Na literarnih večerih te predstavijo kot mlado pesnico in književno kritičarko, ki se je že prebila do doktorskega študija. Kako ti vidiš sebe? Se morda spomniš trenutka, ko si ugotovila, ali se odločila, da je poezija v tvojem življenju v ospredju?
V takšnih situacijah sem pogosto presenečena in včasih celo v zadregi zaradi svojih dosežkov, kot bi šlo za nekoga drugega, ali za pretiravanje. Mogoče se ne zavedam dovolj, da sem v mladih letih dosegla toliko, je pa res, da se mi je vedno zdelo samoumevno, da bo tako in da nisem pričakovala nič manj, naj zveni še tako banalno. Menim, da nisem dosegla nič posebnega in občudovanja vrednega. To najbrž niti ni tako slabo, saj verjetno pomeni, da sem zmožna doseči še veliko več. Moja poklicna in umetniška pot teče spontano, samoumevno in naravno. Je pa res, da vse, kar delam, občutim tako avtentično, kot nekaj, kar je zame imanentno in mi gre dobro, zato mislim, da ni boljšega občutka. Književnost me je privlačila že v otroštvu, vsajena mi je bila z vzgojo, poezija pa me je začela resnično zanimati na Filološki gimnaziji, kateri je sledil študij primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Novem Sadu. Ne morem reči, da je poezija bistvo mojega življenja, prav gotovo ne edino in zlasti nima prednosti, je pa res, da svet doživljam skozi umetniško, pesniško prizmo. Takšna percepcija je povsem drugačna od percepcije tistih, katerim poezija ni blizu.
Tvoja prva zbirka pesmi Notranje neurje (Unutrašnje nevreme), ki jo je leta 2019 objavila Matica srpska iz Novega Sada, je doživela zelo dober odziv bralcev in književnih kritikov. Si pričakovala takšen sprejem? So tako dobre ocene veter v hrbet za poezijo, ki je še nisi ubesedila in prelila v verze?
Pričakovala sem določeno recepcijo v ožjih književnih krogih in pri bralcih, ki so me že poznali kot književno kritičarko (od leta 2015 pišem književno kritiko), nisem pa pričakovala spodbude in dobrega odziva tudi pri povsem neodvisnih in „nepristranskih“ bralcih. To potrjuje tudi praktično razprodana prva naklada moje zbirke, kar me je presenetilo, ko me je o tem obvestila založba. Prodati 300 primerkov pesniške zbirke za povprečnega bralca ne zveni kot občudovanja vreden podatek, toda ljudje iz sveta poezije (ne proze, izključno poezije) vedo, kako pomembno je to. Moja zbirka je doživela lep odziv pri književni kritiki, objavljene so bile številne kritike – v tiskani periodiki in tudi v elektronskih književnih revijah – mislim, da sta oba medija in „formata“ danes enako pomembna. Poleg tega je bila zbirka v najožjem izboru za nagrado Matićevega šala in Pečata varoši sremskokarlovačke. Tovrstna priznanja so velika spodbuda in zadovoljstvo, kljub nekakšni lažni skromnosti, značilni za večino pesnikov, in stališču, da jim nagrade ne pomenijo veliko. Po drugi strani utegnejo nagrade in priznanja „zavezati“ avtorja v smislu strahu pred izneverjenimi pričakovanji bralcev in kritikov s prihodnjimi zbirkami, zato ni treba hiteti z objavo druge zbirke. Kmalu po objavi prve knjige, oktobra 2019, sem nadaljevala s pisanjem, prepričana sem bila, da sem že blizu druge zbirke – morda sem bila pod vplivom pisateljske evforije in samozavesti – toda pri ponovnem branju rokopisa sem ugotovila, da sem v nekem trenutku izgubila nit glede kriterijev in strogosti do sebe in da je od petdesetih novih pesmi dobrih le kakšnih sedem. Odločila sem se, da ne bom hitela z novo knjigo, ker si želim, da bi bila dobra in menim, da moram tudi kot bralka in pesnica dozoreti. V tem smislu je druga zbirka za mlade avtorje še bolj pomembna kot prva. Avtor se s prvo zbirko predstavi in nekako stopi na pesniško sceno. Druga zbirka pokaže, ali bo na njej tudi ostal.
V pesmih obravnavaš nekaj značilnih tem, to je predvsem mesto kot simbol življenja z distanco, strahom, spomini; smrt in čustva sploh, pa tudi velika modernistična tema samote ter občutek praznine in potrebe po bližini z ljudmi in okoljem. Se ti zdi, da bralci, ljubitelji poezije in kritiki razumejo, kaj bi rada povedala s svojo poezijo?
Občutek imam, da so bile pri vsaki recenziji mojih pesmih opažene različne stvari. To je dokaz, da imajo za vsakega bralca drugačen pomen. Teme, ki jih omenjate, so blizu vsaki še tako površno kontemplativni in introspektivni osebi, ne glede na zgodovinski, politični ali družbeni trenutek. V moji poeziji so v vsakem primeru v ospredju navedene teme, toda to me preganja, skrbi, muči. Nikoli si nisem želela pisati o stvareh, ki jih trenutni književni in pesniški establišment oziroma njegov del, posredno ali neposredno, priporoča kot zaželene in „moderne“. Moja poezija je po senzibilnosti in jezikovnem občutku veliko bolj blizu poeziji našega visokega modernizma in transsimbolizma, kot, na primer, vojvodinski neoavantgardi, jezikovni, eksperimentalni in rok poeziji.
Poleg navedenih poglavitnih tem so v podtekstu oziroma drugem planu tvoje poezije prisotne „podteme“ – religioznost, preverjanje medčloveških, sorodniških, ali natačneje, žensko – ženskih odnosov, tu mislim predvsem na odnos do matere in babice, ki si ga zelo subtilno postavila pod lupo, medtem ko se soočaš s strahom pred minljivostjo. Kako dosežeš to poetsko pozunajanje notranjih tenzij?
Šele pri kontrolnem branju rokopisa, preden je šel v tisk, sem ugotovila, da moje pesmi vsebujejo veliko slik in metafor, povezanih z mamo in babico. Ta žensko – ženski sorodniški odnos se mi zdi definitivno provokativen, zanimiv, vznemirljiv in fascinanten ter hkrati poln ljubezni. V mojem primeru se je izkazal za spodbudno temo. Tako pisanje je boleče – včasih se v pesmih srečujem z občutki in dogodki iz preteklosti, kot bi bila pri psihoterapiji. Prav gotovo ste opazili dosledno variranje motiva bolnišnice, bolezni, pogreba, kremacije, pokopališča. Po drugi strani pa je tu prisoten tudi motiv ambivalentnega odnosa med materjo in hčerko, ki ga najbrž pozna vsaka ženska, čeprav si morda ne upa o tem razmišljati in ga sprejeti.
Družbenopolitični angažma je v tvoji poeziji rahlo nakazan, na obrobju osebne izpovedi … Ali pesnik mora in ali lahko piše poezijo in živi književno življenje, ne da bi se loteval družbenih tem?
Odvisno je od zornega kota. Poststrukturalistično gledano ste a priori angažiran pisec oziroma pesnik že s tem, ko pišete in stopite na javno prizorišče, kamor se vpišete s svojim spolom, starostjo, izobrazbo, delom, ki ga opravljate ali pa tudi ne, in tako naprej. V tem smislu ima vse napisano in objavljeno ali izdano predznak družbenopolitičnega angažmaja. Jaz kljub vsemu, vsaj zaenkrat, pripadam drugi smeri mišljenja, po kateri so lahko navedene teme v poeziji prisotne, ni pa to nujno; po navedeni smeri imam pravico reči, da mislim, da moja poezija ni angažirana v ožjem pomenu. Tudi ne mislim, da je kaj manj ali več vredna od tiste, ki to je in obratno. Enostavno je drugačna, kar je povsem v redu. Omenjanje samostalnikov “delavec”, “revolucija” ali “tovarna” v nekem kontekstu v pesmi še ne pomeni, da je moja poezija angažirana ali posebej družbeno ozaveščena. Ne maram, da se stvari na takšen način jemljejo iz konteksta in postanejo instrument za doseganje nekega drugega argumenta, in če nista upoštevana širša slika in smisel. Torej mislim, da je možno pisati poezijo, tudi če nisi istočasno angažiran na opisani način. Zame je najbolj bistven prenos izkustvenega čustvenega stanja. V tem smislu je moj pesniški svet zaprt vase in se ukvarja s seboj, kar bodo nekateri v današnjem kontekstu šteli za egocentričnost. Kar zadeva vprašanje v vezi s književnim življenjem – odvisno je od tega, kaj je za vas književno življenje oziroma, kako se ga odločite živeti. Za nekoga to pomeni biti zaprt v sobi in ustvarjati, brati in pisati, biti neviden v književni javnosti, kot je pri nas počel, na primer, Novica Tadić. Za nekoga drugega pa pomeni živeti književno življenje biti povsod navzoč in prisoten v medijih, pa čeprav tudi vsiljiv, pretendirati na čim več nagrad, organizirati čim več promocij, navezovati čim več stikov. Grda stran književnega življenja in sveta so pogosto čisto merkantilistični odnosi, zaradi česar je težko, ne pa tudi nemogoče, na tej sceni ostati dosleden, nevtralen in samosvoj.
Koliko je dejstvo, da se tvoja mama Bojana Stojanović Pantović, profesorica komparativne južne slavistike, pesnica in književna kritičarka, ukvarja s književnostjo, vplivalo na tvoj odnos do poezije? Je bilo samoumevno, da se boš tudi ti ukvarjala s književnostjo in pisanjem poezije?
Mamin poklic je vsekakor vplival name. Že kot otrok sem imela okrog sebe pesnike in knjige. Nikoli ne bom pozabila knjižnih sejmov v Beogradu, ki sem jih že kot otrok obiskovala vsako leto brez izjeme, in sicer še preden sem začela hoditi v osnovno šolo. Z mamo in drugimi pisatelji in pesniki sem sedela v ozadju prodajnega dela na stojnicah s knjigami, pila sok in jih poslušala, čeprav ničesar nisem razumela. Takrat se mi je to zdelo kot velik privilegij in nekaj povsem magičnega. Res pa je, da sem nagnjenost h književnosti v smislu, da jo tudi sama ustvarjam, izkazala veliko pozneje, povsem spontano in neodvisno od mame ali kakšnih pričakovanj ali samoumevnosti. Pred tem sem se dolgo ukvarjala s slikarstvom, ki je moja prva ljubezen, saj sem se nameravala vpisati na Likovno akademijo. Racionalno bi rekla, da so imeli glavno vlogo genetika in okoliščine, v katerih sem odraščala. To, da sem se odločila za poklic, kakršnega ima moja mama, potrjuje predvsem dejstvo, da ji zelo zaupam in se z njo identificiram na globlji ravni.
V tvojih žilah teče tudi slovenska kri, saj je bila tvoja stara mama po mami Slovenka. Ali je tvoje slovensko poreklo vplivalo na poseben odnos do slovenske poezije oziroma književnosti in kulture sploh? Sta ti blizu? Ti je morda kakšen slovenski avtor posebej zanimiv? (Domnevam, da je tudi tebi, tako kot večini srbskih književnikov, najbolj pri srcu Tomaž Šalamun …).
V Sloveniji sem bila prvič leta 2018, in sicer med bivanjem v Gradcu v okviru štipendirane študentske izmenjave. Takrat sem obiskala Ljubljano, Celje, Maribor, Bled, Postojnsko jamo. Slovenija me je navdušila, ugotovila sem, da bi rada živela tu. Po enem letu sem spet obiskala Ljubljano in takrat sem spoznala svojega slovenskega sorodnika. Odnos do Slovenije mi je bil predstavljen v romantični luči, v otroštvu sem poslušala zgodbe o slovenskih sorodnikih in dogodkih iz preteklosti (babica, prababica), vendar je vse ostalo pri tem, saj nisem prihajala v Slovenijo in nisem poznala sorodnikov. Lahko rečem, da so bili ti zame nekakšni literarni, pravljični junaki. Do lanskega leta, ko sem spoznala omenjenega sorodnika in doživela neverjetno izkušnjo. Slovensko književnost poznam že zgolj zaradi dejstva, da je mama po rodu Slovenka in odlično pozna slovenski jezik. Brala sem Šalamuna, seveda, in tudi Aleša Debeljaka, čigar poezija mi je po senzibilnosti zelo blizu. Rada imam poezijo Petra Semoliča, ki sem ga (tako kot tudi njegovo poezijo) spoznala konec maja 2019 na Festivalu mladih pesnikov v Zaječarju. Septembra 2019 sem obiskala tudi Center za poezijo Tomaža Šalamuna v Ljubljani, kjer je mama brala svoje pesmi; zelo lepo so nas sprejeli in domov sva prišli s čudovitimi vtisi. Od mlajših avtorjev bi omenila Katjo Gorečan.
Sodobna srbska pesniška scena iz tvojeg zornega kota – kakšno vlogo imajo mladi avtorji, pesniki, književni kritiki v današnji srbski književnosti?
Vsak dan sem v stiku z novimi rokopisi in mladimi avtorji in avtoricami, kar je posebej vzpodbudno za moje pisanje. Spremljam mlado domačo in regionalno pesniško sceno (letnik okrog ’90 in mlajši) in tu so prisotni posamični res čudoviti glasovi. Pesništvo mladih (ali najmlajših) v Srbiji bi ocenila kot precejšen paradoks, natančneje, kot zelo disperzivno, raznoliko, z veliko težnjo po skrajni brezpogojni individualnosti izraza, ki jo ponekod tudi dosežejo, hrati pa nekoliko unificirano, podobno v tematsko – motivskem obsegu, splošnem vzdušju in tonu pesmi. Mislim, da je tako zato, ker imajo milenijci zelo značilno ikonografijo in skupne izkušnje: urbana vsakdanjost, nestalnost, problematične geopolitične ali lokalne okoliščine, depresivna ali manična stanja, uživanje različnih tablet ali narkotikov, malomaren in resigniran ali vsaj melanholičen odnos do stvarnosti. Opazila sem tudi težnjo po obnovi neoavantgardističnih in postmodernističnih oblik, saj je prisotna tudi (grafično) eksperimentalna poezija. Veliko jih piše omenjeno angažirano poezijo, ali premišlja o vojni v devetdesetih. Mimogrede, vse navedeno velja tudi za številne sodobne romane. Mislim, da mladi avtorji ne bi smeli razmišljati o svoji namišljeni vlogi za vsako ceno. Vloga se bo morda sama vsilila in v skrajnem primeru ne bo toliko odvisna od samega avtorja, pač pa prej od drugih dejavnikov. Po mojem mnenju bi morali današnji mladi avtorji veliko brati, pisati in biti naravni in avtentični. Pomembno je, da pišejo poezijo, ki je izkustvena, prepričljiva in avtentična, da lahko verjamem v to, kar berem in da v meni prebudi določene občutke. Ne maram poezije, pri kateri čutiš, da je vsiljena in preračunljiva, napisana z določenim ciljem. Tega, o čemer govorim, morda tekstualno niti ni mogoče dokazati, prej gre za nekaj, kar se da intuitivno občutiti.
Ko gre za književno kritiko, je žalostno, da je praktično izgnana iz skoraj vseh dnevnih časopisov in „obsojena“ na literarne revije, do katerih širši krog bralcev nima enostavnega dostopa. Ne vem, zakaj je tako, toda književna kritika je bila zadnjih deset let na slabem glasu, da jo pišejo samo knjižni lizuni, da je, enostavno povedano, dolgočasen žanr in da ne prispeva k uveljavljanju književnega dela. Nekaj časa si je zelo malo ljudi sploh želelo pisati književno kritiko, ni bilo prostora za njeno objavo; mislim, da jo je malo ljudi tudi bralo. Po mojem mnenju je takšna devalvacija književne kritike sramotna. Prej so bralci književno kritiko pričakovali z velikim vznemirjenjem, in sicer, ne tako kot danes, izključno v ozkih književnih krogih, kjer se vsi med seboj poznajo. Če malo karikiram: sploh ni bilo več pomembno, kaj je pesnik napisal, pomembno je bilo, kaj bo kritik o tem povedal – tako pomembno je bilo mnenje književnih kritikov. Kritika je odločala o tem, ali bodo bralci določeno knjigo brali in jo kupili ali ne, tako da je imela tudi ekonomski pomen. Priznam, da je zadnja leta opaziti rahlo izboljšanje, pojavilo se je precej mladih entuziastičnih ljudi, ki pišejo kritiko tudi za nove elektronske revije, ki se šele uveljavljajo, vendar je v primerjavi z njenim nekdanjim statusom to še vedno skoraj zanemarljivo. Kritika predstavlja vez med delom in bralcem, dobra književna kritika je potrebna toliko, kolikor je potrebna tudi dobra poezija, saj ena brez druge enostavno ne moreta obstati.
Se je danes smiselno ukvarjati s poezijo? Čemu poezija?
S poezijo se je vedno smiselno ukvarjati, je pa od posameznika odvisno, kakšne projekcije in pričakovanja ima kot pesnik. Verjamem, da ima poezija globok pomen. Uči nas, nudi sočutje in vzbuja občutek identifikacije, tolaži, povzroča žalost, izziva smeh, preseneča, vzbuja strah in občudovanje. Skratka, plemeniti človekovo dušo, kar je najvišji namen.
Pogovarjala se je Dragana Bojanić Tijardović
Živi v Beogradu kot samostojna prevajalka in sodna tolmačka za slovenski jezik.
- Pogovor z Marijo Knežević - 25. 4. 2023
- Pogovor z Bojano Stojanović Pantović - 29. 11. 2022
- Dragana Bojanić Tijardović: Spreminjanje teme v svetlobo – beseda, zabita v čelo - 6. 1. 2022