Zelo zanimiva je zgodba o uradnem imenu Makedonije. Nam lahko pojasnite zmedo okoli imena svoje domovine?
Če bi bilo makedonsko vprašanje fikcija, bi bilo branje zelo zanimivo, prodajna uspešnica. Žal je resničnost zelo kruta, mi pa moramo živeti v njej. Ne govorimo o učinku / vtisu na bralca niti o navidezni podobi sveta, ampak o posledicah, ki jih ima za kulturo in ljudi, pa tudi za obstoj državljanov Makedonije.
Razmere bom poskusila povzeti v nekaj točkah:
V daljni preteklosti so na geografskem območju Makedonije živeli starodavni Makedonci, znani zaradi svojega gradbeništva, organizacijske in vojaške moči. So izrazit narod, drugačen od Helenov, ki se zaveda svoje različnosti, ki je bila vidna na številnih področjih, še posebej pri jeziku, antropologiji in statusu (Makedonci so veljali za barbare, za druge, za ljudi, ki so govorili tuj, neznan jezik, ki so imeli drugačno tradicijo, verovanja, celo izvor!). Čeprav so bili starodavni Makedonci mogočni zavojevalci, so kulturno politiko utemeljevali na principu kulturnega dialoga.
Zato so sprejeli staro grščino za uradni jezik in svoj jezik, staro makedonščino za interno, etnično komunikacijo. Zaradi večinskega ustnega izročila so stari Makedonci prevzeli starogrško abecedo in jezik. Hrepeneli so po velikem, mediteranskem, evropskem, egipčanskem in azijskem medkulturnem dialogu. Ta se je odražal v novi helenistični umetnosti, ki nosi dominantno sled tega medcivilizacijskega dialoga. Klasična helenistična umetnost predstavlja orientalske elemente. Njihova etnična idiosinkrazija je bila projicirana na njihovo legitimno ime – Makedonci. Meje države so bile tudi natančno določene. Ta starodavna dediščina je tip arhetipske dediščine, makedonskih paradigem, ki jih sodobni svet ne more postaviti na stran. Ta živi v regijah, ki so bile nekoč etnično in geografsko Makedonija. Ta makedonska dediščina je deljena dediščina in je integrirana v številna ljudstva: v sodobne Makedonce, sodobne Grke, Vlahe, Egipčane, ljudstva na Bližnjem vzhodu. Ta univerzalna dediščina bi morala biti inkluzivna, ne pa ekskluzivna. Grčija je pri ekskluzivni, politični interpretaciji zanikala vsakršno povezavo Republike Makedonije z antično dediščino, kar je privedlo do spreminjanja imena in statusa makedonskega ljudstva in naroda. Danes smo Makedonci lahko državljani Republike Severne Makedonije. Naša država ima dolgo in zapleteno ime. Ne smemo uporabljati izrazov Makedonija in Makedonci. Izgubili smo osnovno človeško pravico do samoopredelitve. S prespanskim sporazumom iz junija 2018 so Grki dobili ekskluzivno pravico do identifikacije z antičnimi Makedonci. Makedonsko ljudstvo in jezik so pahnili v srednji vek, v šesto in sedmo stoletje, glede na teorijo, da so Slovani takrat prišli na Balkan. Mimogrede, v ustavi iz leta 1848, ko se je oblikovala nacionalna država, se ne razumejo z Makedonci, čeprav jim nihče ni stal na poti. Kasneje je bila s sporazumi iz Berlina, Bukarešte in Versaillesa Makedonija razdeljena. Grčija je dobila 51 % makedonskega ozemlja skupaj z domačini (endopi). Ta del se imenuje Egejska Makedonija. Ozemlje današnje Republike Makedonija se je imenovalo Vardarska Makedonija. Obstaja pa še Pirinska Makedonija. To je del, ki so ga velike evropske sile dodelile Bolgariji, en manjši del pa tudi današnji Albaniji. Mirovni sporazumi so razdelili etnično in geografsko ozemlje Makedonije na tak način, da so se ohranila latentne napetosti, ki lahko povzročajo spore.
Po razpadu starodavnega makedonskega imperija je pod Rimljani Makedonija obdržala svoje ime, razdelili pa so jo v več administrativnih enot, znanih kot Macedonia Prima in Macedonia Secunda.
V srednjem veku so pod močno, neizpodbitno dominanco Slovanov ozemlje Egejske Makedonije poseljevali slovanski Makedonci, znani kot Slavo-Makedonci. Etnično ime se je ohranilo, čeprav je dobilo atribut “slovanski”. Jezik makedonskih Slovanov z območja Soluna služi kot osnova za prvi kodificirani slovanski jezik, staro slovanščino. Izvira iz sredine 9. stoletja (846). Tisti govorjeni jezik je bil nedvomno dovolj razvit in bogat, da so vanj lahko prevedli Biblijo in cerkvene knjige iz grščine, ki je bila v takratnem Bizancu dominantni jezik, pri tem pa so upoštevali vlogo konstantinopelskega patriarhata. Stara cerkvena slovanščina je postala kanonski jezik ohridske nadškofije, ki je obstajala od 10. do 18. stoletja.
Med devetim in enajstim stoletjem so Makedonijo sodobniki začeli dojemati kot starodavno in kot slovansko deželo. Trdimo lahko, da so v določenih trenutkih nastopili oboroženi konflikti med Makedonci in Slavo-Makedonci. Zdi se tudi, da so Bolgari oblikovali svojo kneževino, ko se je Bizantinski imperij soočal z epidemijo kolere in se je osredotočal na ta eksistencialni problem.
Včasih je bilo ime Makedonija zoženo samo na geografski pojem, kar je posledica zahtev po zavzetju ozemlja v imenu ljudstva, ki je živelo tam in je bilo pretežno slovansko. To je tudi razlog, da so to ljudstvo predstavljali kot “bolgarsko”. Ta dvojnost je bila vir številnih zmešnjav vse do 19. stoletja. Etnična dimenzija pojma se je mešala s političnim in zgodovinskim.
V sredini 19. stoletja, ko so se tudi na Balkanskem polotoku začele oblikovati nacionalne države (gre za države, ki so se odcepile od Otomanskega imperija, najprej Grčija, nato Bolgarija, Srbija in Albanija), je bila Makedonija ves čas predmet želja. Oblast nad Makedonijo je šla z roko v roki z zanikanjem etnične in kulturne identitete Makedoncev.
Sodobni Makedonci so podedovali lingvistično in kulturno tradicijo od Slovanov. Po eni strani je težko potegniti jasno mejo med tradicijami in identitetami, saj je identiteta kumulativna kategorija, kar tudi pomeni, da je fluidna in občutljiva. Makedonci so edini, ki so posvojili to ime za naseljeno območje, za govorjeni jezik in za identifikacijo z narodom in jezikom. To je bila naša praksa z jasnimi političnimi in kulturnimi programi od 19. stoletja dalje. V SFRJ je bila Makedonija popolnoma priznana, ne samo lokalno, ampak tudi mednarodno v ZN. Po razglasitvi makedonske neodvisnosti je ZN uvrstil ime Makedonija za prebivalce in jezik na seznam leta 1993. Nato je prišla Grčija s svojo zahtevo po spremembi imena, zato Makedonija začasno (do leta 2018) postane Bivša jugoslovanska republika Makedonija.
Kar pa se tiče mednarodnega konteksta, bi rada podčrtala naslednje: Makedonijo in makedonski jezik je priznalo 140 svetovnih držav ter številne mednarodne organizacije. Mednarodni PEN je sprejel Makedonski center PEN na principu jasnega jezika in literature, ustvarjene v tem jeziku. Z resolucijo iz Ria de Janeira iz leta 1992 je prepoznal obstoj makedonske lingvistične, kulturne in etnične identitete. Vse do današnjega dne ga podpira in brani. Pisatelji smo zelo hvaležni mednarodnemu PEN-u za podporo. Slavistika in lingvistika sta spoznali, da makedonski jezik spada med južnoslovanske jezike. Ugotovili sta tudi, da se dialektalni sistem makedonščine razteza preko meja države (v egejske, pirinske in albanske predele).
Dandanes je začela Bolgarija spet postavljati pod vprašaj identiteto makedonskega ljudstva in jezika. Vztrajajo pri trditvi, da je makedonščina dialekt bolgarščine in da imajo Makedonci bolgarske korenine. Trdijo, da spoštujejo stvari, kakršne so zdaj, ampak bi radi popravili nacionalno in kulturno zgodovino. Če ponovim, makedonsko identiteto ponovno interpretirajo zaradi političnih in ekspanzionističnih motivov. Včasih se šalim, da je Makedonija predmet poželenja, ampak tisti, ki si jo želijo, ravnajo, kot da si je ne in se trudijo, da bi se je znebili. To sta makedonski paradoks in makedonska travma, ki od časa do časa prideta na površje, v nekem smislu celo zakonito. Jeziki namreč obstajajo pred kodifikacijo, ljudje obstajajo pred priznanjem, ampak gre za civilizacijsko vrlino, da dosežemo kodificiran literarni jezik in narod z institucijami, ki jih ima suverena država. Vsak poskus, da bi odstranili to naravno in pridobljeno pravico, ljudje zaznajo kot izdajo, kot nezvestobo univerzalni resnici in pravici. Verjamem, da me razumete.
Odraščali ste v eni od jugoslovanskih republik. Kako je bilo odraščati v tistih časih? Kakšna je Makedonija vaše mladosti?
To je bil čas svobode, ki je omogočala dobre pogoje za izobraževanje ter za kulturno, literarno in umetniško izražanje, to je bil čas bogatega medkulturnega sodelovanja med jugoslovanskimi narodi. Jugoslovanska federacija je ustvarila optimalne pogoje za enakost; dejstvo, da vsi ne vedo, kako spraviti to enakost v uporabo, je njihova napaka, ne pa napaka države. Ko so bile eksistencialne potrebe državljanov, njihova dobrobit in varnost prva priporiteta, je bila Jugoslavija krasna država in je delovala popolno. Ko so vprašanja o narodnostih in veri začela prihajati v javni diskurz, naracijo o tem, kdo je v preteklostu komu kaj naredil (z naracijo druge svetovne vojne in njenimi nacističnimi implikacijami), so začeli naraščati konflikti, najprej besedni, politični, nato pa še vojaški. Nenadoma so se pojavile težave z mejami, pojavljale so se prošnje, da meja ne bi spreminjali, v istem trenutku pa se je začel tudi razpad Jugoslavije. Federalne enote (republike in avtonomni pokrajini) so se oblikovale v majhne države. Nekatere med njimi, na primer Bosna in Hercegovina, so bile notranje razdeljene na kantone. Makedonija uradno ni bila kantonizirana ali federalizirana, ampak od leta 2004 funkcionira, kot da bi bila (Zakon o teritorialni organizaciji). Jugoslavija je bila učinkovito balkanizirana. To je dobra osnova za pojav novih oblik vlade, ko lokalna vlada izgubi svojo neodvisnost in dobi elemente protektorata (kot na primer Makedonija in Kosovo) ali je integrirana v velike zveze, kot je Evropska unija.
Kakšne so bile spremembe po osamosvojitvi?
Makedonija ni bila del jugoslovanske vojne med 1991 in 1998, jo je pa leta 1998 prizadela tako imenovana humanitarna kriza, ko so se ustvarili pogoji za demografsko prestrukturiranje populacije. Leta 2001 so Makedonijo napadale teroristične formacije iz Kosova, ki so jim pomagali makedonski Albanci. Novembra 2001 se je spremenila ustava Republike Makedonije pod pritiskom vojne. Pred tem je bil 13. avgusta 2001 podpisan ohridski okvirni sporazum. Od takrat Makedonija ni več tisto, kar je bila v Jugoslaviji in v prvem desetletju svoje neodvisnosti. Leta 1991 so vrhunski pravni strokovnjaki za ustavno pravo makedonsko ustavo, enako kot slovensko, pregledali in ocenili, ali je v skladu z evropskimi standardi. Po konfliktu letu 2001 je bila ta makedonska ustava, skladna z evropskimi standardi, radikalno spremenjena. Po mojem mnenju smo dlje od evropskih standardov, kot smo bili leta 2001 ali 1991.
Kakšno je življenje v Makedoniji danes?
Iz odgovora na prvo vprašanje lahko sklepate, da so Makedonci kolektivno travmatizirani. Kot rešitev prebivalci vidijo emigracijo iz Makedonije. To je še posebej očitno pri mladih ljudeh, ki emigrirajo s svojimi družinami brez načrtov za vrnitev. Nekoč so moški emigrirali zaradi ekonomskih razlogov, ampak so se vrnili. Makedonska emigracija v Bolgarijo v 18. in 19. stoletju je nepopravljiva. Ljudje so se hitro asimilirali in ostali izven svoje domovine. Pod močnim ekonomskim pritiskom, ampak tudi zaradi zaprtih meja in omejene svobode gibanja, se je Makedoncem zdelo nujno, da si pridobijo dvojno državljanstvo. Za pridobitev bolgarskega ali grškega državljanstva moraš izjaviti, da izviraš iz Grčije ali Bolgarije. To se danes dogaja v Makedoniji. Opustošenje prebivalstva. Po drugi strani pa propadajo dobri, vzpostavljeni sistemi moralnih, civilizacijskih in kulturnih vrednot. Zato razmere postajajo še slabše.
Ste profesorica literature na Univerzi v Skopju. V kakšnem stanju je makedonska literatura?
Makedonska literatura ima velik potencial. Zgodovinsko gledano je nasledila bogato in priljubljeno ustno tradicijo, posebno sakralno in cerkveno tradicijo. Makedonski jezik je produktiven in dovoljuje prost razvoj literarnega izraza z vidika žanra, stila, teme. Svoj vrh je dosegel ob koncu 20. stoletja, ko se je odprl novim gibanjem, deloma postmodernističnim, deloma tradicionalnim. V 21. stoletju je objavljenih veliko izjemno kvalitetnih romanov, dram, kratkih zgodb in poezije. Nekatera izjemna dela v tujini niso dobro sprejeta zaradi slabih prevodov in šibke promocije. Včasih ima povprečna literature boljši sprejem pri bralcih, odvisno od pragmatičnih pogojev sprejema, kar se tiče prevoda in tiska, kritičnega vrednotenja in priljubljenosti.
Goce Smilevski, na primer, je bil preveden v 20 svetovnih jezikov in si res zasluži dober sprejem pri bralcih. Njegovi romani imajo neko poetično, meditativno dimenzijo, celo heteroglosijo. Zaslužijo si vse spoštovanje, ki ga prejemajo. Igre Gorana Stefanovskega so bile dobro sprejete, še posebej v državah bivše Jugoslavije. Tudi Olivera Nikolova ima vsaj dva izjemna romana in zbirko kratkih zgodb, ki si zasluži, da jo berejo ljudje tudi v tujih jezikih, a tega še ni doživela. Enako velja za kratke zgodbe Vlade Urosevika ali Dragija Mihajlovskega.
Država bi v začetni fazi morala zagotavljati organizirano promocijo, kasneje je že lažje. Naša poezija je primerljiva z velikimi deli svetovne literature. Pri prevajanju makedonskih avtorjev literature je opaziti napredek, predvsem zaradi programa, ki ga je ponudilo makedonsko Ministrstvo za kulturo.
Vidite kakšne možnosti za povezovanje in sodelovanje na področju literature? V mislih imam avtorje z Balkana. Obstajajo kakšne iniciative?
Pisatelji z Balkana in iz bivše Jugoslavije so razvili dobro sodelovanje. Ko se je politična situacija stabilizirala, se je znova razvila izmenjava literarnih prevodov – iz makedonščine v srbščino, hrvaščino, črnogorščino in obratno, iz makedonščine v bolgarščino in obratno. Izhajali so prevodi iz grščine, albanščine, turščine, romunščine in v vse te jezike. Obstaja balkanska mreža pisateljev pod okriljem PEN-a, ki je odličen okvir za literarno izmenjavo in promocijo novih imen ter vrednot. Zbirka Diversity mednarodnega PEN-a je bila izjemna baza prevodov v makedonščino, angleščino, francoščino itd. in iz teh jezikov. Zaradi finančnih razlogov zdaj životari. Dobro je bilo, ko smo imeli moralno podporo Odbora za prevajanje in jezikovne pravice pri mednarodnem PEN-u. Številni centri so bili pripravljeni na literarno izmenjavo, komunikacijo in sprejem.
Ste dolgoletna članica PEN-a. Kako in zakaj ste se pridružili? Na kaj se osredotočate pri svojem delu?
Da sem se pridružila PEN-u, obstaja veliko razlogov, navedla jih bom samo nekaj. Makedonski PEN klub (kasneje center) je bil ugledno združenje pisateljev na področju Makedonije in Jugoslavije. V nekem času je bilo delovanje makedonskega centra opazno tudi v mednarodnem PEN-u, kar je bila priložnost za svobodo pisanja in izražanja. Ni umetnosti brez svobode. Svoboda ni absolutna, ampak ko pride do umetnosti, je seveda optimalna. Svoboda zajema pisatelje, ne samo njihova dela. Mednarodni PEN daje enake možnosti vsem literaturam in jezikom, ne glede na njihovo velikost. Mednarodni PEN je skupni prostor za pisatelje z vsega sveta, ustvarja atmosfero dialoga, solidarnosti in prijateljstva. Nekateri stiki se ohranjajo desetletja. Aktivnost mednarodnega PEN-a navdihuje številna dobra dela, polna sočutja. Odbor za prevajanje in jezikovne pravice je ustvaril številne projekte svetovnega pomena (Deklaracija o jezikovnih pravicah, na primer, projekt prevajanja iz majhnih v velike jezike, podpora jezikovnim pravicam Kurdov, integracija afriških pisateljev v PEN centre in varovanje njihovih lingvističnih in kulturnih pravic itd.). PEN ima jasno vizijo za mir na svetu. Tradicionalno Bled in Slovenski PEN gostita sestanke Odbora za mir. To je bil jasen signal, da tudi majhni centri v mednarodnem merilu veliko pomenijo. Balkanska in Mediteranska mreža dodajata vedno nekaj novega k izjemnemu duhovnemu mozaiku mednarodnega PEN-a. Babilonska jezikovna dimenzija je še en izziv. Španščino smo sprejeli kot delovni jezik mednarodnega PEN-a. Identiteta PEN-a, ne glede na nianse temeljne listine ali trenutne projekte, ostaja stabilna. Ta vpliva na vsakega pisatelja. PEN-ova identiteta je nastajala skoraj stoletje in se prenaša regionalno in lokalno. Je skupna projekcija individualnega v kolektivno / univerzalno in obratno.
Na kakšne težave se mora osredotočati makedonski center? Kakšne cilje ima v regiji?
Makedonski PEN je igral pomembno vlogo v mednarodnem PEN-u. Priznanje za dobro delo je pomenilo, da so centru zaupali organizacijo kongresa v Ohridu 2002. Dvakrat smo gostili sestanek Odbora za prevajanje in jezikovne pravice, ki sem mu predsedovala. Takrat je bila letna konferenca v Ohridu zelo dobro sprejeta. Zdaj se v Ohridu odvijajo sestanki Balkanske mreže, center pa ohranja dobre stike na lokalni ravni in z drugimi evropskimi državami. Na kongresu 2008 so me izbrali za podpredsednico mednarodnega PEN-a, imam pa tudi čast, da zastopam makedonski center, kjerkoli je to potrebno. Med jugoslovanskimi konflikti se je makedonski center udeleževal vseh pogajanj ter nudil moralno in kolegialno podporo vsem kolegom iz prijateljskih, sosednjih centrov. Imamo redno literarno sodelovanje z vsemi balkanskimi centri. Sodelovanje z bolgarskim centrom se premika v pozitivno smer. Pomagali smo pri obnovi albanskega centra in ustanovitvi kosovskega. Tudi z grškim centrom imamo dobre odnose.
Ste tudi podpredsednica mednarodnega PEN-a. Kakšna je vaša vloga na mednarodnem področju?
Rada bi se bolj vključila v aktivnosti in v odločanje. Lahko bi nas vabili na sestanke odbora, na primer, ali nas vključevali v regionalna srečanja. Včasih težavo predstavljajo finance, drugič gre za pomanjkanje prostega časa ali okostenelost. V vsakem primeru si štejem v veliko čast, da opravljam to pomembno funkcijo in da sem prejela podporo sto centrov na tajnem glasovanju. Moja biografija, povezana s PEN-om je polna spominov na izjemne pisatelje, predsednike in tajnike, intelektualce. Moj pogled na svet odraža pogled na svet mednarodnega PEN-a.
V kakšni kondiciji je PEN danes? V katero smer bo šel v prihodnosti?
Zdi se mi, da je PEN v času svojega obstoja obdržal dve smeri svojega delovanja: čisto literarno smer in pozicijo pisatelja v družbi, ki vključuje politične in eksistencialne vidike (skrb za pisatelje v zaporu, za pisatelje, ki so migrirali v druge države, skrb za svobodo izražanja). Danes se PEN odpira novim dimenzijam svobode in človekovih pravic. Z drugimi besedami je PEN bistvenega pomena in občutljiv za današnjo resničnost. Zaveda se tudi aktualnih mednarodnih konstelacij. Zato je dominanten diskurz PEN-a v skladu s pomembnimi civilizacijskimi tokovi.
Kot avtorica, znanstvenica in članica PEN-a gotovo sledite maksimi, da je pero močnejše od meča. Pa je res? Je pisanje dovolj ali bi morali biti bolj aktivni?
Makedonski pisatelji živimo v času, polnem paradoksov in šokantnih situacij. Polne roke dela imamo z aktivnostmi, ki si jih druge, bolj stabilne družbe ne morejo predstavljati. To včasih škoduje čisti literaturi, lahko pa jo tudi motivira, da postane močnejša, bolj konkretna na svoj način in da ne zapada v abstrakcije in metaabstrakcije. V kulturnem in duhovnem uspehu ljudi in celotnega sveta moramo biti pomemben faktor.
Na mednarodni ravni se mora PEN ukvarjati tudi s svobodo izražanja, ki gre z rook v roki s sovražnim govorom. Kje je meja med njima? Kako bi ju opredelili? Imate kakšen recept, kako braniti svobodo izražanja?
Svoboda govora se zlahka spremeni v sovražni govor. Toleranca do drugosti se zlahka spremeni v toleranco zla. Zelo previdni moramo biti, ko sodimo literarno delo ali literarno besedilo, vključno z digitalnimi teksti in žanri, celo tistimi na družabnih omrežjih, kot tudi pri sodbah političnih izjav v političnem kontekstu. Literarni govor je impliciten in večpomenski. Ne da se ga zreducirati na izkrivljene pomene, ki ustrezajo potrebam politične korektnosti in volje. Politični govor je pragmatičen, torej je pogosto ekspliciten in, bolj pogosto kot ne, manipulativen. Pisatelji naj branijo kolegovo pravico, da podaja komaj zaznavna sporočila, ne smejo pa postati pristranski interpreti njihovih izjav, kaj šele njihovi tožilci ali inkvizitorji. Empatija in dialog sta v tem smislu najpomembnejša principa pisateljev in PEN centrov. Sodobni svet se sooča s številnimi nevarnostmi, okužbami, migracijami, vojnami, nadzori in različnimi režimi. PEN mora biti paradigma človečnosti in civilizacijskih vrlin.
Kot profesorica in podpredsednica mednarodnega PEN-a ste na neki način tudi javna oseba. Je vaša odgovornost glede svobode govora večja kot odgovornost “običajnega” državljana? Se vam zdi, da morate upoštevati strožja pravila kot drugi?
Seveda, odgovornost pisateljevih javnih izjav je večja, bolj občutljiva. To velja tudi za javne osebe. Ne smemo pa podleči povprečnim umom, povprečnežem, ki delujejo kot napredni vodje, v resnici pa so promotorji provincializma. Pisatelj ima pravico do svobode in do strogosti v svojih besedah, ne da bi ob tem izgubil empatijo in človečnost. Umetnost je odsev prostora in časa, v katerih je ustvarjena, odraža pa tudi univerzalnost. Literatura ni samo podoba obstoječega sveta, ampak tudi novi svet. Ustvarja lasten, avtonomen svet, ki ga je treba spoštovati.
Kakšni so vaši načrti po karanteni?
Navadila sem se izolacije, pomaga mi pri pisanju. Ves čas berem in pišem. Seveda so nekatere stvari skupne in potrebujejo publiciteto, zato se moramo prilagoditi novim načinom komuniciranja. Rada bi obdržala osvojeni svobodni prostor, saj ne bi rada postala žrtev dodatnega, prekomernega nadzora. Situacija okoli Covida-19 oblikuje prostor za širok nadzor, ki mu pomagajo nove tehnologije. Tak nadzor me ne prepriča. Še nikoli ni prinesel ničesar dobrega. Graditi bi morali kulturo visoke zavesti in kulture, ne pa dominance, ki ima pregled nad vsem. Napisala sem daljšo analizo tega problema. Rada bi jo imela v angleškem, pa tudi v slovenskem prevodu, seveda.
Hvala za vaša zanimiva pojasnila. Vse dobro še naprej.
Pogovarjala se je Neža Vilhelm.
- Neža Vilhelm: Pogumno pričevanje in iskanje lepega - 15. 8. 2024
- Pogovor z Irino Starovoyt - 13. 8. 2024
- Neža Vilhelm: Januar v paradižu Petre Bauman - 22. 2. 2024