Peter Semolič REFLEKSIJA

Peter Semolič: Načini bivanja (o poeziji Lare Gobec)

Naslovnica pesniškega prvenca Lare Gobec Rebraste žaluzije.

Nenaslovljena pesem Lare Gobec o Lani Del Rey, objavljena na Poiesis, je ena najbolj silovitih pesmi, ki sem jih bral v zadnjem času. Pesem je zanimiva z več vidikov, med drugim z vidika načina vzpostavljanja lirskega subjekta, za katerega se mi zdi, da izhaja iz določene pesničine poetične naravnanosti. Naj se pri poskusu razumevanja te naravnanosti zatečem po pomoč k njenemu prvencu Rebraste žaluzije (LUD Šerpa, 2024).

Pesniško zbirko Rebraste žaluzije otvarja pesem Tivoli, ki izriše okvir, znotraj katerega se zbirka godi: najprej je tu Ljubljana, raje nočna kot dnevna, ki se skoraj na joycevski način razrašča v svet z njegovimi mnogoterimi plastmi in odtenki, in katere središče je študentsko naselje v Rožni dolini – ne vem, ali obstaja v slovenski poeziji zbirka, ki bi bila tako odkrito posvečena študentskemu življenju in slovesu od njega. Zbirka tako ni le zbirka o Ljubljani, ampak tudi zbirka o določenem življenjskem obdobju, koncu le-tega in kot takšna je pretanjeno zapisano slovo od mladosti. Govorica teh pesmi je izčiščena, pesmi se prelivajo druga v drugo in tako tvorijo svojevrstno pesnitev, k takšnemu vtisu pa doprinese tudi dejstvo, da so pesmi pisane brez ločil in velikih začetnic. Ljubljana ni le stvar geografije, ampak tudi oder, ki služi subjektovim interakcijam z drugimi in prikazu intimnih, notranjih dram. Rebraste žaluzije so zbirka neprestanega prehajanja med zunanjim in notranjim, njunega prepletanja, pogojevanja in prevpraševanja. Pri tem pesnica marsikdaj poseže po metaforični govorici, ki daje na trenutke njeni poeziji pridih abstraktnosti, vendar pa nikoli ne preide v polje samonanašalne pesmi. Vseeno pa je zavest o jeziku, njegovi naravi in o njegovem razmerju do izven jezikovne resničnosti pomemben element tega pesništva:

“ravno premikajoča tla besede
ki so kakor živi pesek 
naj bi pokazala 
kam rastejo naše kosti 
 
in kje se bodo ustavile”

(ampak imam besede)

Povedano je pri Lari Gobec vedno znova podvrženo premisleku in to tudi takrat, ko se srečamo z osebno izpovednimi verzi. In tu se vračam k vprašanju o poetični naravnanosti njenega pesništva. Prvi verzi pesmi Tivoli se glasijo:

“lahko bi povedala
kolikokrat prespim
kar zunaj
nekam se odstavim …”

V kontekstu tega pisanja je pomemben glagol “odstaviti” in sicer ne toliko v smislu odraščanja kot v smislu odmika, odmika od okolice in dogajanja v okolici, saj le tako ustvarimo potreben prostor za (samo)premislek – v Rebrastih žaluzijah srečamo lik ljubice, ki ji prav razdalja do ljubljene osebe nudi možnost, da stvari vidi in ubesedi na nov, polnokrven način; odstavitev pa je tudi sestop in sestop je vedno sestop z višine, kar pomeni, da se pesnica odreka moči, s čimer vzpostavi pogoj za vznik točno določene vrste pesniške govorice, takšne, ki ni hierarhična in ki temelji na dopuščanju drugega, druge, drugih, saj se ob sestopu lirski subjekt nenadoma znajde na isti ravni z drugimi pesemski elementi, jezikovnimi in motivnimi …  V pesmi o Lani Del Rey pesnica nagovarja pevko, toda v nekem hipu nagovori tudi sebe, sebe kot drugega, drugo: “V glasbi ni tišin, Lara.” Pesem je hkrati pesem o znani pevki in o pesnici, pri čemer pa nimamo opravka z identifikacijo, pesem torej ni identitetna pesem, to bi bilo preveč enostavno:

“… ne gre toliko za to, da bi se z njo
enačila, ampak nekaj pa imava, nekaj pa imava, česar ni mogoče
razdeliti na moje in njeno.”

Spet smo priča prehajanju, le da tokrat ne med notranjim in zunanjim svetom, ampak med Laro Gobec in Lano Del Rey, kar še dodatno poudarijo citati in reminiscence; pesem ima obliko nagovora, na svoj način je blizu dramatičnemu monologu, vsebuje pa vsaj sledi najdene poezije – lirski subjekt te pesmi se vzpostavlja v prostoru med obema umetnicama, zdaj je bliže eni, zdaj drugi, da bi na koncu nemara prevzel podobo simbolne ženske:

“In vem, da kadar ženske preživijo, to ne
pomeni telesa samega, ampak dediščino. Ko pojejo, pojejo
kri. In ko ljubijo, to ni več meso.”

Pesem je torej raje kot identitetna pesem iskanje nečesa prvobitnega. Lirski subjekt je s svojo mnogoobraznostjo oziroma prav zaradi nje tudi sam postal del pesemskega dogajanja, pesemske igre soodnosov z drugimi elementi in kot tak je tudi sam predmet motrenja, prevpraševanja, upesnjenja.

Odstaviti sebe v smislu odmika in sestopa Lari Gobec odpira prostor pesmi na način, ki ji omogoči, da vanjo pripusti drugo, drugega, druge, da poseli pesmi z različnimi glasovi, da naravno in neprisiljeno prehaja med različnimi svetovi, konteksti, načini izrekanja, jeziki … je način bivanja v pesmi, bivanja z drugimi, a tudi, kot pesnica zapiše v pesmi Tivoli, je “način bivanja s sabo”. Pred nami je tako eksplicitno pesniško dejanje, je trenutek rojstva nove in kompleksne pesniške govorice.

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

Peter Semolič
Latest posts by Peter Semolič (see all)