnila Seamus Heaney in Jorge Luis Borges. Kar se tiče pesnikov, ki pišejo v malajalščini, pa so zame še posebej pomembni R. Ramachandran, M.Govindan, Ayyappa Panikker and K.Satchidanandan.
Za sodobno malajalsko poezijo naj bi bila značilna pozornost na obliko in jezik, pri čemer veliko pesnikov uporablja vsakdanji jezik v svojih pesmih. Žal ne znam malajalsko, toda po prevodih tvojih pesmi, bi sklepal, da je tudi njihov jezik blizu jeziku vsakdana, vendar pa je hkrati tvoja poezija polna podob, ki vsaj občasno presegajo realistično podobo …
Stara in zgodnja malajalska poezija je bila pisana v strogih metričnih oblikah. V devetdesetih pa se je zgodila sprememba. Vpliv različnih kultur, zavest o diskriminaciji, politiki, a tudi druge umetniške smeri so utrle pot poeziji, ki jo lahko piše vsak, s čimer je v našo poezijo vstopil vsakdanji jezik. Književnost je gorivo za zgodovino in mi imamo zgodovino, bogato s podobami in liki. Mislim, da so podobe, slike hkrati bolj realistične in bolj emocionalne, kot pa misli, izražene z besedami. Podobe nagovarjajo naša čutila vida, zvoka, okusa, dotika in vonja. Življenje je polno dogajanja, je polno različnih dogodkov in pesem je povečana ali filtrirana podoba le-teh. Raje kot metaforo imam metonimijo.
Kaj je pri pisanju zate večji izziv, oblika ali vsebina?
Vsebina mi ni izziv. Oblika je pomembna, toda ne moremo vsake oblike uporabiti za vsako vsebino. Obstajajo vsebine, ki jih je zelo težko upesniti. Zato moramo pesniki vedno znova iskati in izumljati nove oblike, da bi te vsebine lahko izrazili. Pri tem lahko gremo v smer dramatike, grafičnosti oziroma vizualne poezije, lahko v smer novinarskega poročanja ali pa si pomagamo celo z računalniškim jezikom. Nenazadnje živimo v dobi vizualnih medijev.
Pišeš poezijo in pišeš o poeziji. Kaj ti prinaša pisanje in razmišljanje o poeziji drugih?
Pravzaprav o poeziji drugih nisem veliko pisal. Starejšo poezijo sem začel brati zato, da bi videl, kje se nahajam sam, trenutno pa se bolj posvečan branju pesnikov in pesnic, mlajših od sebe. Predkratkim pa sem res izrazil svoje poglede na poezijo, ki jo srečamo na družabnih omrežjih. Pri pisanju se trudim, da tako poezija mojih predhodnikov kot mlajših avtorjev, avtoric ne bi pretirano vplivala na moje lastno pisanje. Če pesnik piše o poeziji drugih pesnikov, bo vedno pisal v skladu s svojimi pogledi in opažanji o lastni poeziji.
Prebral sem, da sta v sodobni malajalski poeziji v ospredju dva trenda: ženska pisava in dalitska poezija. Ali se strinjaš s tem? In ali lahko na kratko opišeš oba trenda in svoj odnos do njiju?
Sem proti kakršnemukoli predalčkanju pezije. Tlačene in zatirane imamo v vsaki družbi. V naši družbi obstaja kastna diskriminacija in okrutno zatiranje žensk. Ta vprašanja naslavljajo vse, ki se zavzemajo za človečnost, humanost. Vsakdo lahko piše za zatirane, če tako čuti, ne da bi se ga pri tem opredelilo kot dalita ali žensko. Ženska poezija se je lep čas ukvarjala z vprašanjem telesa, telesnosti, dalitska pa se je osredinjala na temno preteklost. Oboje je pripeljalo do ponavljajočega se pesništva. Po mojem mnenju mora poezija izstopiti iz okvira repetativnosti in v zadnjem obdobju opažam zelo prodorne spremembe v takšni smeri v obeh trendih.
Zahvaljujoč novim medijem (svetovnemu spletu in družabnim omrežjem) se poezija vrača med bralstvo – vsaj tako sam vidim današnjo situacijo. Vseeno pa vsaj v Sloveniji poezija praktično ni več navzoča v javnosti, ali bolje rečeno, le redko še naletimo nanjo v osrednjih medijih (največjih časopisih, na televizijah …). Kakšen je položaj poezije v Indiji in še posebej na področju, kjer je večinski jezik malajalščina?
V Indiji je še vedno prostor za pesništvo v tiskanih medijih, še vedno izhajajo tiskane pesniške zbirke. Toda počasi se že opažajo spremembe, poezija se vse bolj seli na svetovni splet, na spletne revije in zasebne bloge. Danes je tako glavna platforma za malajalsko poezijo Facebook. Tu najdeš povezave tako do tiskanih pesniških knjig, kot do spletnih revij in e-knjig. Na Facebooku srečamo res na stotine pesniških profilov. Nagel porast družabnih omrežij je ponudil prostor številnim pesnikom, ki niso mogli svojih pesmi objaviti v tiskani obliki. In med njimi najdemo kar nekaj odličnih pesnikov, pesnic. Ti avtorji, avtorice niso več odvisni od osrednjih tiskanih medijev. Prav tako so se pojavili novi založniki, ki objavljajo te nove pesnike, pesnice. To je za malajalsko poezijo vsekakor zelo dobro, četudi sem ter tja naletimo na kak “ponarejen kovanec”. Toda resni bralci seveda znajo odbrati zrnje od plev.
Kako vidiš vlogo poezije v sodobnem svetu? Kakšen naj bi bil njen namen? In ali poezija sploh ima oziroma mora imeti kak namen?
Poezija ne more spremeniti sveta ali človeštva. Toda svet brez poezije bi bil kaotičen. Poezija zato mora biti tu, saj ni stvar sovraštva, ampak ljubezni, ni stvar nasilja, ampak sočutja. Poezija pomaga vzdrževati stike med ljudmi. Ponuja nove načine mišljenja praktično o vsem. S svojo intimnostjo lahko vpliva na vse generacije. Vloga poezije je, da nima nobene vloge, razen te, da je, da obstaja v človeški vrsti. Toda to je pomembnejše od slehernega družbenega komentarja. Poezija je lahko naša spremljevalka, ki razvija našo družbeno zavest, da mislimo kritično, da nam omogoča, da se počutimo ljudi. Mislim, da se bo njena vloga neprestano spreminjala in prilagajala. Poezija nas dela žive.
Pogovarjal se je Peter Semolič
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved
- Peter Semolič: Let skozi noč (o pesmi Barbare Jurša “Nočni let”) - 4. 10. 2024
- Pogovor z Barbaro Jurša - 1. 10. 2024
- Peter Semolič: Samota na ozadju zgodovine (o Razstreljenih sonetih Krištofa Dovjaka) - 24. 7. 2024