Izdala si dve pesniški zbirki, Povratna karta in Osebni pejsaž. Kakšna je pot do izdaje knjige? Prvo zbirko si izdala v okviru zmage na natečaju za najboljši nenatisnjeni rokopis v Drenovcih.
Menim, da je lažje izdati knjigo, kot jo je morda bilo prej, ampak to ne pomeni, da bo tista knjiga prišla do knjigarne, knjižnice, do bralcev. Pisanje je zelo osamljeno delo in edina resna interakcija, ki jo pisatelj lahko ustvarja z zunanjim svetom, je tista z bralci. Moja osebna izkušnja je, da je zelo težko objaviti knjigo poezije pri kaki “boljši” založbi, to pa je moja osebna izkušnja. Mislim, da ne obstaja resni “književni marketing” na Hrvaškem.
V svojim pesmih pogosto tematiziraš telo. Telo, ki rojeva, telo po operaciji hrbtenice. Kaj ti pomeni telo v vsakdanjem življenju in v poeziji?
Na nek način sem obsedena s tematiko telesa zaradi lastne izkušnje, ki me je zaznamovala. Namreč pri 11 letih so mi diagnosticirali skoliozo. V puberteti se v svojem telesu nisem počutila prijetno. Ironično, zaradi skolioze sem se do neke mere sprejela takšno, kot sem. V zadnjem času je na hrvaški pesniški sceni zelo prisotna t. i. feministična poezija. Mislim, da je zelo pomembno, da se pesnice oziroma vse ženske počutijo svobodne, da govorijo o svojih izkušnjah, o svoji telesnosti, ker je to, enostavno – velik del ženskega življenja.
Koliko ti je pisanje o telesu pomagalo pri sprejetju lastnega telesa?
Del moje knjige, ki se imenuje telo, predstavlja deloma soočanje z lastnim telesom, vendar tudi soočanje z družbo, ki pogosto oblikuje našo percepcijo telesnosti. Samo pisanje je bilo v nekem smislu proces sprejetja.
In kako socialna omrežja vplivajo na tvoje pisanje?
Mislim, da je pomembno pisati o socialnih medijih in njihovem vplivu na naše življenje. Pred njimi ne moremo pobegniti, kot tudi ne pred temami, povezanimi s korono. Napisala sem kratko zgodbo o nezdravi zvezi, ki so jo požrla družbena omrežja. Zdi se mi, da je simbioza med ljudmi in socialnimi mediji hkrati zanimiva in grozljiva. Ne maram koncepta poezije instagrama, ker deluje le s kratkimi verzi in je namenjen hitremu pogovarjanju med brskanjem po virih novic. Pripadam generacijam blogov, res dolgo sem imela svoj blog, zdaj pa razmišljam o novem. Zdaj je blog nekako »stara šola«, vendar želim pisati daljše objave in ne biti omejena na določeno število besed. Všeč mi je misel, da bi imeli svoj virtualni prostor, kjer bi se lahko izrazili in imeli svojo skupino bralcev. Zdi se mi bolj naravno kot da imam »palec gor« ali »srce«.
Kateri avtorji vplivajo nate in zakaj?
To pa je vedno težko vprašanje! Kar se tiče proze, moram priznati, da je velik vpliv name imel Orhan Pamuk. Po branju njegovih romanov sem potovala v Istanbul, začela sem se učiti turščino, enostavno je v meni prebudil zanimanje za drugo kulturo, o kateri nisem veliko vedela. Kar se tiče poezije, rada berem poezijo Ivane Bodrožić, Branislava Oblučarja, Lidije Deduš, pa tudi slovenske pesnike, kot sta Ana Pepelnik in Primož Čučnik. Zelo sem srečna, ker lahko berem poezijo tudi v originalu, v slovenščini ali bolgarščini, ker je to popolnoma drugačen občutek.
Trenutno prevajaš za različne TV programe. To je verjetno nekaj drugega kot prevajanje poezije. Kako poteka tvoj običajni delovni dan in ali si dobila kaj navdiha za ustvarjaje poezije v svojem delovnem času?
Moj delovni dan je dolgočasen, monoton – življenje pred zaslonom. Prevajanje je majhen del tega posla in na neki način kratki pobeg. Včasih, ko delam, razmišljam, kako bi lahko pisala scenarij za sitcom, ker imam le kolegice in imamo noro, popolnoma žensko dinamiko – vse komentiramo – od menstrualne skodelice do Šalamunove poezije. Moja služba je daleč od poezije, še najbližje prozi. 🙂
Iz tvoje prevajalske perspektive: kako vidiš sodobno slovensko poezijo, kaj bi recimo najraje prevajala? Omenila si Ano Pepelnik in Primoža Čučnika.
Zdi se mi, da v Sloveniji obstaja interes za poezijo, da pesniki imajo svoje bralce, mogoče zaradi Prešerna in literarne dediščine, ki jo predstavlja. Poezija oziroma Prešeren je dandanes mesto srečanja v Ljubljani. V Zagrebu pač nimamo osrednjega trga, ki bi bil posvečen pesniku/pesnici.
Rada bi prevajala Čučnikovo knjigo Sekira v medu ali morda novo verzijo Pesmi štirih. Mislim, da je branje slovenske sodobne poezije zelo vplivalo name. Ko sem jo brala, sem hkrati prevajala na papir, ki sem ga imela poleg knjige. Imela sem veliko željo, da bi tisto, kar sem pravkar prebrala, delila drugimi. Da bi pesem čim prej našla pot do čim večjega števila in da bi vsi uživali v odlični poeziji.
Pogovarjala se je Katja Gorečan
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Foto (c) Taja Kramberger
- Pogovor s Paulo Ćaćić - 8. 8. 2021
- Pogovor s Sophio Bekioti - 17. 10. 2019
- Katja Gorečan: V tem kotu je zdaj tvoja hči postala plesen - 18. 4. 2016