Evropska književnost se začne s Homerjevo prošnjo: »Pesem, boginja, zapoj, o jezi Pelida Ahila.« Toda za kaj pravzaprav prosi tu slepi pevec?
Da bi odgovoril na to vprašanje, se moram spet zateči k dihu, dihanju. V dozdajšnjih Zapiskih sem govoril o dihanju kot o osnovni biološki funkciji in na kakšen način je povezano s pesništvom, vendar pa dihanje ni samo to, pomembnost diha in dihanja so ljudje kmalu opazili in jima pridali simbolni pomen najvišjega reda, povezali so ju z božanskim in božji dih je imel v starih kulturah stvariteljsko moč.
Tako je na primer v Stari zavezi Ruah, Duh božji, ki je lebdel nad vodami, v bistvu dih, po taoističnem verovanju pa je bilo na začetku devet dihov, ki so se postopno združevali, da bi končno postali fizični svet.
Božji dih pa nima le stvariteljske moči, temveč je pogosto izenačen z življenjem samim: bog prav z dihom človeku podeli življenje. Po smrti se telo vrne v prah, v zemljo, medtem ko se dih vrne k bogu. Toda z razliko od božjega diha, ki je svet in svetotvoren, so človekov dih marsikdaj in marsikje videli kot nečistega. Pri Starih Slovanih je tako vrhovni svečenik med pometanjem svetišča pazil, da ne bi dihal, saj bi lahko s svojim dihom onečastil božanstvo.
Tudi procesu dihanja so ljudje pridali določeno simboliko in sicer predvsem v povezavi z njegovo binarnostjo: vdihom in izdihom. Tako pri taoistih vdih simbolizira odpiranje nebeških vrat, izdih pa zapiranje, prvi je jang in drugi je jin. Dihati pomeni vpijati moč, energijo zraka in ker je zrak simbol duhovnega, dihati pomeni vpijati duhovno moč. Tudi v jogi dihanje igra eno osrednjih vlog, njegovo reguliranje pa je pogoj za duhovno koncentracijo.
A naj se vrnem k dihu. Stare kulture so dih redno povezovale z vetrom. To, kar je pri človeku dih, je v svetu veter in ta je vedno božanskega izvora. V Stari zavezi in Koranu so vetrovi tako kot angeli božji glasniki in podobno je tudi v hinduizmu, kjer je veter posrednik med nebom in zemljo, hkrati pa »vayu«, veter pomeni tako kozmični dih kot božjo besedo. V Stari Perziji je bil veter regulator kozmičnega in moralnega ravnovesja, pri Keltih praoblika druidove oblasti nad elementi.
In prav v tej točki se povežeta simbolizem diha in dihanja ter poezija. Dih v starih kulturah ni bil last človeka, temveč last bogov, medtem ko ga je človek dobil od slednjih le na posodo, najprej kot življenje samo in potem še posebej kot (pesniški) navdih. Biti navdihnjen je pomenilo toliko kot biti zaposeden z božjim duhom in občutek pesnikov, da se pri ustvarjanju pesmi le-ta v določeni meri dogaja mimo njih, da jo govori nekdo drug, ne oni sami, je takšnemu pojmovanju pritrjeval.
V dobi nevroznanosti seveda ne verjamemo več v tako mistične razlage porekla pesniškega navdiha, toda zdi se, da se tudi te vsaj za enkrat ne morejo zares izviti iz območja nedoločnosti – navdih umeščajo v desno možgansko hemisfero, ki naj bi bila domovanje intuicije, ustvarjalnosti, čustev in za katero naj bi bili z razliko od leve možganske hemisfere značilni neprimerno bolj naključni miselni procesi, procesi, ki se dogajajo na način energijskih eksplozij ali energijskih viharjev.
Za kaj je torej prosil Homer na začetku Iliade? Prosil je prav za tisto, za kar pesniki prosimo še danes: za veter v naših pesniških jadrih.
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved
- Peter Semolič: Let skozi noč (o pesmi Barbare Jurša “Nočni let”) - 4. 10. 2024
- Pogovor z Barbaro Jurša - 1. 10. 2024
- Peter Semolič: Samota na ozadju zgodovine (o Razstreljenih sonetih Krištofa Dovjaka) - 24. 7. 2024