Nič novega ne bom povedal, ko zapišem, da v poeziji Kaje Teržan, zbrane v njenih dveh pesniških zbirkah, Delta (2015) in Krog (2018), telo igra pomembno vlogo. Skok v pesničino biografijo nam razkrije ozadje, zakaj je temu tako: »Rešitev je bila na dlani. Če ne morem delati – plesati (kar je pogoj, da se počutim živo zase-zasebno in tudi kot družbeno bitje), kakor želim, bom počela to, kar lahko. Svojo ustvarjalno energijo/motivacijo bom preusmerila iz pretežno nedosegljive plesne dvorane/studia v prostor iz celuloze – na papir. Gre za skrajno preprosto logiko, ki mi jo je pomagal ozavestiti nek mojster matematike (pri geometriji) v srednji šoli: poglej, kaj imaš, in ne, česa nimaš.« (Kaja Teržan, Ples in poezija – prostor za subjekt, Poiesis, 3. 5. 2015).
Še do nedavnega je bilo telo bodisi prezrto, bodisi je zavzemalo obrobno mesto v tradiciji zahodne misli. Tako je filozofija glavno vlogo pri vzpostavitvi posameznikove subjektivitete in s tem tudi identitete pripisovala umu, od Descartesa dalje pa je kot glavni filozofski problem videla še do danes nerešen odnos med umom in telesom. Kaja Teržan je bila glede tega zelo jasna, ko je v pogovoru, ki ga je za Poiesis z njo naredila Katja Kuštrin, povedala, da je za »proces mišljenja, telo pravzaprav pogoj. »Torej Descartesa ali ne razumem ali pa se preprosto z njim ne strinjam. Sem, torej sem.« (Pogovor s Kajo Teržan, Poiesis, 18. 10. 2015).
Pesničin pristop k telesu je torej blizu pristopu, kot se je razvil v okviru kulturnih študij. Te prepoznavajo telo kot mesto pomena. Telo tu ni zoženo na zgolj obstajanje, ni zgolj produkt narave, ampak je vkorporirano v kulturo. Prav na področju telesa se izraža in artikulira kulturna identiteta, pa naj gre pri tem za oblačila, nakit ali za oblikovanje samega telesa (tatuji in druge poslikave, pričeske, izgrajevanje in (pre)oblikovanje telesa, različne diete). Prav skozi telo se lahko posamezniki in posameznice prilagodijo ali uprejo kulturnim pričakovanjem, ki jim jih nalaga družba.
Telo seveda najprej fizično obstaja, toda v trenutku, ko prične obstajati, je že podvrženo družbenim pričakovanjem. Morda prav iz te zavesti o telesu kot kulturno oblikovanem, izhaja, da v poeziji Kaje Teržan ne bomo našli eksplicitno erotičnih pesmi, kakršne bi nemara pričakovali. V eni redkih ljubezensko-erotičnih pesmi, Izkušnja v avgustu, telo v objemu drugega oživi in subjekt s pregibi telesa »iztiska sokove«, vendar pa telo ni zoženo na zgolj fizično dimenzijo:
»S pregibi telesa
sem iztiskala sokove:
pod koleni,
na notranji strani komolcev,
med gležnjem in nartom
in s pomočjo
hiperekstenzije vratu
in zgornjega dela hrbtenice:
tam je največ vprašanj.«
(Krog, str. 87)
Telo je tu kraj misli, vprašanj, je kraj dvoma in zato tudi kraj posameznikove identitete. In prav vprašanje identitete in identitet je ena glavnih tem poezije Kaje Teržan. Identiteta pri njej ni nikoli razumljena kot nekaj monolitnega, kar naj bi prikrilo proces, skozi katerega subjekt postane subjekt določene vrste (na primer državljan ali pripadnik te ali one družbene skupine), in kot takšna ni nekaj naravnega in že v naprej danega človeku, ampak je raje posledica diskurzov in podob, ki nas obkrožajo.
Pesničin opus se začne s pomenljivo pesmijo Gora:
»Udobno sedim v rdeče-rjavem
naslanjaču, ko v sobo vstopi pripravnik
in mi predstavi jako pomemben problem.
Odgovorim mu s spominom
na svoje prvo (pravo) študentsko delo – čistilke …
Podjetje je bilo zelo ekološko.
Vrečke za smeti smo uporabljali, dokler niso razpadle.
Radost žvečilnih gumijev je zgolj postranska.
Dano mi je bilo izvedeti, da so me izbrali izmed mnogih …
In tako naprej in človek pred mano – bledi …
Seveda ne obstaja noben pripravnik in direktorski stolček je kamen.
Nisem jaz napisala principov števne neskončnosti – poskušam samo
urediti svoje življenje.«
(Delta, str. 5)
V pesmi se srečamo s tremi identitetami lirskega subjekta: identiteto direktorice, identiteto snažilke in identiteto nekoga, ki sedi na kamnu in si skuša urediti življenje. Na videz preprosta pesem je bogata na pomenih, ki se soočajo, prečijo, rojevajo nove pomene. Monolitna identiteta direktorice je okrepljena in erodirana hkrati z njeno pripovedjo o tem, kako je kot študentka opravljala delo snažilke; snažilkina identiteta je ponovno erodirana z nemogočimi razmerami v podjetju, kjer je delala, a hkrati okrepljena z izjavo, da je bila izbrana izmed mnogih; identiteto nekoga, ki sedi na robu ali celo onkraj roba družbe zaznamujeta matematični diskurz in dejstvo, da si skuša urediti življenje. Tu je potem še pripravnik, torej DRUGI, ki v maniri razsvetljenske konstrukcije drugega ne poseduje nobene subjektivitete in zato bledi – tako v smislu izginjanja kot v smislu prebledevanja. Na prvi pogled narativna pesem, se izkaže za jezikovno premišljeno sestavljanko, ki prevprašuje pojem identitete in pojem družbene nadvlade, tudi s tem, da ju lirski subjekt ironizira, kot ironizira tudi samega sebe. Pesem se tako vsa dogaja v jeziku ali bolje rečeno v jezikih in diskurzih, ki – kot nas je naučil Michael Foucault – bistveno sooblikujejo naše identitete (na področju telesa gre za jezike znanosti, medicine, psihiatrije …). Na ta način razumem tudi vdor matematičnega jezika v pesem.
Jezik ali bolje rečeno različni jeziki oziroma diskurzi igrajo bistveno vlogo tudi v pesmi v prozi Lepe Vide, ki v svoj ris potegne različne jezike, od jezika otroštva, prek simbolnega jezika različnih oblačil oziroma uniform, nadalje angleščine in slovenščine sredi drugega jezikovnega okolja, do jezika različnih mitologij in seveda jezika nacionalnega mita o Lepi Vidi. Na ladji, imenovani Princesa Danaja, s katero se pripovedovalka pelje skupaj s teto, eno od deklet, ki strežejo potnike, zasliši teto govoriti v slovenščini in vzklikne:
»…. »Pa saj vi ste iz Slovenije!« Razgovorilo
se je o svojem otroku in nekakšnem partnerju. Kasneje mi je
teta povedala, da je imelo dekle v grlu cmok. V mislih sem
videla zataknjen cmok iz pšeničnega zdroba in jajc, ki mi ga
je mati vedno dajala v juho. Toliko sem razumela.«
(Lepe Vide, krog, str. 17)
Tudi tu je govora o identitetah, a v ospredje stopi tudi interakcija in z njo komunikacija med različnimi liki in neko temeljno nerazumevanje med njimi.
Ob vprašanju identitete je prav interakcija med liki naslednja glavna tema poezije Kaje Teržan. Interakcija ni skoraj nikoli gladko tekoča, ampak je zaznamovana z nevarnostjo, da bodo liki, ki se znajdejo v njej, nerazumljeni ali vsaj napačno razumljeni. Marsikdaj tudi kršijo vloge, v katere so vstopili in zato izpadejo za okolico nenavadni, kot na primer direktorica iz pesmi Gora. Na ravni intime so ti odnosi zato vedno pogajalski odnosi in kot takšni nestabilni, so iskanje tiste, če tudi sam uporabim metaforo iz matematike, najmanjše presečne množice med dvema:
»Poskušava najti stičišča osi
najinih koordinatnih sistemov
ali vsaj jasna območja,
kjer posamično nisva definirana.«
(Delta, str. 15/16)
Komunikacija se stalno zatika tudi na ravni družinskih odnosov, skozi katere se svetlika družina, ki nima nikakršne zveze z idealnotipsko iz krščanstva podedovano nuklearno družino (oče, mama in otrok) in če že pride do identifikacije, pride le prek nesporazuma:
»Starejši pravijo;
če bo zdravje, bo tudi ostalo – nekako že.
Moja babica ga je izgubila.«
/…/
»Ko sem jo obiskala, me je šokiralo dvoje;
njeno shirano telo in bleščeč napis na hlačah:
Dance.
Tudi jaz tako nemogoče plešem.«
(Dom in dom, Krog, str. 60)
Prav tako lirskemu subjektu tudi pripadnost določenemu spolu (biološkemu in družbenemu) ne podeljuje skupinske identitete, saj je tudi tu komunikacija presekana, onemogočena:
»Stavek, ki ga je nekje prebrala,
je vrgla predme, da bi padla
v past pogovora.
Ne vstopaj v film!«
(Sobivanje (materinski dom), Krog, str. 54/55)
Pesniška govorica Kaje Teržan je polna zamolkov, premolkov, raztrganin, ki jih predvsem v Delti na ravni zapisa označujejo tropičja, in ostrih rezov, kar je bolj značilnost zbirke Krog, ki bralca ali bralko prestavljajo iz enega okolja v drugega:
»… – potujem po plašču, ki
me je rešil tega življenja in se najdem
v New Yorku, v parku, s strahom v srcu,
in psom, ki ga je zavohal – mislim – strah.«
(Vse se je začelo v vrtcu …, Krog, str. 84)
Lirski subjekt te poezije je tako brezdomen subjekt in to ne le v odnosu do sveta, kjer si išče prostor pod soncem, ampak je tudi v sebi razrediščen in s tem stalno se spreminjajoč. Kolikor obstaja kot vsaj na videz trdna identiteta, obstaja kot posledica različnih govornih položajev, iz katerih izvirajo verzi teh pesmi. Subjekt je torej dvakratno brezdomen.
Tema doma in iskanja doma se z vso eksistencialno in pesniško ostrino pojavi v zbirki Krog: najprej na ravni že omenjenega iskanja »prostora zase«, potem pa tudi iskanja »prostora v sebi«. Telo, ki je v Delti še delovalo močno in gibko, tu postane »prepišno telo« – zadnja opora neke po trdnosti hrepeneče subjektivitete tako razpada in razpade pred bralčevimi in bralkinimi očmi. Vse, kar ostane, so različni govori.
Kolikor je takšna lega eksistencialno nevzdržna, pa je seveda pesniško izjemno plodovita: pesnica se v Krogu tako poda v raziskovanje različnih govorov, tudi takšnih, ki so na prvi pogled za pesnico, ki se je uveljavila s poudarjeno urbano poezijo (tako na motivno-tematski ravni kot na ravni izraza) nenavadni. V nekaterih pesmih iz zbirke se pojavi narava in govor prevzame trdnost in sklenjenost, ki je do zdaj nismo poznali pri njej. Te pesmi so osredinjene okoli enega motiva: na primer okoli slapu iz istoimenske pesmi (Slap, Krog, str. 63), ki nima »nobene zgodbe / – nobene preteklosti,« in je »gola prezenca.« Subjekt tu za hip pridobi na trdnosti, postane skoraj tradicionalni subjekt, četudi ali pa nemara prav zato, ker v begotnem obstoju »pršečih kapljic slapa« zagleda usodo ljudi. Kolikor ima subjekt neko hrepenevsko dimenzijo, jo ima prav v zvezi s tradicionalnim subjektom (lirskim in družbenim):
»Redke so resnično lepe ženske;
z boki, ki strmijo v zemljo
kakor vase prepričana breza,
usidrana med skalovje in grobo travo.«
(Sobivanje (materinski dom), Krog, str. 54/55)
Toda v svetu in v sebi razrediščen in razseljen subjekt seveda ni zmožen vrnitve v oklepe tradicije (in vprašanje je, ali si tega zares želi):
»Nos, tla – nostalgija in
moja nemost, ko sem se vrnila
v nekaj, kar je bilo preveč povezano
za moje prepišno telo.«
(Iz tal v nos in usta, Krog, str. 76)
Telo v poeziji Kaje Teržan je mesto, kjer se vzpostavlja pomen, torej smisel, zato so tudi njene pesmi hkrati pesmi o telesu in pesmi o že obstoječih interpretacijah telesa. Te interpretacije spretno vpleta v svojo pesniško govorico, jih prevprašuje, s čimer prevprašuje tudi družbene kontekste, v katerih se znajdejo prvoosebni subjekt in liki ter jih s tem tudi že problematizira, saj jih osvetli iz različnih zornih kotov, zaradi česar nam njene pesmi venomer spodmikajo tla pod nogami, oziroma nam splošno sprejeto sliko sveta postavijo pod vprašaj – a pesnica se ne ustavi pri tem, temveč nam pod vprašaj postavi tudi možne alternativne slike, ki nam jih pesem nemara ponudi. Vendar to ne pomeni, da imamo opravka s sofizmom – čustven naboj, ki ga premorejo te pesmi je preprosto prevelik, da jih ne bi jemali zares, oziroma je pesničina udeležba v njih prevelika in kot takšne tudi od bralca in bralke zahtevajo maksimalni angažma in udeležbo. In to tudi takrat, ko se, kar je zdaj že ena prevladujočih značilnosti njene poezije, pesnica posluži ironije:
»… In potem bi nebo,
ki se zgošča nad mano, zaradi svetlobe, ne oblakov,
pohitelo meni naproti – kot vsakemu, in bi se izlilo
v nenavadno mešanico groze in radosti.
Da bi živela bolj človeško. Ne kot takrat,
ko sem bila v telesu zlate ribice …«
/…/
»Ko je bil moj dom akvarij …«
/…/
Čeprav dementna, sem uživala …«
/…/
»… Samo plapolala sem
(imela sem vzdušni mehur) s svojim telescem v vodi.«
(Sanjarije agnostika, Krog, str. 83)
Telo je torej prostor pomena in kot takšnega ga venomer prečijo različni diskurzi, ga spreminjajo – zato je tudi telo, tako kot identiteta, v poeziji Kaje Teržan proces in ne nekakšna naravna danost – in ga, kot v zbirki Krog, lahko tudi raztreščijo, pahnejo v neobstoj. Ostane govor, ki trepeta nad breznom neobstajanja.
Morda se komu zdi slika, ki jo abstrahiram iz njene poezije, preveč temna, preveč črna. Seveda v teh pesmih obstaja tudi svetloba in to veliko svetlobe – toda ta ne prihaja ne iz agnostičnih sanjarij, ne iz stika z naravo, ne iz hrepenenja po časih, ko je bila identiteta zgodba s koncem, vrhom in zaključkom; paradoksalno svetloba prihaja prav iz jezika samega ali točneje rečeno, prihaja iz pesniške govorice – kolikor je tudi ta pripomogla k razdejanju subjektivitete ter s tem tudi identitete in telesa, kot njene zadnje trdne oporne točke, toliko ji omogoči tudi vrnitev k telesu ali bolje rečeno, ga na novo konstruira. Pesniška zbirka Krog se konča s pesmijo Zadnja soba (Krog, str. 94), ta pa s pomenljivima verzoma:
»Nekaj zapišeš, vedno nekaj,
in spet začutiš nogi …«
Telo v poeziji Kaje Teržan je tako najprej beseda, toda »bolj« ko je beseda, »bolj« je tudi telo.
Lavrica, 29. junij 2019
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved
- Peter Semolič: Let skozi noč (o pesmi Barbare Jurša “Nočni let”) - 4. 10. 2024
- Pogovor z Barbaro Jurša - 1. 10. 2024
- Peter Semolič: Samota na ozadju zgodovine (o Razstreljenih sonetih Krištofa Dovjaka) - 24. 7. 2024