V pesniški prostor ste dokončno vstopili leta 1989 s prvencem Pragovi dneva, pred tem ste pesmi objavili tudi v antologiji koroško-slovenske poezije V lunini senci. Kdaj se je v vašem življenju pojavila poezija in kako ste se odločili, da se ji boste posvetili?
Poezijo sem začela pisati v gimnazijskih letih. Sprva za glasilo, ki smo ga izdajali dijaki na celovški slovenski gimnaziji. Od teh prvih poizkusov je minilo že nekaj desetletji. Ne vem več, ali sem začela redno pisati, ker smo potrebovali prispevke, bolj sem sodelovala, ker sem pisala pesmi. Najbrž bo držalo oboje. V mladosti se marsikdo preizkusi v tej veščini, a večina najstnikov, ko zapusti šolske klopi, jo kaj kmalu opusti. Vsaj od mojih bivših sošolcev, ki so sodelovali v tem krožku, nihče ne objavlja več poezije ali proze. Zame pa je bilo pisanje ta prava stvar, obsedenost, ki me je našla in ki se je nisem znebila, iz katere nisem odrasla. Zavestno se gotovo nisem odločila za to profesijo, tudi ni bilo kakšnega ključnega doživetja. V dijaških letih in kasneje, ko sem bila v uredništvu revije »mladje«, je pesnikovanje imelo tudi nepričakovane, prijetne stranske učinke, saj je omogočalo in spodbujalo druženje z ljudmi, povsem zasvojenimi s poezijo. Ti krogi so se medtem zdavnaj razblinili, a pisanje je ostalo. V kratkem eseju »Why I still write poetry« Charles Simic primerja pisanje pesmi z večnim najstništvom. Njegova mama ga je proti koncu njenega življenja, ko ji je že pešal spomin, povsem začudeno vprašala, ko jo je obiskal v domu za ostarele in ji pripovedoval o svojem vsakdanu, ali še vedno piše pesmi. Nekdo v njegovih letih, ki še vedno piše pesmi, tako Simic, je za svoje vrstnike skoraj tako čudaški in nespodoben, kot da bi se zaljubil v mladoletnico.
Ko človek v Google vtipka vaše ime, je eden prvih zadetkov članek na angleški Wikipediji, kjer piše, da ste »avstrijska pesnica, ki piše v slovenščini«. Ste torej avstrijska ali slovenska pesnica? Je to sploh pomembno?
Zame opredeljevanje ni pomembno, predvsem pa tudi ni enostavno. Zakaj opredelitev za prvo ali drugo, za to skupnost ali za drugo, hkrati nekaj izključi, kar preostane, je okrnjena celota. Občasno se mi dozdeva, odvisno od dneva, dogodka, razpoloženja in še od marsičesa drugega, da se ne prištevam ne h avstrijskim in ne k slovenskim. Precej skupnega imam s pesniki, ki morda ne pišejo v slovenščini ali nemščini, a ustvarjajo v menjajočih se geografskih in jezikovnih prostorih. Jezik vpliva na našo percepcijo realnosti.
Prostorsko in jezikovno razpršeni, imamo drugačen odnos do jezika, v katerem ustvarjamo, do pripadnosti k nekemu kulturnemu prostoru ali narodu.
V poeziji je seveda ključno vprašanje jezika. Sami ste izvorno dvojezičnost odprli še tretjemu, angleškemu, ko ste dolga leta živeli v ZDA. Ali pišete izključno v slovenščini? Kako ste se odločili za svoj »pesniški« jezik?
Pesmi pišem izključno v slovenščini, kakšen esej pa občasno tudi v nemščini ali angleščini.
Ko sem se pred nekaj desetletji, v osemdesetih, lotila pisanja, nemščina še gotovo ni bila moj drugi »prvi« jezik. Dandanes na avstrijskem Koroškem nepredstavljivo, a do desetega leta, do vpisa v gimnazijo, sem bolj ali manj odraščala enojezično, in to v slovenščini. Tedaj se je v stranskih grapah Železne Kaple večinoma še govorilo slovensko. V ljudski šoli smo se prvič lotevali nemščine. Prvo spopadanje z jezikom večine je bilo bolj podobno učenju tujega jezika kakor materinščine. Seveda se je to kaj kmalu spremenilo. Ko sem končala ljudsko šolo, so me, kakor mnoge druge šolarje s podeželja, z desetimi leti poslali v dijaški dom, v Celovec, kjer je edina slovenska gimnazija na Koroškem. Po eni uri vožnje sem iz slovenske grape prispela v mesto, v popolnoma nemško okolje. V slovenski gimnaziji je bilo šolanje dvojezično, kasneje, na univerzi, samo še nemško. Počasi sem drsela iz enega jezika v drugega. Kmalu potem, ko sem z vsem svojim bitjem pristala tudi v nemščini, sem se odselila v ZDA. V skoraj dveh desetletjih bivanja v Pittsburghu sem ponovno šla skozi jezikovno prelevitev. Zakaj jezik ni samo sredstvo za komunikacijo. Jezik posega v čustva, spreminja vrednote, simbolizira posamezne kulture. V veliki meri oblikuje človekov pogled na svet, saj se prepleta z mišljenjem, omogoča izražanje, dojemanje fizičnih in duhovnih stvari. Ljudje, ki govorimo različne jezike, živimo v različnih pojmovnih svetovih (hkrati). Vztrajanje v enem in istem pesniškem jeziku je morda moja Adrianina nit.
Če se za trenutek še zadrživa pri jeziku. Glede na to, da sta tako nemščina kot angleščina »vaša« jezika: ali svojo poezijo v ta jezika prevajate sami ali raje sodelujete z drugimi prevajalci?
Pesmi ne prevajam sama. Na srečo sem doslej lahko sodelovala s prevajalci. Tako se izognem razmišljanju o prevodu oziroma upoštevanju prevoda že v teku ubesedovanja izvirnika. Kajti marsikateri verz ali pesem bi v nemški ali angleški različici napisala dokaj drugače. Pisanje poezije, literature je palimpsest: skozi preseva književnost in zgodovina jezika, naroda. Določene metafore, besedne zveze so morda v enem jeziku zanimive, a v drugem kulturnem kontekstu lahko vsebujejo nezaželene konotacije. V vsakem jeziku lahko zasledimo različnost besed, kot tudi drugačnost skritih pomenov, ki se skozi vrednote in nazore, vključujejo na kulturno specifične načine. Ni besede, ki ne bi bila kulturno obarvana.
V Sloveniji še vedno velja, da so zamejski literati nekakšni prvi in poslednji braniki, celo svečeniki slovenščine. Kako sami doživljate to oznako? In kje je danes slovenska zamejska književnost, predvsem tista, ki nastaja v Avstriji – koliko mladih se še odloča, da bi ustvarjalo v slovenščini?
Očitno si narodi želijo zaledje, saj brez periferije ni centra. Sama sebe ne bi označila kot zamejsko pesnico, kajti takšna opredelitev omejuje moje ustvarjanje na narodno politično raven. Razumevanje, branje moje poezije pod to oznako, bi moje delovanje skrčilo na nacionalni imenovalec, ki ne ustreza. Ali smo braniki slovenščine na severni meji, ne bi znala povedati, saj so to predvsem projekcije središča. Že več kot dve desetletji ne živim več na avstrijskem Koroškem. Pred nedavnim, pri nekem literarnem branju v Avstriji, sem povedala, da mladih slovenskih literatov na Koroškem pravzaprav ni več. Pa me je nekdo potem okaral, češ da moja izjava ne drži. Dejstvo je, da je še v osemdesetih letih redno izhajala revija »mladje«, štirikrat na leto, večinoma samo s prispevki ustvarjalcev in ustvarjalk iz avstrijske Koroške. Dandanes pa enkrat na leto izide zbornik »Rastje«, v katerem objavljajo avtorji in avtorice iz avstrijske in slovenske Koroške.
Kakšen je vaš stik s slovenskim pesniškim prostorom? Se čutite del pesniške skupnosti ali jo motrite bolj od strani? Kako pa vašo poezijo sprejema avstrijski prostor? V čem vidite razlike in podobnosti med slovensko in avstrijsko pesniško sceno in med družbenim statusom poezije v Sloveniji in v Avstriji?
Slovenskih pesnic in slovenskih pesnikov večinoma ne poznam osebno, njihove pesniške zbirke pa kar redno berem. Ali sem del te pesniške skupnosti, ne vem. V Sloveniji se v primerjavi z nemškim, avstrijskim ali ameriškim prostorom literati večinoma poznajo tudi osebno. To je seveda povezano z geografsko majhnostjo Slovenije. Če si fizično le redkokdaj prisoten, ljudje kar hitro pozabijo nate, saj so navajeni, da hočeš nočeš ob raznih dogodkih naletijo na znance in se občasno pri teh naključnih srečanjih domenijo za kakšno sodelovanje, projekte in podobno. Seveda tudi v ameriškem, nemškem ali avstrijskem prostoru ustvarjalce vleče v velika mesta, saj pač nudijo večjo literarno sceno, več založb, ustanov in razne druge možnosti. Ker je kar mnogo večjih mest in s tem več literarnih središč, se vse skupaj malce razprši. Fizična prisotnost ni tako bistvena.
Nemški prevodi mojih zbirk so v avstrijskih medijih še kar odmevni, s tem da je medijski prostor za poezijo v prevodu precej omejen. Avstrijski in tudi nemški mediji so se v zadnjih desetletjih precej spremenili. Povečini imajo v zdajšnjem digitalnem svetu precejšne finančne težave. Vedno bolj se osredotočajo na vsebine, ki naj bi pritegnile velik krog bralcev. Nekateri časopisi sploh ne objavljajo več literarnih kritik pesniških zbirk, niti jih ne uvrščajo na svoja poletna ali božična uredniška priporočila knjig.
Vid Sagadin v spremni besedi k vaši za zdaj zadnji objavljeni zbirki vašo poezijo označuje kot »dramatični telesni performans, ki mu je »jezik pretesen«, zato neprestano sili ven iz govorice«. Nasploh je v spremni besedi ogromno govora o telesu. Kako vi doživljate telo v poeziji?
Telo je najintimnejši del posameznikove identitete. Nam hkrati vse omogoča, vsaj obstajanje brez telesa ni možno, kljub Descartovim Cogito ergo sum, a nas hkrati omejuje in zaznamuje ne samo s svojo končnostjo. Genetiki so v zadnjih desetletjih dognali, da smo v marsičem pogojeni od telesa, saj nam je že precej zapisano v DNK.
Vsaka bralka, vsak bralec, bere poezijo po svoje. Spremna beseda v zadnji zbirki je branje Vida Sagadina, ki je zelo zanimivo, a ne edino možno razumevanje mojih pesniških zbirk. Vsaj upam, da je v moji poeziji v smislu recepcijske estetike literarnega teoretika Walterja Iserja dovolj praznih mest, ki dopustijo bralki in bralcu različna branja, različno realizacijo praznih mest, saj vsak poustvari besedilo na svoj način, ko vnese sebe.
Zbirka zadene že z naslovom, retoričnim (?) vprašanjem Kaj smo, ko smo. Zdi se mi, da je kaj sem eno ključnih vprašanj vsakega ustvarjalca …
Se strinjam. V tej zbirki je kar nekaj variacij na to vprašanje, ki ni samo ključno za ustvarjalce, temveč za slehernika.
Zbirka je prežeta s (samo)ironijo, ki je izjemno učinkovito pesniško orodje. Zakaj vam je uvajanje ironije blizu, kaj vam omogoča?
S časoma, iz zbirke do zbirke, so pesmi postajale bolj (samo) ironične. Ironija prinaša dodatne pomene. Omogoča in hkrati prisili bralce, da vnašajo svojo domišljijo, svojo držo. Poleg tega je tudi resnično življenje polno ironičnih situacij. Po moji presoji, zbirke s takšnim naslovom, kot jo ima zadnja, se je možno lotiti samo s precejšnim odmerkom ironije. Samoironija mi je kot pesniška drža najbližja, najbolj ustreza mojemu pojmovanju in dojemanju sveta.
Za zbirko ste ob številnih nagradah prejeli tudi Nagrado Prešernovega sklada. V času tega pogovora je v angleškem prevodu, ki je delo Toma Priestlyja, v finalnem izboru za kanadsko nagrado Robert Kroetsch Award for Poetry. Kaj vam pomenijo pesniške nagrade?
Seveda se veselim nominacij in nagrad. Predvsem zato, ker ustvarjam na obrobju slovenske ter tudi avstrijske pesniške skupnosti, sem bolj ali manj pesnica brez »zaledja«. Ne živim v Sloveniji, in za avstrijske, še bolj pa za nemške ustvarjalce, je dejstvo, da ne pišem v nemščini, precej eksotično. Nemški jezikovni prostor je izredno velik. V zadnjem desetletju se je kar nekaj literatov, ki so se priselili v Avstrijo, v Švico ali Nemčijo iz vzhodne Evrope, Balkana ali bivše Sovjetske zveze, odločili za pisanje v novem, se pravi v nemškem jeziku. Nemški jezik ima seveda povsem drugi domet in nudi svobodnim ustvarjalcem večje možnosti za dohodek (štipendije, nagrade, večjo izbiro založb itd.). Angleščina je moj tretji jezik, in tudi osebno sem navezana na ZDA, saj so me v teh dveh desetletij bivanja v Pittsburghu preoblikovale, spremenile. Nominacije angleškega prevoda sem se prav zaradi tega zelo razveselila. Poleg tega je »Kaj smo, ko smo« edina zbirka v prevodu med štirimi nominiranimi pesniškimi zbirkami.
Ste tudi knjižničarka. Kako doživljate vlogo knjižnic v svetu bliskovito spreminjajoče se informacijske tehnologije?
Digitalna tehnologija je spremenila način zajemanja in razširjanja informacije in upravljanje le-te. Knjižnice se v primerjavi z marsikaterimi drugimi ustanovami hitro in dobro prilagajo spreminjajoči se informacijski tehnologiji. Dandanes večina univerzitetnih knjižnic nudi mobilne storitve. Vodim knjižnico medicinske fakultete in Salzburške univerzitetne klinike. Prav v medicini, kjer morajo biti najnovejše študije hitro na razpolago, je skoraj vse gradivo dostopno v digitalnem formatu. Povrhu visokošolske in znanstvene knjižnice uvajajo nove storitve, po katerih še pred nedavnim ni bilo nobenega povpraševanja, kot na primer svetovanje in pomoč pri objavah v prostodostopnih znanstvenih revijah (Open Access publishing), urejanje in shranjevanje znanstvenih podatkov. V visokošolskih in znanstvenih knjižnicah se je poklic knjižničarke precej spremenil. Morda knjižnice daljnoročno ne bodo več tako pomembne pri dostopu do informacije, a na vsak način bodo ključne pri dolgoročnem shranjevanju in sistematičnem urejanju informacije.
Če potegneva črto pod pogovor – ne le informacijska tehnologija, tudi svet, se zdi, prehiteva samega sebe. Kakšna je, po vašem mnenju, v takšnem svetu vloga poezije?
Pravzaprav je lirika zelo primerna za sodoben čas, ko je na družbenih omrežjih kot twitter le omejeno število znakov, ter se zato marsikdo vadi v kratkosti, jedrnatosti, in se mnogi deloma stežka posvetijo daljšemu besedilu. Roman je v devetnajstemu stoletju postal bolj ali manj prevladujoča globalna literarna zvrst. Na vseh kontinentih se pišejo romani. Beremo romane iz Japonske, Tasmanije, Argentine, Indije itd., medtem ko je za poezijo na knjižnem trgu vedno manj prostora. A morda bo poezija v enaindvajsetem stoletju v spremenjeni obliki, s pomočjo novih medijev, obudila poniklo zanimanje, dosegla novo občinstvo.
Pogovarjal se je Kristian Koželj
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Je tudi mentor pesnikom srednješolcem, s katerimi pripravlja mesečne večere slam in performativne poezije.
V letu 2017 je pod mentorskim vodstvom Janeza Vajevca kot igralec na oder postavil monodramo Alessandra Barrica Devetsto. Je član Igralskega studia bratov Vajevec od leta 2012.
Kot literarni ustvarjalec je sodeloval na vidnih mednarodnih festivalih doma in v tujini in prejel nekaj nagrad in priznanj. Poezijo in eseje je objavil na portalih Poiesis in LUD Literatura in v revijah Literatura, Sodobnost, Poetikon, Mentor in Vpogled, zborniku Rp Lirikon XXI, hrvaških revijah Poezija, Književnost uživo in Artikulacije.
Leta 2015 je sodeloval na mednarodnem festivalu Lirikonfest v Velenju, leta 2016 na mednarodnem festivalu Stih u regiji v Zagrebu, leta 2018 pa na mednarodnem festivalu Galovićeva jesen v Koprivnici.
Leta 2016 je prejel nagrado Mentorjev feferon za najboljšo protestno oz. družbenokritično pesem, tega leta pa je na prvem državnem prvenstvu v slam poeziji postal državni podprvak. Leta 2018 je na natečaju revije Sodobnost prejel nagrado za najboljši slovenski esej. Je tudi prejemnik nagrade celjske zvezde za leto 2018.
V letu 2018 je na njegovo pobudo in pod njegovim umetniškim vodstvom v Celju zaživel mednarodni pesniški festival poezije in performansa Izrekanja.
Oktobra tega letapri založbi Poetikon/Hiša poezije v zbirki Sončnice izide njegov pesniški prvenec Muzej zaključenih razmerij. Od takrat ni ustvaril nič omembe vrednega.
Foto (c) Eva Klevska
- Kristian Koželj: Ko prestopimo mejo zemlje (O pesniški zbirki Cvetke Lipuš, Kaj smo, ko smo) - 3. 8. 2019
- Pogovor s Cvetko Lipuš - 1. 8. 2019
- Kristian Koželj: Lapidis Lacrimae - 16. 2. 2017