Ne vem, kaj je steklo iz tebe,
ko sva se pogledala
zelo od daleč.
Iz mene je stopila
medvedka
in se napotila k tebi,
objela te je enkrat za vselej
in te uničila,
čisto nežno.
Čutim,
da sem ustvarila pošast,
ki me osrečuje na čudne
in nesprejemljive načine.
Ne spusti me z vajeti.
Ko jé jagode,
ji iz gobca kaplja kri.
Pride lahko,
kamor jaz ne morem
in o tebi je sanjala
nekaj lepega.
Pridi že, da te zaščitim pred njo.
Latest posts by Petra Kolmančič (see all)
- Petra Kolmančič: Na vajetih - 9. 4. 2023
- Petra Kolmančič: Kako ostati zvesta - 30. 4. 2015