Pred kratkim ti je izšel pesniški prvenec »Furlanka je dvignila krilo«. K zbirki se bova še vrnila, a tu naj služi kot izhodišče za prvo vprašanje: prihajaš s slovenskega jezikovnega obrobja. Na kakšen način doživljaš pri pisanju poezije razliko med narečjem in knjižno slovenščino? Spomnim se nekega hrvaškega istrskega pesnika, ki je nekoč dejal, da takrat, ko piše v istrskem narečju, jezik doživlja popolnoma drugače kot takrat, ko piše v knjižni hrvaščini. In ne nazadnje gre tudi pri naslovu tvoje zbirke za narečni, briški idiom …
Naslov moje knjige Furlanka je dvignila krilo je vremenska napoved izboljšanja vremena po hudo nevihtno-deževnem dnevu, ko zvečer spod temnih oblakov na zahodu posije rdeča svetloba. To doživetje je nekajminutno in je zelo močno. Tedaj se v Brdih reče, da je furlanka dvignila krila, in se ve, da od nekdaj tudi drži napoved, da bo naslednji dan lepo vreme. Italijani temu rečejo Rosso di sera bel tempo si spera. Tista močna (morda tudi nepričakovana, četudi tako težko želena) svetloba je skrivnostna in nosi sporočilo. Moč je v doživetju. Furlanka ti tako odgrizne jezik, onemiš, ostaneš brez besed, ker je narava tako neskončno večja od človeka. In tedaj se rodi glas, iz tega razpiranja, iz te zamaknjenosti in hkrati pristnosti tu in zdaj. Glas pričuje.
Ko ustvarjam poezijo, se intenzivno ukvarjam s tvarino, ki jo običajno dojemam širše kot jezikovno, s celim telesom: razumom, duhom, dušo, korpom … In »tisto« prestavim v drugo dimenzijo, ki je pesemsko telo, narejeno iz pesniškega jezika. Jezik mi je sredstvo.
Ko odpadejo vse vloge, ki so se nam, naravno, tekom življenja nabrale, in s tem tudi registri jezika, govorimo materinščino. Tudi jaz. Moja materinščina, gornjecerovščina, je jezik mojega otroštva in intenzivnega doživljanja. Po eni strani je presiromašna za pesem, po drugi strani mojo pesniško govorico bogati z izrazi, ki jih knjižna slovenščina nima. In kakor »furlanka je dvignila krila«, pregovor in idiom, nosi sporočilo v doživetju meteorološkega pojava, to je nenadne spremembe, ki je obenem napoved, ko se v slabem vremenu tam, kjer je običajno sončni zahod, pojavi rdeča svetloba, tako nosi vsak izraz iz moje materinščine v moj pesniški jezik koncentrat doživetja.
Kadar gostim pesnike iz Beneške Slovenije, Rezije, tedaj del moje materinščine začutim še posebej močno. Da bi pisala samo v moji materinščini, je nemogoče. Z njo lahko izražam preproste, a globoke resnice. Vendar je moje doživljanje sveta bolj kompleksno in polno vprašanj, ne odgovorov, s tem je tudi zdajšnji moj jezik kompleksnejši. Moj sin pravi, da je moj govorjeni jezik iz knjig, torej knjižni. Morda zato, ker je že mnogo zame avtentičnih, naravnih izrazov v teh tridesetih letih dobilo predznak raba peša. Ampak to je moj jezik.
Odnos med poezijo in jezikom odpira kar nekaj vprašanj, med drugim tudi vprašanje, ali je poezija isto kot jezik ali pa je nekaj popolnoma drugega, nekaj kar stoji pred jezikom? Kako ti doživljaš to razmerje?
Jezik doživljam kot sredstvo sporazumevanja, poezijo kot obliko sporočanja. Pesniški jezik je zame sredstvo za prenos oblikovane tvarine v pesem, pesemsko obliko, pesemsko sporočilo. Vendar je treba te izraze pojasniti. Pesemska oblika kot materialni skupek vrstic in naslova, kot telo. Ki, kadar je ne samo napravljena, ampak tudi ustvarjena, utripa, je živo. Tu pa se od tehničnega videza pesmi, ki je v komunikacijskem smislu sporočilo, že pomikamo v snovno razsežnost besedila, ki je v mojem pojmovniku prostor pesmi, to je večravninska razsežnost, ki jo pesem razpre. Poezija pa je poskus ubeseditve v pesmi. Poezija je pred jezikom, je tudi v reži med besedami in zna tudi presenetiti, pokukati tam, kamor ustvarjalec zavestno ne seže, zato pravim, da ga predhodi, je pametnejša od pesnika. Ni vsaka pesem poezija. Tudi ni vsaka pesem živa. In ni vsako besedilo pesem. A ustvarjalec vseh teh analitičnih razčlemb ne izvaja, temveč koncepte, prepričanja združi v skupek, ki mu rečemo občutek za pesem; in če je iskren do sebe, začuti, kdaj je to to, kdaj je pesem samostojno in prostostoječe telo, kdaj je pesemsko besedilo prigodnica, kdaj je pesemski fragment oživljen šele tedaj, ko je postavljen v pesemski kontekst tako cikla kakor pesniške zbirke ali knjige.
Kje in kdaj in na kakšen način je v tvoje življenje vstopila poezija? Kdo so bili pesniki in pesnice, ki so te nagovorili ob tvojih pesniških začetkih? In kakšen odnos imaš do njih oziroma do njihovega pisanja danes?
Poezija kot razsežnost je po mojem mnenju vame prihajala že v zgodnjem otroštvu v cerkvi in v naravi ter ob drugih pogostih dolgočasenjih. Ko se je čas upočasnil, ko se je moj fokus od okolice osredinil v nek mikrokozmos, motrenje detajla iz okolice ali ukvarjanje z doživetim drobcem. Ob tem so se mi sprožala vprašanja, ki nimajo kratkega ali jasnega ali sploh odgovora. V predšolskem obdobju sem neko nedeljsko jutro tako močno stiskala veke, da sem videla žareče utripajoče krogle in starše spraševala o vesoljskih razsežnostih, kdo bi bila jaz, če se ne bi rodila, kje bi bila in kako se počutiš, če nisi, torej če nisi ti, in kako, če si mrtev, ter kako, če te ni. S šalo lahko strnem, da je moj oče zgodaj osivel, in čeprav je genetsko pogojeno, sem za kak siv las gotovo zaslužna tudi jaz. Spomnim se ponavljajočega se nedeljskega prizora iz zgodnjega otroštva: moj stric, tedaj študent, zleknjen v naslanjač, vedno s knjigo med dlanmi. Mamina mama je oboževala pesmi in jih znala na izust, tako da sem ob nedeljah pogosto poslušala ljudske, nabožne in partizanske pesmi, oboževala je Gregorčiča. Mamin oče pa me je obsipaval s francoščino – ne vem, kaj je govoril. Ob obojem mi je bilo bolj kot kaj drugega rahlo nelagodno. Pa vseeno sem že od začetka osnovne šole tudi jaz nastopala s pesmicami drugih in tudi pisala. Pesmice so bile tudi objavljene. Ob likanju in drugih rutiniranih opravilih sva z mamo kovali verze. Strašno se je trudila z rimo. Sama pa rime nisem nikoli marala. Učiteljice so kaj popravile v rimo, vendar opažam, ko mi kdaj kaj pride pod roko, da sem že tedaj imela nek prepoznaven zasuk (v nepravilnost).
Poezija kot literarna umetnost pa se me je dotaknila zares v gimnaziji. Kajetan Kovič, Svetlana Makarovič, Dane Zajc, na fakulteti Gregor Strniša. Gimnazijska prijateljica mi je podarila sveže Bizantinske rože mladega pesnika Petra Semoliča. Ob prebiranju novih knjig slovenske poezije si je med študijem prostor v mojem srcu izborila Reka Uroša Zupana. Tedaj sem spoznala, da četudi se bom posvetila antropologiji, saj mi je bilo raziskovanje s profesorjem Iztokom Saksida – Saxom osupljivo, bo poezija del mojega življenja. Obrnilo se je že tako, da je, znaten. Čeprav so mi še zdaj duhovni teksti, mogočni evangeliji in berila iz Biblije, nenadkriljivi.
Si pesnica in kritičarka. Sta zate poezija in kritika dva popolnoma ločena svetova ali se vendarle dopolnjujeta? In še, kakšno je tvoje mnenje o današnji kritiki v Sloveniji?
Poezija in kritika zame nista ločena svetova. Le moj naklon je drugačen. Se zgodi, da med študijem za kritiko, torej med procesom vstopanja v pesemska besedila in poezijo nekoga ter med precej analitičnim in kasneje sintetičnim zaokroževanjem refleksije na neko knjigo potrka verz, utrinek, ki je včasih tudi komunikacija s poezijo, o kateri pišem. In namesto generične, vzvišene sodbe v kritiško-analitičnem jeziku zapišem isto sodbo v bolj pesniško-metaforični maniri. Zato bližino obeh, kritike in poezije, uporabim za moje polje refleksije o neki knjigi.
Kadar intenzivno pišem kritiko, kritik ne berem veliko, sploh pa ne o knjigi, o kateri pišem, saj želim ostati, kolikor se seveda da, nekontaminirana z mnenji drugih. Zato je zame kritika svojevrstno potovanje po svetovih drugih. Seveda ob zavedanju, da potovalec zavestno in nezavedno določa, kaj se ga bo dotaknilo; in kaj bo opazil, je odraz njegove popotne malhe.
Trideset let živimo v demokraciji in pesniškem pluralizmu, govorimo o vzniku avtopoetik in mikropoetik, od avtoritarnih pristopov (pri vzgoji) se trideset let večinoma obračamo v nehierarhijski model soodgovornosti itd., po drugi strani pa nekateri še vedno slavijo in častijo vidmarjevski slog vzvišenih razsodb, jasna vrednotenja, ostre zaključke ter tarnajo, da gre kritiki slabo. Če obstajajo šablona, normativi, se po normativih, določenih od pristojnih strokovnjakov, ocenjuje, kakor pravi Dane Zajc v pesmi Ocenjevalci. In se tako dela tudi še danes. Tu je mesto paradoksa. Če imamo demokratični pesniški pluralizem, bi moral biti tudi sopotniški, vzporedni diskurz o poeziji neavtoritaren in stremeti bi moral k dotikalnicam, ne pa da strelja mimobežnice. Zato je mitiziranje kritike v stilu »samo eden je Vidmar« anahronistično in bi moralo biti pasé. Zato gre moj premislek o pesniški kritiki danes v smeri hibridizacije in modifikacije žanra.
Že leta pripravljaš zagotovo ene najzanimivejših literarnih dogodkov v Sloveniji, kot sta na primer »Pesniški tandem« ali pa »Literatura v živo – AD HOC«. Vprašanje je preprosto: zakaj? Seveda v mojem vprašanju odmeva tudi znameniti Hölderlinov verz o pesnikih v ubožnem času …
Hvala za pohvalo. Strinjam se s teboj.
Mesečni cikel Na pesniškem tandemu je imel 13. marca 2022 10 let. Prvega sem speljala 2013. 13. maja 2022 je bil na sporedu 80. Tandem. V vsaki ediciji se srečata dve pesniški imeni. Starejše ime izberem jaz, ta pa izbere sogovornico oziroma sogovornika. Vsako popotovanje je svojevrstna dogodivščina ob branju in pogovarjanju o vprašanjih poezije in prostora ter prostora pesmi. Zakaj? Iz želje po vzpostavitvi javnega prostora za pesniški diskurz med generacijami, med uveljavljenimi in manj poznanimi, med temi, ki se radi berejo, pa ne vedo, da se berejo, in navsezadnje zato, ker se mi je zdelo demokratično, da dobi uveljavljeno pesniško ime selektorski glas in z izbiro nekomu omogoči pesniško izpostavitev, saj vemo, da se medijski prostor neizmerno ukalupljeno oži in manjša. Torej gre za cikel pesniške (samo)refleksije. Zakaj? Zato, da bi nad literarnimi krogotočji v Ljubljani spletli vezi tudi s pesniki, ki delujejo in kotirajo bodisi bolj zaprti po večjih krajih v Sloveniji bodisi v zamejstvu in celo tujini. Moji gostje so bili od Fabjana Hafnerja, Cvetke Lipuš do Marine Cernetig, Renata Quaglie, goriškega Jurija Paljka, tržaških Marija Čuka, Marka Kravosa, od Andreja Medveda do Ferija Lainščka, od Boruta Petroviča Vernikova, Milana Petka Levokova, Mance Košir, Dejana Kosa, Davida Bandlja do Uroša Zupana, Milana Jesiha, Milana Dekleve, Vena Tauferja … in recimo Petra Kolška. In od Veronike Dintinjana do Natalije Milovanović. Približno 160 imen se je zvrstilo. Vse je posneto in v arhivu Trubarjeve hiše literature – Mestne knjižnice Ljubljana.
Ideja o sinergijskem ciklu AD HOC pa je povsem nekaj drugega. Gre za kreativni cikel, performans. Že osmo leto izvajam te dogodke (v smislu dogoditi se) v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani in na gostovanjih drugod po Sloveniji. Do konca 2019 sem projekt izvajala pod LUD Literatura, kjer sem bila 15 let koordinatorica programa Literatura v živo, od 2020 pa v sodelovanju s KUD AAC Zrakogled iz Kopra. To pomlad bo na vrsti 50. Ad hoc. Prvega smo izvedli na nekdanjem uredništvu Literature 31. oktobra 2014, na dan reformacije. Ampak samo enega, ker je sejna soba oziroma dvorana pokala po šivih in je bila selitev v večje prostore nujna. Izhodišče je poezija, izbrane pesmi dveh. Po avtorski interpretaciji sledi sinergijski odziv v glasbeni improvizaciji in ob sočasnem lomu v likovno upodobitev, projicirano na veliko platno. AD HOC je špica, je vrhunski cikel povezovanja treh umetniških jezikov in ustvarjalcev na teh poljih ustvarjalnosti. In bi si zaslužil večji medijski odziv in znatno podporo na državnih razpisih. Seveda že ima posnemovalce, ki si lastijo prvenstvo. S posnemovalci ni nič narobe, z drugim pa. Ampak to je že druga zgodba.
Zakaj? Čemu? Ne gre za hudo koncipiranje, gre za razvoj. Od 2005 sem se posvečala spoju poezije in glasbe, iskala akterje in spletala povezovanja. Potem se mi je nekega dne v Brdih porodila ta ideja in začutila sem jo kot utripanje rdečih žarečih krogel. Številni se ji priklanjajo s pohvalami, gostovali smo po različnih koncih, v Mariboru smo imeli izborno razstavo del s katalogom. Že sedmo leto prvi petek v decembru gostimo makedonskega pesnika. Letos bo z nami Slave Gjorgjo Dimoski, pomembno ime makedonskega pesništva, nekdanji predsednik UO festivala Struški večeri poezije in član makedonskega centra PEN. Prva gostja Snežana Stojčevska je bila nad konceptom in izvedbo popolnoma navdušena in je to tudi izpostavila v intervjuju za Koridor. Prav zato so sledili še, nič bolj ravnodušni, Ivan Šopov, Zvonko Taneski, Stefan Markovski, dve leti makedonskega gostovanja zaradi koronskih razmer nismo mogli izvesti, čeprav smo načrtovali večer z Eleno Prendžovo. Manj podpore pa sva bila deležna cikel in jaz doma.
Pri »Literaturi v živo – AD HOC« poezijo povezuješ z drugimi umetnostmi in tudi v tvoji zbirki ob pesmih, ki so posvečene različnim pesnicam in pesnikom, najdem pesmi, ki se »ozirajo« onkraj pesniškega polja, k drugim umetnostim, predvsem h glasbi in slikarstvu. Kako vidiš razmerja med posamičnimi umetnostmi? So te izraz istega ali med njimi vendarle obstajajo razlike, ki gredo globlje od zgolj načina izdelave »umetniškega predmeta«?
Tisto, kar mi predstavlja poezijo, mi je bližje umetniški fotografiji ali art filmu kakor prozi. Drobci kratke proze, ki so blizu mojemu razmišljanju, me lahko navdahnejo do te mere, da so mi poriv ali bergla pri hoji do končne podobe pesmi. V ospredju ni zgodba, ampak ostrovizor izseka. Glasba kot abstraktnejša umetnost me lahko navdihuje, pomaga zapeljati tja, kjer se nekaj neti, potem lahko lažje dostopam ali zagrabim. Poljska režiser Krzysztof Kieslowski in skladatelj Zbigniew Preisner sta gotovo pustil neko sled v meni. Ko je bila Genova leta 2004 evropska prestolnica kulture, smo silvestrovali v muzeju in med ogledovanjem razstav je nastal snop pesemskih zapiskov, beležnica je žal založena ali zaradi selitev izgubljena. Je pa v reviji Sodobnost leta 2015 objavljen cikel pesmi Naseli me, znova ob obisku Pompidouja v Parizu pomladi leta 2014. Ogledala sem si mnogo, a razstava Martiala Raysseja me je navdahnila. Zgodi se – ne bi rekla, da le stik, ampak – srečanje. Pa Rothko v Tate Modern v Londonu mi je poleg drugih prišel blizu in me naselil. V zbirki Furlanka je dvignila krilo je izpričano v pesmi Rojstvo. V pesmi Predmetom komuniciram poleg z zbirko Predmeti Marka Pogačarja tudi z meni ljubo ameriško kantavtorico Cat Power. Takoj po koncertu ob Lebičevi 80-letnici konec avgusta sem zapisovala Bele svetlobe, ki so se netile že med počitnikovanjem in v osami v Dalmaciji julija 2014. Predbesedno, predglasbeno, predlikovno je lahko sorodno, celo zelo podobno ali isto, ampak sredstvo ima vsaka umetniška zvrst drugo. Lahko pa imata glasbenik in pesnik soroden postopek, celo bolj soroden od dveh pesnikov. Učinkovanja so tudi v nasprotno smer. In to me veseli. Na moje pesmi sta nastali vizualiji Mitje Ficka in Petra Škerla. Ne da bi vedela pa so moje pesmi navdihnile skladateljico in pianistko Ingrid Mačus in skladatelja Tomaža Sveteta, nagrajenca Prešernovega sklada. Ingridine skladbe sem na festivalih slišala, Svetetovo uglasbitev poezije pa v živo žal ne. Izvedena je bila avgusta 2021 v okviru festivala Carinthischer Sommer v Avstriji. Pri zdajšnjem glasbenem ustvarjanju za mariborsko Opero uporablja Svete pesem Temna tišina in nekatere novejše. Z Ingrid Mačus sva se spoznali prek moje poezije in druga na drugo vplivali – nastala je vez, ne iz odločitve, ampak kot naravna posledica. Sicer je tudi glasbena kritičarka, vendar je v mojo poezijo preniknila bolj kot marsikateri literarni kritik. In prav to je bila nemalokdaj izjava pesnikov na Ad hocu, namreč da ga je likovnik ali glasbenik bolje razbral kakor literarna srenja. Naj ugibam … morda zato, ker so neobremenjeni s pesniško recepcijo na Slovenskem.
Podvprašanje k prejšnjemu vprašanju bi bilo morda lahko vprašanje o razmerju med tehniko in navdihom. Kako pišeš pesmi?
Ločujem med delanjem in ustvarjanjem pesmi. Delati pesem je zapisovati in popravljati, piliti. To je časovno določljivo in bi zato lahko rekla, da ima pesem neko kronologijo nastanka. Drugo pa je geneza, pa tudi genealogija pesmi – to pomeni, da korenine nastanka neke pesmi lahko sežejo globoko nazaj, v predzavedno, in daleč stran, v nezavedno. Torej vsaka pesem je stara, kolikor sem stara jaz, ko jo zapišem in lahko mnogo kasneje še popravljam in v nekem trenutku za neko objavo dokončam. Sicer pa se mi zdi, da se mi redke pesmi zgodijo kot dokončano telo. Kakor se človeško, se tudi pesemsko telo spreminja.
Izraz pisati pesmi zahteva odgovor, ki ga lahko podam, saj pesmi res »pišem«, zapišem na papir, na odprte ovojnice, zanikrne piltke. In ti so povsod, in tudi založeni, izgubljeni. Tista, ki jo dolgo gnetem v glavi, jo znam na pamet. Vsaj tedaj. Potem nekega dne zapiske na papirju pretipkam in uredim ter pustim odležati. Ko me neka notranja nuja pokliče, se k pesmim vrnem in oblikujem cikel za revijalno objavo. Nikoli se ne usedem in si rečem, da bom napisala pesem, nikoli. Pri meni nastajajo misli in jih oblikujem bodisi med hojo, na kolesu, pri rutinskih hišnih opravilih. Ko so pesmi objavljene, niso nikoli nove.
Ločim dve fazi: prvo predstavljata kreativnost in navdih, drugo pa osredinjenost. Veliko kreativnih zasnutkov se zgodi v Brdih, ti se pravzaprav lahko zgodijo kjer koli. Temu bi lahko rekla tudi navdih. Ustreza mi zračen prostor z zame lepim razgledom, opazila sem, da pri takšnih pogojih lažje delam. Dve tretjini mojega pogleda za ljubljansko pisalno mizo predstavlja nebo, lahko opazujem oblake, premikanje … Pomembna pa je tudi zbranost, fokusacija, osredinjenost na tvarino, ki jo je kasneje treba izbrusiti; za to slednje, v končni fazi tudi postprodukcijo pesmi pred objavo v revijah, na radiu ali v knjigi, pa potrebujem mir, odmik, osrediščenost na snov in delo, tudi rok. To lažje dosežem, če sem v samoti oziroma nemotena od zunanjih dejavnikov, vsaj na začetku, ko se koncentriranje šele začenja. Ko padem noter in sem prežeta in lucidno zaznavam, kaj želim narediti, tedaj me manj motijo zunanji dražljaji. Ker imam sina in psa, je moja ustvarjalna samota samota znotraj mojega mikrokozmosa, čisto zares se od njiju ne odmaknem, se pa pred zunanjim svetom in množičnejšimi socialnimi stiki.
Kar nekaj tvojih pesmi v zbirki bi lahko vsaj pogojno označil za angažirane pesmi. Seveda imam pravico do lastnega branja tvoje poezije, me pa zanima, ali se strinjaš z mojo trditvijo. In dalje, kaj meniš o angažirani poeziji? Kdaj je neka pesem angažirana? Kaj pravzaprav je oziroma naj bi bila angažirana poezija?
Strinjam se, moje pesmi odražajo zavzetost avtorice za določen naklon v življenje.
Pomembno je, kako definiramo angažiranost. Kaj nekomu pomeni angažiranost in kako se angažma odraža v pesemskem besedilu. Namreč, odvisno je, kako zakorelirata angažma in osebni slog. Močna in neposredno izražena zavzetost je hitro blizu revoltu in se giblje po tankem robu, neopazno hitro lahko zgrmi v plakatarsko, stavkaško, vstajno pesemsko besedilo. V osnovni šoli me je zaznamovala Kajuhova pesem Samo milijon nas je in še zdaj jo znan na pamet. Dobra pesem. Naslovljena je, zdaj sem pogledala, Slovenska pesem. Tega pa si nisem zapomnila. Dobre pesmi ne zmoti predznak angažirana, ki je v našem prostoru večinoma vzet z negativnim predznakom ali vsaj malo pejorativnim pridihom. Res je, kar nekaj poezije, ki se ima za angažirano, mi ni blizu. Niti ne vem, če je vse tisto po mojih merilih poezija. Všeč mi je bistroumen angažma, ostrovidno sporočilo, asketizem. Pesem je lahko tudi oziroma je politično dejanje, vendar ne v smislu dnevne politike ali ideologije. Nekatera besedila se imajo za pesem, a ne vem, če so pesmi, so bolj pesmice z vulgarnim (v pomenu ljudskim) jezikom v smeri mečevanja, dvoboja, zoper agresijo z agresijo, z istim orožjem, istim jezikom, istim vzorcem, isto matrico. Nič drugačni od predmeta kritike. Pri bolj zadržanem in jezikovno kultiviranem avtorju pa angažirani verzi niso nesramni, žaljivi ali jezni, ampak odražajo odločno držo za ali proti nečemu. (Spomnim se, na primer, zbirke avtorice, za katero ne velja etiketa, da je angažirana, pa so me njene pesmi presenetile z držo – gre za zbirko Vse-stvar-je Bine Štampe Žmavc.)
Torej zame je pesem angažirana tedaj, ko se izreka do perečega in/ali aktualnega vprašanja (ne nujno v smislu dnevne politike) oziroma ko je v njeni vsebini moč prepoznati naklon, zavzetost, odnos do predmeta, ki ga obravnava, od svetovnega problema do pesniškega vprašanja.
Na eni strani angažiranost kot usmerjenost v aktualnost, sočasje (sočasnost), na drugi strani pa religioznost kot primer presežnega – priznam, da me je tvoja druga pesniška zbirka, Bog z mano, presenetila, ne toliko zaradi svoje religiozne dimenzije, kot zaradi momenta, zaradi katerega se mi zdi ta zbirka pomembna v kontekstu sodobne slovenske duhovne in ne le duhove poezije: zdi se mi, da pesmi iz zbirke ponujajo možen odgovor na vprašanje, kako misliti boga in govoriti z bogom v pregovorno brezbožnem času, in tudi, kako na pesniški način zapisati tak pogovor, ne da bi pri tem padli v past konfesionalnega ali novodobnega, new ageovskega pesništva …
Hvala lepa, me veseli. Da si opazil in to tudi ubesedil. Smer širjenja prostora pesmi in poezije kot razsežnosti je po moje horizontalno in obenem vertikalno. Običajno smo v točki tega preseka, zavedajoči se ali ne. Če je tako, kakor praviš, potem pomeni, da mi je uspelo narediti prav to, k čemur sem stremela. Na obeh dimenzijah, horizontali in vertikali, odtisniti ob zavedanju tradicije naš čas, spremenjen odnos do religioznosti, sekularizacijo, polemičnost, skepso, kritičnost, pa vendar duhovnost, skratka našo zahodno oziroma evropejsko evolutivno in evolucijsko stopnjo, ki sopostavlja verjetje v znanost in tehnološki razvoj ter obenem vero v presežno. Pesniška knjiga Bog z mano je izšla novembra 2019 in je bila zaradi koronskih omejitev vržena v življenje brez kopice predstavitev in javnih predstavitev, kakor se za knjigo spodobi. Doživela je dobre bralske odzive in odlično kritiško recepcijo, njeni deli so umeščeni v izbor pesmi pri Mladinski knjigi. Pa vseeno ji je bil po mojem kritiškem mnenju odmerjen preskromen odziv v javnosti in literarni srenji. V mnogočem je pomembno delo. Poleg tebe so to izpostavile tako kritičarki Tonja Jelen in Katarina Gomboc Čeh kakor tudi kritičarka v Slovenskem času, prilogi Družine. Tudi Miljano Cunta je to delo opazno prepričalo. Zaradi kritičnosti me je skrbelo, kako bodo delo sprejeli kristjani. Prav zato mi blagohoten in širokogruden sprejem v kritiki Zaupno prijateljstvo veliko pomeni. Dosežen je namen. Nisem si želela, da slovenski bralci ne bi zmogli sprejeti osebnega odnosa s presežnim, z Bogom. V vsakem primeru je Bog z mano večravninsko pesniško delo, ki odpira večdimenzionalno branje. Brez drznosti in tveganja ni blizu niti vernim niti zapriseženim ateistom. Zanimivo je, da se ga po svoje vsak najraje ogne, morda prav zaradi besede bog. Ampak to veliko pove o naši družbi in kulturi, o nas samih.
Navsezadnje pesmi lahko preberemo kot ljubezensko liriko. Govorka se pregovarja in prereka ter pogovarja s svojim »bogom«, ki ga po eni strani doživlja kot presežno v duhovnem svetu (nikakor ne institucionaliziarano ali indoktrinirano). In po drugi strani se govorka – z vso ironijo – pogovarja s človekom bogom z imenom Bog – kot »božjo mano«, ko zadeva ob trdovratni vsakdan in vrednot izpraznjeno družbeno klimo, napolnjeno s superegi. Odziv na današnji čas, ko se imamo za male, če ne celo velike bogove. Gre za nekakšen dvoslojni dialog vztrajanja in poguma v iskanju ravnovesja med tehnološkimi izzivi in modrostjo starih, verjetja v svetost umetnosti: si pesem in v pesem se povrneš, zato živi/piši odgovorno. Hkrati skuša dialog s humorjem doseči sproščeno distančnost do od zunaj vsiljenega strahu, ki se razrašča ob preveliki dostopnosti številnih informacij v medijih, človek tako postaja vse bolj anksiozen. Prav kritična misel in zavedanje odgovornosti sta nujna za stremljenje k presežku in presežnemu, za popolnost, h kateri človek stremi (pa sploh ne v fizičnem smislu, čeprav je prav to v ospredju) in ki je kot »krog, ki ga vsak nariše po svoje,« kakor pravim v eni od svojih pesmi. Pesem kot »prelom v telesu«, kakor pravim v pesmi Iniciacija, od tam namreč pride in tam jo začutimo, ko jo preberemo in nas naseli (in ne kot njegova korekcija). Vse to me je vodilo k Bogu z mano in tole sem si želela h knjigi pripisati – ker pa je knjiga izšla v zbirki Sončnice, je sledila formi knjižne zbirke.
Začela sva z jezikom in naj še končava z jezikom: ob tem, da si pesnica, kritičarka, organizatorka in voditeljica literarnih dogodkov, si tudi lektorica. Tako pesnik kot lektor se ukvarjata z jezikom, toda v čem se lektorski pristop k jeziku razlikuje od pesniškega? In še, kako se lotiš lektoriranja poezije, ki je vendarle specifičen govor? In ne nazadnje, v kolikšni meri in na kakšen način svojo lektorsko izkušnjo vključuješ v svoje pesniško snovanje?
Lektorski in pesniški pristop sta nasprotna, celo obratna. Če pesniški pristop mora v neznano, se tam izgubi in išče jezik in oblikuje svoj glas, mora biti lektorski pristop do jezika do določene mere ukalupljen v norme, ki so določene in se spreminjajo, a za časa veljave je njih uporaba odraz kultiviranosti pisca, govorca. Pri lektoriranju različnih besedil delujejo možgani analitično, sintetično in razmišljanje je do določene mere ukalupljeno. Od nekdaj, zadnje čase pa še prav posebno se rada posvečam le »lektoriranju« pesniških besedil, čemur pravim jezikovni pregled, celo jezikovni posvet. Namreč to delo razumem kot ponuditev še drugih možnosti pri izražanju, ki so morda celo skladnejše z normo, niso pa nujno v pesniškem smislu boljše, vendar so avtorju v premislek in ta se na koncu odloči, kako bo pisalo, saj je on avtor. Nekateri so tudi temu mojemu pristopu nasprotovali. Sama pa sem prepričana, da je pravi. Namreč lektor je samo servisna služba za informacije o pravopisu, aktualni normalizaciji jezika. Ni prav da posega v besedilo brez avtorjevega dovoljenja, kakor tudi ni prav, da v besedilo posega urednik brez avtorjeve privolitve.
Poezijo lektoriram tako, da jo berem in takoj označim vse, kar me zmoti, potem pa vanjo prenikam, da jo razumem, da ji pridem blizu, kakor pri kritiki, in potem se mi razkrije avtorjeva logika rabe jezika in zapisa. Šele nato se odločim, kaj so nujni pravopisni popravki, kaj so sugestije v obliki komentarja, kaj so priporočeni popravki. Zanimivo mi je delati z avtorji, na primer doc. dr. Marcello Potocco je prav izpostavil ta način dela za uspešnega v nekem strokovnem članku, še bolj zagonetno in izzivalno pa je lektorirati prevodno poezijo. Na neki način gre za skupinsko delo, saj prevajalec, urednik in lektor komunicirajo med seboj, še posebej je zanimivo, ko se v to komunikacijo vključi še avtor; in izkazalo se je že, da smo pri slovenski izdaji odkrili pomanjkljivosti ali napake, ki ob izdaji izvirnika niso bile uredniško in lektorsko opažene in za katere nam je bil avtor hvaležen, npr. Immanuel Mifsud, če se spomniš. Ti si prepoznal ta način dela za primernega, čeprav sem te vsakič pustila čakati. In za to se ti opravičujem. In tudi zahvaljujem: ob takšnih izkušnjah dela s poezijo napreduješ.
Večina pesmi se je zapisala v nekem obdobju, ko sem končala z rednim lektoriranjem neumetnostnih besedil, pa tudi umetnostnih besedil sem tedaj lektorirala manj. Lektorjem, vsaj meni, se besedilo, katero koli že je, če ga razumem, kaže v S-stavčni strukturi, stopenjsko, torej z vejicami in drugimi ločili. Zelo analitično … Namreč lektoriranje je »regula« in delanje pesmi je »kontra regula«. Torej izstopiti iz pravil in generičnega v partikularno, svojo izkušnjo s tvarino ali s svojim jezikom se dotakniti snovi in jo obdelati. V vsakem primeru je osebni podpis, pečat, čeprav pesem ni (ozko razumljeno) avtobiografska, ampak domuje v avtorjevi fantazijski resničnosti. V vsakem primeru je avtor zraven. Torej, zame je pogoj za ustvarjanje (tako idejno-zasnovne ravni kakor tudi pesemskega zapisa) osvoboditev od norme, konvencije v najširšem smislu. Jezikovno in jezikoslovno znanje pa se kaže prav v zapisu, ki noče biti na videz čist, urejen, obči, ampak se posluži bodisi kopičenja (esejiziranje) bodisi redukcije. Elipsa, izpust je moj naravni pesniški naklon. Mnogi ga razumejo, nekateri pa žal elips ne opazijo in jih ne prepoznajo, ampak v tem štorastem, okleščenem izrekanju vidijo napako.
Ne morem biti kratka, tudi jaz imam kaj povedati, pa me redko kdaj kdo kaj zares vpraša. Hvala, da si me ti, Peter Semolič.
Pogovarjal se je Peter Semolič
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved
- Peter Semolič: Let skozi noč (o pesmi Barbare Jurša “Nočni let”) - 4. 10. 2024
- Pogovor z Barbaro Jurša - 1. 10. 2024
- Peter Semolič: Samota na ozadju zgodovine (o Razstreljenih sonetih Krištofa Dovjaka) - 24. 7. 2024