Pesniška nemoč je zagotovo za vsakega pesnika in pesnico najbolj strašljivo stanje. Po eni strani spominja na impotenco ali frigidnost in tako kot omenjeni fiziološki motnji tudi pesniška nemoč pišočega izčrpava. Toda pesniška nemoč nima zgolj psihološke dimenzije, temveč ima tudi metafizično dimenzijo. Strah pred belino praznega lista papirja torej ni le znak strahu pred neuspehom, temveč je tudi znak nekega globljega in bolj primarnega strahu.
Strahovi, s katerimi se soočamo, so povečini funkcionalni strahovi. To so tisti strahovi, ki jih pridobimo skozi proces socializacije in ki imajo funkcijo, da nas obvarujejo pred nesrečami ali vsaj nevšečnostmi: tako se na primer naučimo iz lastne izkušnje ali prek zgledov bati ognja. Ta strah je funkcionalen, saj nas opozarja, da moramo biti ob stiku z ognjem previdni.
Strah nastane kot posledica dražljaja, ta pa je lahko pogojen ali brezpogojen. Strah pred ognjem je posledica brezpogojnega dražljaja: ker sem segel z roko v plamen, me je opeklo in zato se zdaj bojim plamenov. Pogojni dražljaji pa so prvotno nevtralni dražljaji, ki pa se v našem mišljenju in čustvovanju povežejo z brezpogojnimi dražljaji, posledica tega pa je, da pogojni dražljaj sproži enak odziv kot brezpogojni dražljaj.
Sam sem že štiriindvajset let v svobodnem poklicu, torej poklicu, ki briše razlike med delovnimi dnevi ter vikendi in prazniki. Pričakoval bi, da bo po vseh teh letih nedeljski večer zame večer kot vsak drug večer v tednu. Povečini je temu res tako, toda občasno ob nedeljskih večerih občutim tesnobo, ki je ob drugih večerih v tednu nikoli ne zaznam. Razlog je preprost. Nedeljski večer se je v meni povezal s strahom pred hojo v šolo in z vznemirjenjem staršev pred začetkom novega delovnega tedna. Na srečo ta tesnoba ni huda in povečini me njen pojav celo zabava.
Ob strahovih, ki izvirajo iz brezpogojnega ali pogojnega dražljaja pa obstaja še čisto poseben strah in ta naj bi bil z razliko od ostalih strahov univerzalen. To je strah pred smrtjo. Tu ne govorim o strahu pred bolečim, dolgotrajnim umiranjem, ampak o strahu pred smrtjo, lastno smrtjo. Z razliko od drugih strahov se tega strahu ne naučimo, ampak ga – kot kaže – prinesemo že s seboj na svet. Prav tako ni vezan na noben neposreden dražljaj, saj ni nujno, da se pojavi, ko se znajdemo v smrtni nevarnosti ali ko okoli sebe gledamo umiranje; lahko se pojavi sredi lepega sončnega dne, ko sedimo sami ali v družbi in se nam zdi, da boljše kot je sploh ne bi moglo biti. Ali pa se zbudimo sredi noči v znanem stanovanju ob znanem in ljubljenem človeku in nenadoma doživimo popolnoma nestvaren in z ničemer pogojen napad tesnobe. Zavemo se lastne končnosti, tega, da nas nekega dne preprosto ne bo več.
Si ljudje sploh lahko zamišljamo takšno stanje stvari, v katerem nas ni? Mislim, da ne. Kajti četudi si ga zamišljamo, smo vendar mi tisti, ki si ga zamišljamo in v tem namišljenem stanju sodelujemo kot njegovi tvorci in opazovalci. Smrt je edina izkušnja, ki je ne moremo do-živeti, saj ko jo končno do-živimo, ne živimo več. Smrt torej obstaja le na način nečesa odsotnega, saj ko postane prisotna, mi ne živimo več in je tudi ne moremo doživljati. Na nek način lahko torej rečemo, da smrt pravzaprav ne obstaja, zato pa obstaja strah pred njo.
Filozofi, teologi, znanstveniki, umetniki in ne nazadnje praktično vsi ljudje si že stoletja in stoletja zastavljamo vprašanja o strahu pred smrtjo ter ponujamo različne odgovore o njegovem izvoru in naravi. In si tudi izmišljamo različne recepte za zmanjšanje tesnobe, ki nas navda ob misli na naše lastno nehanje. Današnja zahodna družba propagira storilnost in konzumiranje različnih dobrin kot da sta to vrednoti sami na sebi. Toda ali je temu res tako ali pa gre tu spet enkrat zgolj za to, kot je menil Jean Paul Sartre, da bi preglasili v sebi tisti tenek glasek, ki nam sporoča, da smo končna bitja? In da takrat, ko bomo končno dosegli neskončnost, nas ne bo več?
In prav ta strah, metafizični strah pred koncem lastnega obstoja, se pojavi, ko pesnik in pesnica ohromljena obsedita pred belino praznega lista papirja.
Vsaka pesem je nov, deviški svet, porojen iz niča. Ko pesnik strmi v belino papirja ali v belino računalniškega ekrana, ne strmi le v nepopisan list papirja ali v prazen dokument, temveč hkrati strmi v beli nič. V neskončnost.
Zato je vsak list papirja, še tako majhen list papirja, premajhen celo za seznam živil, ki naj bi jih prinesli iz trgovine, za pesnika neskončen.
In pred njim sedi sam … sam s sabo … sam pred neskončnostjo … iz oči v oči soočen z ničem …
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved
- Peter Semolič: Let skozi noč (o pesmi Barbare Jurša “Nočni let”) - 4. 10. 2024
- Pogovor z Barbaro Jurša - 1. 10. 2024
- Peter Semolič: Samota na ozadju zgodovine (o Razstreljenih sonetih Krištofa Dovjaka) - 24. 7. 2024