Sedim pred računalnikom. Na ekranu se blešči belina odprtega dokumenta. Diham. Diham počasi, tako kot je treba: zrak vdihujem skozi nos – najprej z njim napolnim spodnji del pljuč, potem še zgornji del pljuč. Za hip zadržim dih in nato izdihnem skozi usta, pri tem izdihnem najprej zrak iz zgornjega dela pljuč, potem še iz spodnjega.
Znanstveniki so ugotovili, da takšen način dihanja zmanjšuje stres, odpravlja tesnobo, skratka pomirja našo vse prevečkrat razburkano duševnost. Dihanje torej ni le pogoj, da živimo, s pomočjo dihanja tudi določamo, kako bomo živeli: kot zrnca koruze, ki odskakujejo od vroče površine ali mirno, osredinjeni nase in zavedajoči se okolice.
Glede na to, da ima poezija veliko opraviti z dihanjem, se domislim, da bi lahko imelo glasno branje poezije določen vpliv na našo fiziologijo in psihologijo. Povežem se s spletom. Moje dihanje je še vedno umirjeno, potem pa se nenadoma pospeši: našel sem!
Leta 2003 je skupina švicarskih znanstvenikov objavila rezultate raziskave o povezanosti recitiranja poezije, dihanja in bitja srca. Za osnovo so vzeli enega najstarejših znanih metričnih verzov, heksameter. Na test so povabili dvajset oseb, moških in žensk, kadilcev in nekadilcev, ki jim je bilo skupno to, da niso imeli nikakršnega vedenja o heksametru. Vsi so se tekom istega dne trikrat podvrgli testu: najprej so recitirali odlomek iz Homerja in sicer tako, da so prvi del verza poslušali (do cezure), drugi del pa izgovorili sami, potem so dihali na kontroliran način v ritmu heksametra, na koncu pa so jih opazovali še pri spontanem dihanju. Pri vsakem testu so morali tudi hoditi. Rezultati, ki so jih dobili, so osupljivi!
Ugotovili so, da se je njihova hoja prilagodila ritmu recitacije. Prav tako so ugotovili, da sta se v veliki meri uskladila njihovo dihanje in bitje srca. Bitje srca in dihanje sta se uskladila tudi pri kontroliranem dihanju, vendar ne v tolikšni meri kot takrat, ko so recitirali Homerja, medtem ko so bili hoja, dihanje in bitje srca popolnoma desinhronizirani pri spontanem dihanju. In to še ni vse! Tekom raziskave so osebe, udeležene v njej, Homerja tudi poslušale, ne le brale. In tudi poslušanje heksametra je delovalo na njih enako kot recitacija – bitje srca, hoja in dihanje so se jim uskladili. Znanstveniki so zaključili, da recitacija in poslušanje vsaj heksametra (če ne poezije nasploh) pomembno vpliva na našo fiziologija, saj posledično uravnava pritisk, kri je boljše oskrbovana s kisikom ipd.
Seveda znanost spet enkrat ni odkrila nič novega, je pa potrdila tisto, kar ljudje vemo že od nekdaj in kar smo tudi s pridom uporabljali: da ima recitiranje poezije globok vpliv na naše telo in na našo duševnost in da je ta vpliv tesno povezan z ritmom pesmi, ta pa spet z našim dihanjem in prek njega z bitjem srca. Naj zato, da se ne bi izgubil v neopredeljivi preteklosti različnih obredov, v katerih je pesništvo igralo osrednjo vlogo, navedem le Rudolfa Steinerja, ki je v svoji terapiji z govorom uporabil recitiranje poezije s ciljem, da je pomembno zmanjšal stopnjo stresa v kardiorespiratornem sistemu.
Sedim pred računalnikom. Diham. Spet umirjeno, počasi. V dobi, ko je pisanje zaradi računalnikov in bolj ali manj pametnih telefonov postalo nekaj popolnoma samoumevnega, vse preveč radi pozabljamo, kako je glasno branje verzov medtem ko jih pišemo pomemben del procesa nastajanja pesmi. Glasno branje nam ponudi tisto potrebno distanco do besedila, ki nam omogoči zaznati odklone v ritmu pesmi, torej določiti tista mesta v tekstu, na katerih smo se razšli s svojim dihanjem, valovanjem krvi, utripanjem srca.
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved
- Peter Semolič: Let skozi noč (o pesmi Barbare Jurša “Nočni let”) - 4. 10. 2024
- Pogovor z Barbaro Jurša - 1. 10. 2024
- Peter Semolič: Samota na ozadju zgodovine (o Razstreljenih sonetih Krištofa Dovjaka) - 24. 7. 2024