Milan Dekleva: Nevidnosti. Ljubljana: Slovenska matica, 2021 (Zbirka Mozaiki).
Oktobra 2022 se nam kdaj pa kdaj zazdi nemogoče, da smo nedolgo nazaj obtičali v tesni. Tesno je bilo … Pa ne vedno samo zato, ker smo ždeli doma in bili na manjši kvadraturi, brez vsakodnevnih dolgih in zavitih gravur naših korakov po bližnji in daljni okolici. Tesno je bilo biti vsak sam v svoji tesni. Vsaj od marca 2020, ko čas imenujemo koronski čas oziroma po koroni, ko je vsak sodobni človek planeta Zemlja doživel izkustvo negotovosti, tudi strahu ali panike, vsaj v kakšnem trenutku, je komponenta nevidnega še kako pomembna. Bodisi na fizikalni ravni nevidnega, ker ni vidljiva s prostim očesom, bodisi humanistični, družboslovni, filozofski … To je navsezadnje tudi eden od načinov, kako ravnati z občutljivim materialom nesnovne oblike, informacijsko kramo, vrednotenjsko potovalko, kakor tudi z razsežnostmi na S: strah, sum, sumljiv, sumničav, star, skrben, shramba, skopuh itd. do manj človeških lastnosti: svet, svetloba, sij …
»Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, ki je petindvajseta pesniška zbirka Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. […] Lahko se pretrga [pogovor], obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na strani 27. Knjiga bralca povabi z naslovom, saj nevidnostim pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, 51 obrazov in podob. Pa vseeno bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, neukalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo. Vsaka pesem stoji zaokrožena sama zase in hkrati se pesmi spletajo skupaj, nizajo v knjigo pesmi brez naslovov. Peta knjiga Matičine zbirke Mozaiki nam razprostre pesmi le na desnih straneh. Z uredniškim pripisom kot popotnico knjigi in zgoščenim življenjepisom vsestranskega umetnika, ki je leta 2006 prejel veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo, med drugimi leta 2008 pa Veronikino, knjigo zaključi spremno besedilo filozofa Dejana Komela.
Nevidnosti niso zbirka pesmi, ampak so duhovno-filozofska knjiga v nekem času nabranih pesmi, čeprav se je katera morebiti zapisala zunaj glavninskega dela knjige. Na zavihku namreč piše, da je nastala v prvem valu kot pesnikov osebni odziv na pandemijo. Zaokrožena celota tekstov je v komunikacijski drži tako do sprotne lirične produkcije na Slovenskem, npr. pesniška zbirka Robovi Petra Semoliča, str. 49, asociacije na Pojave Maje Vidmar in mnoga druga pesniška knjižno ali revijalno objavljena dela sodobnih slovenskih avtorjev, kakor tudi do evropskih literarnih zakladov, na primer sklic na Gospoda Cogita Zbigniewa Herberta, leta 1924 v Lvovu v Ukrajini rojenega enega najpomembnejših poljskih pesnikov druge polovice 20. stoletja, pa Maxa Sebalda, ali navsezadnje navajanje svetovno znanih Zemljanov, kot so: ameriška astronomka Maria Mitchell, Baruch Spinoza, Einstein, Giordano Bruno, Elisabeth Browning, Edvard Grieg, Camus, Evklid.
Takšen odziv na ta koronski čas se zdi primeren: s pravim razmikom, primerno razdaljo, pravšnjo daljavo, pravo mero ne neposrednega srčnega in zastrto čustvenega odziva ter begavo, obenem pa k središču zgrinjajočo se premišljevalsko in kritično mislijo. Gre za pot od naših vsakdanjih na-videz-nosti do skrivnostnih nevidnosti. In na strani 39 spoznanje: »Vse več nevidnih, vse manj nevidnosti.« ali pa na str. 51: »Destrukcija je lastnina Narcisa, ki se zaljubi / v svoj obraz in ga požre.« Seveda gre za globoke resnice, spoznanja, ob katerih lahko bralec postane dolgo in intenzivno.
Milana Deklevo je vse do te knjige bolj preokupirala slušna stran: slišno, molk in tišina – ni naključje, da je tudi glasbenik. »Sluh je potrebno obrniti v posluh,« zapiše na strani 59. Tokrat pa se predano posveti vidnemu in predvsem nevidnostim, ki jih natančno secira in razprostre po knjigi. Milan Dekleva ostaja v svoji pesniški strugi, izdolbeni z racionalnim, filozofskim jezikom, varno distanciran od vnetljivejših govoric, kakor so srčna, pričevanjska, osebnoizkušenjska itd. Že na strani 7 se sklicuje na poljskega pesnika Zbigniewa Herberta in njegovega Pana Cogita, gospoda Cogita, ki razmišlja o sodobnem svetu, družbi. Kakor je Herbertov, tako je tudi Deklevov pesniški subjekt oziroma izgovarjajoči občasno hudomušen, šaljiv, tudi sarkastičen: »V vladnih kabinetih životarijo / občutljivci, ki mislijo, da je udarjanje / po zrezkih nekaj sublimnega.«
Ko Dekleva zapiše: »Res je samo to, da je Gospod Cogito prekratek, občutno prekratek.«, ne deskribira le družbenega, človekovega položaja v svetu, ampak poda tudi samorefleksijo na pisanje. Četudi ima srčni pridih, gre za knjigo v racionalnem, nadzorljivem in nadzorovanem obsegu. Ko je skorajšnja prepoved premisleka o virusih pomolknila in se tako detabuizirala, se je funkcija dodane vrednosti te knjige morda malo zmanjšala. Ampak tudi na dandanašnji založniški položaj in premislek o trajanju pesmi ali pesnika ima Dekleva puščico in odgovor v tej knjigi, in sicer na strani 79: »Brez prihodnosti / niso nevidnosti, ampak pozabljenje, svarijo poslednji samizdati.«
Kljub temu da Nevidnosti Milane Dekleve niso dokumentaristične, nas bodo drobci iz nenaslovljenih pesmi iz knjige Nevidnosti spominjali na koronski čas (»preroški glas / pekli smo kruh«, na strani 35) in omejitve ter epidemične stiske. Dekleva se v teh pesmih zavzema za določeno držo, za odziv na virus. Knjiga je neposredno sporočilo v tem času in zdaj že postaja spomin na »tisti« čas. Vendar ne gre za publicistične ali uporniške zapise – Milan Dekleva ostaja v svojih poetoloških tirnicah. Če bralec vstopi v ta pesniško-filozofski diskurz, so besedila prečiščena, jasna. Enako globoke in modre so njegove sentence, kakor jih poznamo iz prejšnjih dva ducata knjig. In tudi koronski čas ali koronski nečas ne more zmanjšati zanimivosti verzov, ki nas predvsem popeljejo v premislek. »Z nevidnostmi ni mogoče sklepati zavezništev,« nas posvari na strani 91. Obenem pa bo za tiste, ki pričakujejo od danes nastajajoče poezije zmeraj samo neposrednost in eksplicitnost, enostavnost, spet ena knjiga Deklevovih hermetično-filozofskih besedil. Naj vas pospremim v branje z zastrto mislijo s strani 73: »Opozorila nevidnosti, da preporod zahteva očiščenje bližine, / so bila zaman.«
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Foto © David Verlič