I.
Vse, kar nisem,
ne morem
nikoli postati.
Moj bratranec
zamahuje sekiro
nad staro kredenco.
Da se razkolje, uniči,
izniči. Vse staro,
ki je težilo naš rod.
Koliko uničevalne sle je
v nas
naselila preteklost.
Ne moremo se rešiti
občutka, da smo, kar smo,
da nikoli ne bomo, kar nismo.
Četudi razsekamo vsako
lipo sredi vasi.
II.
Učili so me, da so Nemci
slabi, naši sovražniki
v vojni.
Eden je bil, prav tisti –
nemški vojak, ki je ukazal:
Razbežite se!
In namesto v deset naključnih
civilnih žrtev iz vasi za enega
ubitega nemškega vojaka –
je streljal zrak.
Ena od desetih je bila
moja nona.
III.
Ko je človeška stalnica, negotovost,
izginila, je zrastel oder –
tam se grabimo in mečujemo.
Smo konica vrtavke in šestila,
vse, kar je, mislimo,
je v našem obsegu.
Staro zapiramo v samostane
in sveta pisma za zapahe.
Stvarnik pa je poslal svojega sla,
da se knjiga odpre.
Pogoj za uzrtje je trajanje želje.
IV.
Odprla sem pipo in z vodo sprala
vso kri, ki bi lahko bila življenje.
Moj prijatelj odpira vsa okna,
da se njegova hiša prezrači.
Ponoči toči nevidne solze
in nevihta ga preseneti
v hiši svoje prihodnosti.
Zjutraj iz ribnika vstane palček Smuk.
V.
Stopnjevanje za sarkazem je Ljubezen.
Opredeliti se pomeni prevzeti odgovornost.
Tvegati, tudi sebi v škodo, izzivati pogum.
Bojimo se lastne svobode,
trdovratni strah pred resnico, ki je –
Kot nepremična gladina jezera
in svetloba, ki pada nanjo.
Stopati kot beli golob po črti,
ki stika vodo in kamen.
Razpreti nov prostor, ga naseliti.
Samo da ne preživiš mrtva,
modra luna.
Foto © David Verlič