Peter Semolič REFLEKSIJA

Peter Semolič: Pokrajine v lebdenju (o zbirki Ivana Dobnika Do konca odprto nebo)

Naslovnica pesniške zbirke Ivana Dobnika Do konca odprto nebo (Hiša poezije 2023).

Pred mano je nova pesniška zbirka Ivana Dobnika Do konca odprto nebo, ki v marsičem nadaljuje, a tudi nadgrajuje njegovo dosedanjo poetiko. Boris A. Novak je že v spremni besedi k njegovi drugi zbirki Kaligrafija lire (1999) ugotovil, da se je »Dobnikova poetika odvrnila od asketskega pesniškega jezika, ki je zadnja leta prevladoval v slovenski liriki in ki je pojem poetičnega bolj ali manj zožil na – zgodbo.« Namesto narativno oblikovane pesmi je mladi pesnik bralstvu ponudil pesem kot kalejdoskop, v kateri se vedno na nov način razvrščajo in kombinirajo zvoki, podobe, metafore, reminiscence, pomeni. V tem smislu je, kot ugotavlja Novak, Ivan Dobnik dedič Tomaža Šalamuna, njegovega ludizma, in za njim poezije Iva Svetine, za katero je značilna bogata metaforika, toda Dobnikovo pesništvo, opozori Novak, se od tovrstne lirike tudi pomembno razlikuje. Razlikuje se vsaj v treh točkah: v tonu, ki je z razliko od tona poezije omenjenih pesnikov, nežnejši, tišji; v podobju, nasproti bolj kot ne urbanim podobam Šalamunove poezije in barvitim ter senzualnim podobam Svetinove poezije, Dobnik postavlja podobe iz narave, te ne skrivajo čutnosti, vendar pa so hkrati poduhovljene, s tem pa je poduhovljena pri njem tudi erotika, ki je sicer, podobno kot pri Svetini, ena glavnih tem in gibal njegovega pesništva; razlikuje pa se tudi po skrbni izbiri besed in figur – Dobnik se igra z njimi, vendar pa je njegova igra nekako bolj resna in zavezujoča, kot je to na primer pri Šalamunu in tudi pri Svetini, v tem pogledu je Dobnik na trenutke skorajda bolj naslednik Nika Grafenauerja kot pa omenjenih pesnikov.

Taras Kermauner je v sedemdesetih letih minulega stoletja opisal Šalamunovo poezijo kot poezijo eksplozije in Grafenauerjevo poezijo kot poezijo implozije. Zdi se, da si Dobnikova poezija jemlje za izhodišče obe in tako v praksi kaže na njune skupne izvire in podobno poetično ter estetsko naravnanost. Takšno izhodišče pesniku odpira široko polje pesniškega izraza: zato v Dobnikovem opusu pričakovano najdemo zanosne daljše pesniške tekste, primer tovrstnega besedila je Spiva na zadnji obali iz zbirke Svetilnik (2008), kot krajše, k skrajno premišljeni rabi sleherne besede ali celo glasu usmerjene tekste, ki lahko mejijo celo na haiku, takšne so na primer pesmi iz zbirke Zapisi z drevesnih lističev (2006). Široko pesniško polje, ki si ga je pesnik zarisal, pa pomeni tudi to, da si mora njegova pesniška govorica vedno znova in vedno na novo (iz)najti obliko, v katero se bo pretočila in ki ji bo strukturirala na takšen način, da jo bo v danem trenutku razprla, ne pa zadušila. Ali kot beremo v zbirki Do konca odprto nebo: »Popotnik pesem dolgo nosi – / Molče kroži z njo v tišini – vse bolj dišeči / Da sreča jo dokončno takšno kakor je //.« (str. 9) V pričujoči zbirki se srečamo s pesmimi, razdeljenimi v dvovrstične kitice z občasnim sklepnim verzom in zdi se, da je zaradi razmerja med strogostjo in sproščenostjo, med besedilom in belino, iz katere vznikajo črke in se vanjo vračajo, prav opisana oblika (tokrat) idealna oblika njegove pesmi.

Tako kot v večini njegovih zbirk, so tudi v tej pesmi med sabo ločene s številkami, kar doprinese k dojetju zbirke kot celote – Dobnikove pesniške zbirke so tako bolj knjige kot zbirke pesmi. A tudi v njegov pristop k pesmi in knjigi se vpisuje določena dvojnost*: v težnji po knjigi lahko razberemo sledi malarmejevskih sanj o popolni knjigi, hkrati pa z neko mero fragmentarnosti, ki je lastna njegovim pesmim, že tudi razbijajo iluzijo malarmejevske knjige, se pravi knjige kot enkrat za vselej zaključenega dela. Če jih poskusimo opisati s pomočjo metafore, lahko rečemo, da so Dobnikove knjige hkrati cilj in pot. 

Ivan Dobnik se navdihuje prvenstveno pri naravi, vendar narava pri njem ni nikoli zgolj dana, ampak je  vedno tudi posredovana – narava obstaja sama po sebi, a z vidika človeka je prek jezika vpeta tudi v naš človeški svet, je del naše zgodovine, mitologije, umetnosti, politike, gospodarstva … V peti pesmi zbirke se srečamo z ekološko zavestjo ter za pesnika značilnimi reminiscencami na mitologijo, zgodovino in umetnost, pri čemer se mitologija in zgodovina pojavljata na način sodobnosti; časa v pesmi ni, ampak so živali, o katerih govorijo verzi, ujete v vsehkratnosti (nasilne, s strani človeka povzročene) smrti – od tod ob že do zdaj značilni melanholiji Dobnikovega pesništva, njegove nove pesmi prinašajo še določeno mero trpkosti in žalosti: »Potopi se še eno vesolje / Če umre mačka //.« (Str. 27) V prvi plan stopa zavest o minljivosti sveta in zavest o lastni minljivosti: »… vse več orodij imam za vzvratno preučevanje //.« (Str. 21) Tako tudi eros v njegovih pesmih ni (več) le poduhovljen, ampak se mu vse bolj pritika njegovo nasprotje thanatos. Ivan Dobnik ni pesnik dobesednosti, zato se ljubezen in smrt srečujeta v podobah, včasih nazornih, spet drugič skoraj že slutenih, ki so tik pred tem, da se bodo razblinile. Njegova poezija s tem pridobi določen sanjski pridih, zato ni nenavadno, da v zbirki pogosto naletimo na omembo sanj; sanje so za Dobnika vzporedna dimenzija, so način pesniškega prebivanja na zemlji pod nebom, pri čemer je znameniti Hölderlinov verz vtkan v samo jedro njegovega pesništva, saj vključuje otroško čudenje nad svetom/zemljo in lebdenje, slednje je pri Dobniku izraz za stanje med pisanjem pesmi; zemljo in nebo, čudenje in lebdenje Dobnik poveže v sublimni podobi »pokrajine v lebdenju« in prav »pokrajini v lebdenju« je posvečena čudovita pesem na strani 55. Zato pesnikovo posestvo, njegova dežela »v času ne obstaja« (str. 25), pesnik je po Dobniku tudi še danes rimbojevski videc, ki prinaša vizije, ker jih preprosto mora prinašati vedno znova in znova (»Čez zabrisano / Na novo pišem,« /str. 25/, saj »Je namen vse to povedati še enkrat – povedati drugače /str. 39/), ne glede na to, ali te še koga zanimajo ali ne: »Ne vem če me sploh še kdo posluša / Kje //.« (str. 41)

V zbirki Do konca odprto nebo najdemo tudi pesem, posvečeno slikarju Marku Rothku, čigar slikarski postopki so zelo blizu Dobnikovim pesniškim postopkom. Tako kot se pri Rothku srečujejo barvne ploskve, drama pa se odigrava v prostoru med njimi, se srečujejo pri Dobniku podobe, verzi in kitice, tisto bistveno pa se zgodi in razkrije ob njihovem stiku: »Na hrbtu med dnevom in nočjo // Čakajoč na prvo besedo / Za pesem //.« (str. 23) In tako kot je imel Rothko raje pridušene kot žareče barve, jih ima raje tudi Dobnik – Boris A. Novak je v tekstu h Kaligrafiji lire še lahko govoril o pastelnih barvah, v pričujoči knjigi pa vse bolj dominirata črna in bela –, a četudi v zamračenosti barv Dobnik morda le ne gre tako daleč, kot je šel Rothko ob koncu svoje poti, je tako kot slika poznega Rothka tudi Dobnikova nova pesem resnobna, tragična in na svoj spokojen način nasilna; na ta način pa je kljub visoki stopnji sublimacije tudi globoko družbena.

Do konca odprto nebo je pesniška zbirka, v kateri je Ivan Dobnik še izostril svojo poetiko: njegova pesem je sublimno, a tudi tragično sporočilo nam o nas samih, je v marsičem kvintisenca njegovega dosedanjega pesništva, vendar pa ne tudi pika na i: onkraj monokromnih zimskih krajin, ki jih pogosto srečamo v teh pesmih, se iz meglic že dvigajo nove krajine, nove podobe. 

*Dvojnost in iz nje izvirajoč pomen je nasploh ena glavnih značilnosti poezije Ivana Dobnika, najdemo jo na primer tudi v naslovu Do konca odprto nebo: v naslovu dominira glas »o«, ki tako z obliko ustnic ob njegovem izgovoru kot z grafično podobo črke »o« v nasprotju s pomenom naslova kaže na zaprtost; zdi se, da Dobnikova poezija kar kliče po strukturalistični analizi.

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Peter Semolič
Latest posts by Peter Semolič (see all)