Bilo je leta 1986.
Z babico sva sedela
v dnevni sobi pred televizijo
in tako kot cela država
gledala govor voditelja
Komunistične partije.
Babica je škrtala z zobmi.
Vprašal sem jo: »Babi, kaj je narobe?«
Sedela je, za hip pomolčala,
in nazadnje rekla: »Ta človek bi moral umreti.
Upam, da ga bo vendar že kdo ubil!«
In po nekaj minutah, napolnjenih s tišino,
mi je rekla: »Poba, če boš komu povedal,
kar sem ti rekla, bom
jaz ubila tebe!«
Potem se je nasmehnila s svojimi slabimi zobmi,
toda v njenih očeh sem opazil nekaj,
zaradi česar sem molčal o tem
vse do zdaj.
Prevedel Peter Semolič
Latest posts by Peycho Kanev (see all)
- Peycho Kanev: Manifest - 20. 11. 2015