Spet enkrat sedim pred belino računalniškega ekrana. Že nekaj časa nisem pisal pričujočih zapiskov in zato me ob tem preveva nekoliko srhljiv občutek.

Belina …

Od kod pravzaprav strah pred praznim listom papirja? Ta pregovorni strah pred praznim belim listom papirja?

Obstajata vsaj dve vrsti strahu pred belim listom papirja. Najprej je tu strah pred katerimkoli in kakršnemkoli belim papirjem. Gre za fobijo, podobno fobiji pred odrtim ali zaprtim prostorom ali fobijo pred pajki, kačami, hrano … Ta fobija ni povezana s pesniškim delom, njene izvire moramo iskati drugje, v globokih duševnih plasteh posameznika ali posameznice, ki je zaznamovan s takšnim strahom. Zato tovrstni strah dajem v oklepaj.

In potem je tu strah, ki izvira prav iz pesniškega dela, strah, ki najbrž ni vzniknil šele ob izumu papirja in v času, ko so pesniki pričeli zapisovati pesmi na papir, ki pa je takrat dobil svojo sodobno obliko. In ki od takrat dalje spremlja slehernega pesnika in sleherno pesnico, kot da bi počival v samih mišicah, kitah in kosteh ter koščicah roke, ki drži pero ali ki obvisi nad tipkami pisalnega stroja ali računalnika. Ta strah je torej bolj ali manj splošno navzoč in nima kaj dosti veze s psihologijo posameznika, četudi lahko v posamezniku prevzame različne oblike in doseže različne stopnje intenzitete. Da bi ta strah razumeli, se moramo ozreti na to, na kakšen način se pesem pravzaprav pojavi v svetu.

Vsaka pesem je svet zase in je, kar je v kontekstu tega pisanja še pomembnejše, v vseh pogledih nov svet. Ta trditev je kljub temu, da zveni precej privzdignjeno, še kako resnična. Tega so se dobro zavedale stare kulture in prav zato so v antiki pesnikom pripisovali moč stvarjenja, moč, ki je bila sicer rezervirana za bogove – ne nazadnje beseda poiesis pomeni ustvariti nekaj novega. Pesnik je tako stvarnik, kreator. Je tisti, ki iz belega niča papirja prikliče v obstoj novo entiteto – pesem.

Pesniki se na svoji ustvarjalni poti moči stvarjenja slej ko prej zavemo. Na občutek, ki nas ob tem preplavi, odreagiramo na različne načine: nekateri se prestrašijo in odstopijo od pesnjenja, druge opijani, tretji pa se ga nemara lotijo z ironijo, kot je to storil ameriški pesnik James Tate v svoji znameniti pesmi Kako opičjaka naučiti pesnjenja:

Niso imeli kaj dosti težav,

ko so opičjaka učili pisati pesmi:

najprej so ga privezali za stol,

potem so mu na roko pritrdili svinčnik

(papir so že prej pribili na mizo).

Potem se je dr. Bluespire nagnil nadenj

in mu zašepetal v uho:

»Zgledate kot bog, ko takole sedite tukaj.

Čemu ne bi poskusili kaj napisati?«

Prevedel Peter Semolič

Pesem ima veliko zanimivih konotacij, a ostal bom le ob primerjavi med pesnikom in bogom. Ta primerjava nas pelje v zanimivo smer, namreč k stvarjenju in eni izmed značilnosti stvarjenja: stvarjenje se pojavi iz niča in je enkratno in neponovljivo. Tako je tudi stvarjenje pesmi nekaj enkratnega (četudi pesem lahko potem dodelujemo, predelujemo itd.). Stvarjenja torej ne moremo ponavljati. Pesnik, ki sede k pisanju, vedno sede k pisanju prvič – ne ve, kaj bo ustvaril, še tega ne, ali bo sploh kaj ustvaril. Vsaka pesem je zato prva pesem.

In prav v tej točki se pojavi strah. Ljudje si pri svojem delu želimo uspeha in strah nas je neuspeha. Pesnik ni pri tem nobena izjema, zato pa prej omenjeni vidik narave njegovega dela željo po uspehu in strah pred neuspehom še stopnjuje – eno je namreč pogrniti pri nekem kolikor toliko rutinskem opravilu, drugo pa pri aktu stvarjenja. Zato ima pesnikov strah tudi metafizično in ne zgolj psihološko razsežnost, a o tem morda v katerem prihodnjih zapisov. Tudi dotedanja izkušnja pisanja pesmi pesniku ne pomaga kaj prida, marsikdaj pa ga celo ovira, oziroma njegov strah pred neuspehom še povečuje – vsi pesniki se neprestano soočamo z vprašanjem, ali smo svoje najbolj uspele pesmi že napisali. In s še bolj tesnobnim vprašanjem, ali bomo sploh še kdaj kaj napisali.

Strah pred neuspehom stvarjenja nove pesmi se tako od trenutka, ko smo začeli zapisovati pesmi na papir, kaže kot strah pred belim listom papirja. Včasih se ta strah tako razraste, hkrati pa se v nas morda poveže še s kakšnimi drugimi strahovi, da preidemo v za pesnika najbolj strašljivo stanje: v stanje pesniške oziroma ustvarjalne nemoči.

• About
• Latest Posts

Peter Semolič

Peter Semolič je pesnik, pisatelj, pisec radijskih iger, esejist in prevajalec. Do zdaj je objavil dvanajst samostojnih pesniških zbirk in roman za otroke "Tipkarski škrat Pacek", s svojim delom pa je uvrščen v okoli petdeset antologij tako v Sloveniji kot v tujini. Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim Jenkovo nagrado (1997) in Nagrado Prešernovega sklada (2001). Je soustanovitelj pesniškega bloga "Poiesis" in ustanovni član Kulturno umetniškega društva Poiesis. Živi v Ljubljani kot svobodni književnik.

Foto (c) Nina Medved

Latest posts by Peter Semolič (see all)

• Peter Semolič: Let skozi noč (o pesmi Barbare Jurša “Nočni let”) - 4. 10. 2024
• Pogovor z Barbaro Jurša - 1. 10. 2024
• Peter Semolič: Samota na ozadju zgodovine (o Razstreljenih sonetih Krištofa Dovjaka) - 24. 7. 2024