Priznati moram, da ne vem kaj dosti o nepalski poeziji, zato bi rad najin pogovor začel kar na tej točki. Ali mi lahko opišeš, katere so glavne značilnosti sodobne nepalske poezije?
Nepalska poezija je bila na svojem začetku močno zaznamovana s tradicijo sanskrtskih tekstov. To vzhodno literarno tradicijo se smatra za najstarejšo literarno tradicijo na svetu in večina tukajšnjih književnosti, kamor lahko vključimo nepalsko, indijsko in bengalsko književnost, je bila močno vplivana s strani sanskrtske tradicije, saj ne nazadnje vsi ti jeziki izhajajo prav iz sanskrta. Nepalska poezija se prične z nabožnimi pesmimi, imenovanimi »bhakti«. Lep del teh tekstov je jemal za osnovo hinduistične religiozne spise. Kasneje, ko je šla dežela skozi proces unifikacije, to je bilo v drugi polovici osemnajstega stoletja, in je Nepal postal moderna država, se je nabožno pesništvo umaknilo nacionalnemu, narodnostnemu pesništvu, za katerega so značilni heroični in patriotski motivi ter teme. Angleško nepalska vojna, ki je potekala med Britansko vzhodnoindijsko družbo in Nepalom v prvi četrtini devetnajstega stoletja, je še okrepila tovrstno pisanje. Tradicija nabožnega pesništva in tradicija nacionalnega in heroičnega pesništva sta potem za dolgo prevladali v nepalski poeziji. Nepal se je šele proti sredini dvajsetega stoletja, praktično po dekolonizaciji okoliških dežel (Nepal sam ni bil nikoli koloniziran), in po demokratični vstaji, odprl svetu in z njim vzpostavil diplomatske in kulturne odnose. S tem so nepalski pesniki in akademiki dobili dostop do zahodne književnosti in postopoma so pričeli z njenim prevajanjem. In to je bil trenutek, ko se je nepalska poezija izvila izpod dominacije sanskrtske tradicije in se preobrazila v to, čemur pravimo sodobna književnost. Na začetku se je sodobna nepalska poezija zgledovala predvsem pri literaturi iz obdobja romantike, kasneje pa so zaradi številnih političnih pretresov, ki jih je doživela nepalska družba, njeni glavni motivi postali želja ljudi po družbenih in političnih spremembah, kritika socialnih in političnih hudodelstev, a tudi narava, vpliv tehnologije na ljudi in medčloveške odnose ter izkušnje iz diaspore in vprašanje izseljevanja. Prav tako pa v nepalski poeziji najdemo tudi veliko eksperimentiranja z obliko in vsebino.
Nepalski pesniki danes pišejo v nepalščini in v angleščini. Kakšna je razlika med obema poezijama?
Materni jezik večine pesnikov v Nepalu je nepalščina. Tisti, ki pišejo v nepalščini, pristopajo k obdelavi motivov na bolj tradicionalen način. Morda si sposodijo kakšne elemente iz sanskrtske tradicije ali iz zahodne tradicije, a obdelali jih bodo tako, da se bodo prilegali lokalnemu kontekstu. Po drugi strani pa imajo pesniki in pisatelji, ki imajo za sabo angleške šole – so diplomanti angleščine ali univerzitetni profesorji, nekateri od njih pa so se še dodatno izobraževali na zahodnih univerzah – pri pisanju v mislih širšo internacionalno publiko in zato pristopajo v svojem pisanju k različnim motivom na drugačen način. Občasno slišimo kritike na račun nepalskih pesnikov in pisateljev, ki živijo v diaspori na Zahodu, češ da v svojem pisanju predstavljajo Nepal na »napačen način«. Najpogosteje te kritike govorijo o tem, da tovrstni pisatelji raje poskušajo ugajati okusu zahodne publike, kot pa da bi podali »avtentično« predstavo o Nepalu. Nepalski pisatelji, ki pišejo v nepalščini in tisti, ki pišejo v angleščini nam na nek način kažejo dve različni poti. Je pa pisanje v angleščini v Nepalu zelo sodoben pojav in zbirka teh tekstov še ni prav obsežna.
Kdaj in kako si sam posegel po peresu z namenom, da zapišeš pesem?
Pisanja poezije sem se lotil že v šoli. Pomembno pa je name vplivalo demokratično gibanje leta 1990. Takrat smo se pričeli zavedati, da s pisanjem lahko spreminjamo družbo. Zaradi konteksta, v katerem sem začel pisati, so tako v mojem pisanju v ospredju socialne in politične teme.
Pesniki s svojim delom vzpostavljamo določene tradicije. Kdo so tvoji pesniški »predniki«?
V nepalskih šolah smo se učili o klasičnih nepalskih pesnikih. Toda mene so veliko bolj pritegnili pesniki, kot so Laxmi Prasad Devkota, Bhupi Serchan in Gopal Prasad Rimal, ki so pisali pesmi z družbenimi in političnimi vsebinami. Zgodnejša nepalska poezija je bila pisana v strogih metričnih shemah, ki izhajajo iz sanskrtske tradicije, toda kasneje je najmočnejša poezija nastala v prostem verzu. Sam sem začel pisati poezijo v prostem verzu. Glede na to, da imam za sabo tudi študij angleške književnosti pa so na moje pojmovanje poezije pomembno vplivali tudi angleško pišoči pesniki, kot so W. B. Yeats, W. H. Auden in Robert Frost. Vseeno pa ne bi mogel reči, da sledim kakšni prav določeni pesniški tradiciji.
Kako pri tebi nastane pesem? Ali pesmi pišeš vsak dan ali verjameš, da je poezija stvar navdiha?
Pravzaprav pesmi niti ne pišem. Pesem se mi pojavi na način bliska. Določena ideja ali podoba se mi zabliska v duhu. Včasih v zelo grobi obliki. Potem jo prevedem v besede. In zame je umetnost prav ta proces »prevajanja« podob ali idej v besede. Včasih napišem po štiri ali pet pesmi naenkrat, saj prva ideja potegne za sabo še nove. In temu se predam do te mere, da se preprosto ne morem ustaviti, dokler ne povem tistega, kar bi rad povedal. Potem pa so obdobja, ko tudi po več mesecev nič ne napišem. Za takšno stanje je krivo več vrst pisateljske blokade. Ja, menim da navdih igra pomembno vlogo pri nastanku pesmi, vendar ne bi mogel reči, kako pomembno. Uspela pesem namreč ni nikoli zgolj plod navdiha, temveč je tudi posledica vaje v pisanju in napornega dela. Pisanje pesmi je umetnost in vsak se lahko nauči pisati pesmi.. Tisti, ki so deležni navdiha, se jih lažje naučijo. In v tem je vsa razlika.
V eseju Poezija in politika, ki je bil nedavno objavljen na Poiesis, pišeš o vlogi pesništva tekom janaandolana v Nepalu (janaandolan je nepalsko politično gibanje, ki je končalo absolutno monarhijo). V Sloveniji je poezija igrala pomembno vlogo v družbi vse do samoosvojitve Slovenije …
Poezija je seveda imela izjemno pomembno vlogo v demokratičnih gibanjih v Nepalu. Mi se nismo borili za neodvisnost izpod tuje oblasti, imeli pa smo stalno gibanje, ki se je zavzemalo za demokracijo in se upiralo diktatorskim režimom. Tako so skoraj vse politične stranke imele kulturna in pisateljska krila, ki so prirejala pesniške in druge kulturne večere s ciljem, da bi zvišala raven demokratične zavesti med ljudmi. Med jandolaanom leta 2006 se ljudje niso odzvali pozivom politikov, da naj se pridružijo gibanju za demokracijo, zato pa so se odzvali pozivu pesnikov in umetnikov; torej šele takrat, ko so pesniki in pisatelji šli na ulice in pozvali ljudi, da se jim pridružijo, je gibanje zares zaživelo. To pa je tudi razlog, zakaj menim, da je poezija po svojem bistvu politična.
Si zelo aktiven na področju boja za človekove pravice, večkrat si bil zaradi svojih stališč in delovanja tudi zaprt. Iz kakšnih razlogov si se podal v tovrstni aktivizem?
Menim, da sreča izvira iz občutka dostojanstva. Četudi naj bi bil ta občutek stvar posameznikove izkušnje, verjamem, da je to v bistvu stvar kolektivnega procesa. To pomeni, da ne morem biti srečen, če niso srečni moji bližnji in če ni srečna družba, v kateri živim. Grožnja dostojanstvu kogarkoli v moji bližini, je grožnja tudi mojemu dostojanstvu. In moje delovanje na področju človekovih pravic izvira iz tega spoznanja. Delo za neki višji cilj mi podeljuje občutek zadovoljstva. Poučevanje na univerzi je moj poklic, boj na področju človekovih pravic pa je zame neka vrsta socialnega dela.
Ali meniš, da bi pesniki morali biti politično in družbeno aktivni? Sprašujem te po vlogi pesništva v sodobni družbi …
Ne, ni nujno, da so pesniki politično aktivni. Menim pa, da morajo biti politično in družbeno ozaveščeni. Toda ko se znajdeš v določenem zgodovinsko kritičnem trenutku, ko naj bi odreagiral, potem moraš odreagirati, pri čemer je vseeno, ali si pesnik, učitelj, umetnik ali preprosto navaden človek.
Si profesor na Univerzi, kjer poučuješ tudi poezijo, vsaj če sodim po tvoji pesmi Of my poetry class (bralci in bralke jo lahko najdejo na povezavi: https://www.poemhunter.com/poem/of-my-poetry-class/ ). Ali meniš, da se poezijo da poučevati?
Res je, da poučujem poezijo. Mislim, da ni ravno lahko učiti koga, kako naj piše pesmi. Kot sem rekel že prej, da bi pisali poezijo, rabimo tudi navdih. Toda vaja je vedno zelo pomembna. Na univerzi ne poučujem pisanja poezije, ampak se pri urah bolj osredinjamo na branje pesništva – na umetnost vrednotenja pesništva. Osredinjamo se na razvijanje sposobnosti študentov in študentk za kritično branje in interpretiranje poezije. In normalno je, da ko preberejo dobro pesem, da le-ta vsaj nekatere navdihne, da kasneje tudi sami postanejo dobri pesniki.
Si tudi urednik literarne revije Of Nepalese Clay. Ali mi lahko opišeš samo revijo ter svojo uredniško politiko?
Z izdajanjem revije smo pričeli pred kakšnimi petnajstimi leti. To je bil v bistvu mesečnik Društva angleško pišočih nepalskih pisateljev. Glavni cilji tega društva so: promoviranje literarnega ustvarjanja, ki v Nepalu nastaja v angleščini; grajenje občutka nacionalne identitete skozi pisanje literature, medkulturne stike in aktivnosti; promoviranje sloge in prijateljstva na internacionalni ravni skozi različne oblike kulturnih izmenjav. In omenjena revija je bila razumljena kot eno od orodij za doseganje teh ciljev. V njej objavljamo tako poezijo kot tudi druge literarne zvrsti. V največji meri objavljamo nepalske pesnike in pisatelje, ki pišejo v angleščini, vendar pa objavljamo tudi tuje pisatelje in pesnike in sicer kot del že omenjene kulturne izmenjave ter zato, da bi se naši bralci seznanili s tem, kaj se dogaja v drugih literaturah. Hkrati pa upamo, da z revijo dosežemo tudi tuje bralce in bralke in jih tako seznanjamo z nepalsko literaturo in kulturo.
Pogovarjal se je Peter Semolič
Bogato je tudi njegovo delo na področju človekovih pravic, tako v Nepalu kot izven njega: deloval je in še deluje na področju mednarodnega prava in še posebej na področju zaščite pravic žensk in otrok ter na področju mednarodne trgovine z orožjem, bil pa je tudi podpredsednik Amnesty International za Nepal.
- Keshab Sigdel: Barve sonca / Colours of the Sun - 22. 1. 2017
- Keshab Sigdel: Buffis* - 19. 1. 2017
- Keshab Sigdel: Identiteta - 12. 1. 2017